15.2 C
Ljubljana
sobota, 10 aprila, 2021

Matej Kovač za Demokracijo: Celotna opozicijska druščina v zvezi z epidemijo in v zvezi z lajšanjem njenih posledic ni bila sposobna v zadnjih šestih mesecih podati niti enega konstruktivnega predloga

O aktualnem političnem, družbenem in ekonomskem položaju Slovenije, Hrvaške in Evrope smo se pogovarjali s poslovnežem in publicistom Matejem Kovačem. Glede na to, da kot direktor veliko časa preživi na Hrvaškem, pravi, da je prvo, kar mu pri spremljanju hrvaške politike takoj pade v oči, to, »da glavni mediji niso navijaški in da so mnogo bolj nepristranski kot slovenski«. Ob tem dodaja: »Čeprav po mojem mnenju večina novinarjev v elektronskih medijih politično bolj simpatizira s levimi in levosredinskim strankami, vseeno poskrbijo za kolikor toliko enako obravnavo vseh političnih opcij.«

DEMOKRACIJA: Gospod Kovač, nedavno ste sodelovali na interdisciplinarni mednarodni znanstveni konferenci v organizaciji Fakultete za pravo in poslovne vede (FPPV), ki deluje v okviru Katoliškega inštituta v Ljubljani, z naslovom »Trideset let tranzicije«. Z omenjeno konferenco se je mednarodna akademska javnost spomnila 100. obletnice rojstva slovensko-britanskega političnega disidenta in liberalnega ekonomista dr. Ljuba Sirca (1920–2016). Nedvomno si pokojni dr. Sirc to pozornost zasluži.

KOVAČ: V času, ko je bil Ljubo Sirc poklicni visokošolski učitelj ekonomije (leta 1962 je postal predavatelj na Univerzi St. Andrews na Škotskem, od leta 1965 do 1983 pa je bil predavatelj politične ekonomije na Univerzi v Glasgowu), je bilo bolj malo Slovencev, ekonomistov, ki bi se uveljavili na visokošolskih ustanovah v državah s tržnim gospodarstvom. Sam vem le za Cirila Žebota, ki je bil med letoma 1958−1979 profesor politične ekonomije na Univerzi Georgetown v ZDA. Nobenemu od njiju ni bilo dano, da bi bila »preroka v svoji domovini«, čeprav si je tudi na Slovenskem marsikdo želel, da bi ga obsijala njuna akademska avra. Na Slovenskem je problem, ker sta bila oba antikomunista, in če si pri nas označen za antikomunista, te družbenopolitični delavci izrivajo iz javnega življenja, če je le mogoče.

Ljubo Sirc je bil eden prvih, ki je utemeljeno pokazal, da socializem zaradi neučinkovitih investicij in zatiranja svobodne podjetniške pobude ne deluje in da v podobnih okoliščinah pomaga k povečevanju blaginje ljudi precej slabše kot kapitalizem. Zaradi tega je imel nemalo težav tudi na Zahodu, kjer so številni akademiki verjeli v konvergenco socialističnega in kapitalističnega sistema. Ker se je izkazalo, da je imel Ljubo Sirc že v šestdesetih letih minulega stoletja prav in ker je znal v osemdesetih letih  pritegniti številne ekonomske reformatorje iz takrat še komunističnih držav, si je pridobil na mednarodni sceni velik ugled. Leta 1998 in 2002 me je Dr. Sirc povabil, da sem se udeležil letnega srečanja združenja liberalnih ekonomistov  Mont Pelerin Society in tam sem se prepričal, da je tudi med nobelovci veljal za najbolj uveljavljenega poznavalca takrat že tranzicijskih gospodarstev.

Tudi na konferenci v počastitev 100. obletnice rojstva Ljuba Sirca, ki jo omenjate, so sodelovali predvsem akademiki, ki so bili že v preteklosti povezani z institutom CRCE, ki ga je Ljubo Sirc ustanovil v Londonu, razveseljivo dejstvo pa je, da so kar nekaj povzetkov predstavili mladi doktorski študenti, ki jih je pritegnila sama tema konference. Če koga zanima ekonomska misel Ljuba Sirca, mu priporočam njegovo knjigo »Brezpotja socializma«, h kateri je spremno besedo napisal Bernard Brščič. V njej so objavljeni prevodi Sirčevega najpomembnejšega dela »Jugoslovansko gospodarstvo v samoupravljanju« in še nekaterih drugih strokovnih člankov, ki so še danes protistrup za socialistično nostalgijo.  ž

DEMOKRACIJA: Kako pa ocenjujete trideset let slovenske tranzicije?

KOVAČ: Slovenija je imela poleg češkega dela Češkoslovaške najboljši izhodiščni položaj v začetku tranzicije. Oboji smo to prvenstvo zadržali še iz časa pred drugo svetovno vojno, saj sta bili to od vseh držav v Evropi, kjer se je po vojni ustoličil komunistični režim, dve gospodarsko najbolj razviti območji. Do nastopa velike finančne in gospodarske krize 2008 smo to prednost s pragmatičnimi politikami vlad različnih barv uspešno obdržali in življenjski standard v Sloveniji se v tem času najbolj približal življenjskemu standardu pri naših severnih in zahodnih sosedih. V tem obdobju so vlade delale tudi napake, a napake so bile podobne kot v drugih državah, ki se kdaj pa kdaj niso ustrezno odzvale na nove gospodarske okoliščine. Podcenjevanje gospodarske krize in izguba občutka, da se moramo kot majhno gospodarstvo neprestano prilagajati, pa sta povzročila, da je Slovenija začela zaostajati za najuspešnejšimi tranzicijskim državami.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracije.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine