Piše: Andrej Žitnik (nova24tv.si)
Milan Kučan s podpisanimi levimi intelektualci, kulturniki in celo športniki je v javnost poslal zastrašujoče pismo, ki so ga v Moskvi zagotovo veseli, saj poziva k ustavitvi oboroževanja Ukrajine, kar je voda na mlin ruski kolonialni politiki.
Dnevnik je objavil novo javno pismo s prvopodpisanim Milanom Kučanom, ki je nagnjeno močno na stran Rusije in v škodo napadene Ukrajine. Od pričetka vojne smo bili priča večim tovrstnim pozivom in to od istih ljudi, poznanih kot nasprotnikov osamosvojitve in ‘razoroževalcev’ Teritorialne obrambe v času priprav na osamosvajanje Slovenije in napadom JLA.
Avtorji pisma Ukrajini odrekajo subjektiviteto in jo namesto samostojne suverene države predstavljajo kot žrtev Zahoda in Rusije. Pisci povsem zanemarjajo, da so se Ukrajinci povsem samostojno in večinsko odločili obrniti stran od Kremlja ter se podati proti EU in Natu. Na pot napredka, demokracije in varnosti ter stran od revščine in korupcije.
Ukrajino bi predali
Nadalje podpisniki kot že večkrat do sedaj poudarijo veliko nasprotovanje oboroževanju in to s težkimi ofenzivnimi tanki, ki so ključni za ukrajinsko zmago, toda oni so celo prepričani, da poraz Putina ne bo prinesel miru v Evropo. Po njihovo bomo s koncem avtoritarne Rusije poraženci vsi. Predvsem bo s tem tudi konec rusko-slovenskega prijateljstva, ki ga je s Putinovim režimom spletla gospodarsko-politična mreža Foruma 21.
Celotno pismo si lahko preberete v nadaljevanju:
“Evropski državniki se, tako kot v prvi svetovni vojni, kot mesečniki prepuščajo toku, ki vodi v morebitno novo svetovno vojno. Nemška zunanja ministrica pravi, da smo v vojni z Rusijo. Predsednik vojaškega odbora Nata zagotavlja, da je skupina držav pod vodstvom ZDA pripravljena na neposredni spopad z Rusijo. Ob tem predsednik ZDA ocenjuje, da pomeni vojna v Ukrajini neposredno grožnjo atomskega armagedona. Zlovešča govorica atomske grožnje se sliši iz Moskve.
Ukrajina je žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, Rusijo in ZDA, za vplivna območja. Nekoč sta bili obe na pravi strani zgodovine.
Težki ofenzivni tanki na ukrajinsko-ruski fronti še dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh. Ugibanje vojaških strokovnjakov, da do atomske vojne najverjetneje ne bo prišlo, ni nikakršno varnostno zagotovilo.
Od vlad držav EU zahtevamo, da vzpostavijo novo, dolgoročno evropsko varnostno arhitekturo, ki bo izraz strateških interesov evropskih držav za njihovo aktivnejšo vlogo v svetu. Temeljiti mora na suverenosti, enakopravnosti in upoštevanju varnostnih interesov vseh držav. Tudi Rusije, ki ostaja, takšna ali drugačna, soseda EU tudi v prihodnje.
Pozivamo vlade EU, Nato in Rusko federacijo, da nadgradijo evropsko vzhodno politiko nekdanjega nemškega kanclerja Willyja Brandta, ki je naši celini prinesla več desetletij miru. Da se zavežejo k posodobitvi helsinške listine o miru in sodelovanju in njenemu spoštovanju.
Politična govorica o poražencih in zmagovalcih je v navzkrižju z govorico miru. V tej vojni ne more zmagati nobena stran. Končati jo je mogoče le za pogajalsko mizo. Pogajati se ne pomeni kapitulirati niti opravičevati rusko agresijo. Pogajati se pomeni odgovorno iskati rešitve in pristajati na odstopanja na obeh straneh s ciljem, da se prepreči še več mrtvih in stopnjevanje zla.
Od vas, vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije zato pričakujemo, da vzpostavite zavezništvo za prekinitev bojev, za ustavitev nadaljnjega oboroževanja in za začetek pogajanj. Vaša odgovornost je tudi svet prihodnosti, mir, varnost in kljubovanje podnebnim spremembam! Je življenje naših otrok in njihovih potomcev v svetu brez strahu, v svetu, ki bo zagotavljal obstoj človeštva.
Vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije nimate mandata za vojno! Ne vodite je na pragove naših domov.
Ustavite vojno! Ustavite jo takoj! To moč imate. In to odgovornost.”
Milan Kučan, Danilo Türk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Ema Kugler, Uroš Lipušček, Miroslav Cerar, Miran Goslar, Marjan Šetinc, Boris Vezjak, Rado Bohinc, Slavko Splichal, Darko Štrajn, Vito Turk, Lucija Čok, Rudi Rizman, Vinko Dolenc, Svetlana Slapšak, Peter Čeferin, Ivo Daneu, Aurelio Juri, Andrej Cetinski, Jože Pirjevec, Maca Jogan, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Stane Pejovnik, Ivan Svetlik, Jure Zdovc, Maja Breznik, Zoran Janković, Saša Arsenovič, Ladislav Lipič, Franco Juri, Vesna Mikolič, Vlado Miheljak, Mihael Naglič, dr. Drago Kos (profesor sociologije na FDV), Miloš Šonc, Zdravko Mlinar, Primož Šterbenc, Aleks Štakul, Bogomir Kovač, Milica Antić Gaber, Jožef Školč, Dušan Keber, Božo Repe, Tanja Rener, Stane Saksida, Mirjana Ule, Miroslav Gregorič, Silvo Devetak, Rado Riha, Emil Milan Pintar, Gorazd Kovačič, Mojca Drčar Murko, Jože Šušmelj, Jani Bavčer, Mitja Rotovnik, Boris Muževič, Polona Vetrih, Jože Mermal, Tone Vogrinc, Dušan Kumer, Rudi Zaman, Sonja Lokar, Bojan Križaj, Anton Rupnik, Slavko Pregl, Janez Winkler, Ivan Novak, Ivan Rudolf, Alenka Šelih, Bojko Bučar, Zvone Dragan, Martin Ivanič, Miloš Prosenc, Marjan Šiftar, Matjaž Kmecel, Rudi Zavrl.
Na pismo so se odzvali številni slovenski osamosvojitelji in kritični intelektualci:
