24.1 C
Ljubljana
sreda, 17 julija, 2024

Miklos Lukacs: “Velika vojna 21. stoletja je antropološka vojna”

Piše: Kulturnimarksizem.si

Miklos Lukacs de Pereny (Lima, 1975) je perujski akademik, specializiran za filozofijo tehnologije. Na Univerzi v Manchestru v Združenem kraljestvu je doktoriral iz menedžmenta in magistriral iz menedžmenta inovacij, na Univerzi v Wellingtonu na Novi Zelandiji je magistriral iz mednarodnega razvoja, na Universidad Mayor de Chile pa je diplomiral iz veterinarske medicine. Je tudi diplomant programa umetne inteligence na Univerzi v Oxfordu.

Trenutno je višji profesor znanosti in tehnologije na Univerzi San Martin de Porres v Peruju ter gostujoči profesor etike in tehnologije na Panamerican Business School v Gvatemali. Predaval je na univerzah Essex in Manchester v Angliji ter ESAN v Peruju in bil višji raziskovalec na Mathias Corvinus Collegium na Madžarskem ter gostujoči raziskovalec na Pariškem tehnološkem inštitutu. Svoje raziskovalno delo je predstavil na znanstvenih in javnih konferencah v Argentini, Braziliji, Čilu, na Kitajskem, Kubi, v Ekvadorju, Angliji, Franciji, na Madžarskem, v Indiji, Indoneziji, Mehiki, Peruju, Romuniji, na Škotskem, v Čilu in na Švedskem. Trenutno živi v Angliji. Lukacs je pravkar objavil svojo prvo knjigo “Neo entitete: v kateri opozarja na nevarnost transhumanizma.

V svoji knjigi govorite o progresivizmu kot religiji. Kako ta religija prodaja transhumanizem?

Prodaja ga kot materialno izboljšavo, kot idejo napredka, v kateri se človek izboljša in ta zaradi tehnologije nadomesti Boga, postane Bog. Težava tega pristopa je, da je lažna in prazna obljuba. Ker je pogoj sine qua non, da človek preneha biti človek, da bi si prizadeval za ta proces. Napredovali boste, toda cena tega napredka je, da prenehate biti to, kar ste. Homo sapiens lahko torej preide v Homo Deus ali v katero koli obliko, ki jo imenujem neo-entiteta. V bistvu vam bo tehnologija omogočila, da postanete, karkoli želite biti, in to je ena od obljub napredka.

Ta tehnološki napredek bo spremljal postmoderni moralni napredek, v katerem bodo vse vrednostne kategorije, ki jih je judovsko-krščanska vera vzpostavila v prejšnjih 2000 letih, postale nepomembne. Ta napredna morala je popolnoma protikrščanska. Bomo boljši v intelektualnem, kognitivnem, fizičnem in moralnem pogledu, vendar je ta morala amoralna, saj nima nobenih mejnikov in zastave. To je relativistična morala.

Ideja Homo Deus me spominja na sovjetskega novega človeka in druge podobne eksperimente, ki človeka odtrgajo od njegovih korenin in ga oblikujejo kot glino.

Dejansko ta ideja novega človeka ni nova, saj sega daleč nazaj. Navajam na primer razsvetljenske mislece 18. stoletja, zlasti markiza de Condorceta in Denisa Diderota, ki so se že poigravali s to idejo o večni izpopolnitvi človeka. Diderot je že predlagal nadčloveka s preoblikovanjem in redefiniranjem človeka. V 18. stoletju to ni bilo mogoče, je pa mogoče danes. Tehnologije, kot so umetna inteligenca, urejanje genov ali robotika, imajo dokazano potencial za preoblikovanje človeka kot vrste.

Če se vrnemo v preteklost, je darvinizem s svojo idejo o skupnem predniku torpedo na vodno črto krščanstva, ki je človeka postavljalo v posebno kategorijo, kot najljubše Božje bitje. Nato je prišel Herbert Spencer s socialnim darvinizmom in preživetjem najmočnejših, iz česar sta se razvila znanstveni rasizem in evgenika. Celoten ta proces je porušil krščansko kategorijo, da smo vsi enaki, da smo vsi Božji otroci, in v 20. stoletju vidimo posledice. Na primer komunizem in težnja po homo sovieticus, nepremagljivem človeku, čeprav ne v individualnem, temveč v kolektivnem pogledu, kot del Sovjetske zveze.

Več lahko preberete TUKAJ.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine