Piše: Kulturnimarksizem.si
María Werlau je soustanoviteljica in izvršna direktorica Cuba Archive, neprofitnega možganskega trusta, ki zagovarja človekove pravice, ter avtorica številnih knjig v angleščini in španščini o različnih temah, povezanih s Kubo. Med njenimi objavljenimi deli sta tudi “Kubansko posredovanje v Venezueli” in “Pozabljene žrtve Che Guevare”. Diplomirala je iz diplomatske službe na univerzi Georgetown in magistrirala iz mednarodnih študij na univerzi v Čilu.
“Streljali smo, streljali smo in streljali bomo še naprej,” je dejal Che v Združenih narodih. Ali je to stavek, ki najbolje predstavlja Che Guevaro?
Da, saj je užival v ubijanju. Govorila sem s številnimi ljudmi, ki so ga poznali, med drugim z župnikom iz La Cabañe, trdnjave, ki je bila zapor, v katerem je bil Che odgovoren za revolucionarno pravosodje. Všeč mu je bilo in to je povedal duhovniku, človeku, ki ni mogel več zdržati in je moral po šestih mesecih in po tem, ko je pred zid pospremil 55 ljudi, oditi. Che je o tem pisal in bil glede tega zelo jasen.
Nikogar ni zavajal.
O tem ne, je pa zavajal, ko je šel na televizijo in rekel, da ni komunist, čeprav mu priznavam, da je bil dosleden in da je šel za svoje ideale v partizane. Nenavadno je, kako ga je propaganda spremenila v mit. Šlo je za načrtno kampanjo, da bi očistili podobo kubanske revolucije in ju oba spremenili v romantični mit. Za njeno izvedbo je kubanska obveščevalna služba zaprosila za pomoč KGB in njene satelite. O tem pripoveduje Ion Pacepa, nekdanji direktor romunske Securitate, ki pripoveduje, kako so jih prosili za pomoč pri spreminjanju Cheja v mučenca. In mislim, da je bila to najuspešnejša marketinška kampanja sodobnega časa, saj ni države, kjer ne bi videli Che Guevarove podobe. Celo na Poljskem, v državi, ki je tako trpela zaradi komunizma, sem videla Chejeve podobe. In to je bil razlog za pisanje te knjige, saj je Cheju posvečena ogromna bibliografija, o njegovih žrtvah pa nič.
Morda zato, ker bibliografija v resnici govori o mitu.
Ni nujno, dogaja se namreč, da najbolj znana biografa Che Guevare, kot sta Lee Anderson ali Castañeda, opravita zelo površno delo v zvezi z žrtvami in jim posvetita zgolj dve vrstici.
Ali je to mogoče ravno zaradi teže propagande, zaradi moči mita?
Mit ima veliko težo. Oba sem srečala in si dopisovala s Castañedo zaradi fotografije kluba za golf v Argentini, kamor je hodila Chejeva družina in kjer naj bi se naučil igrati, ko je bil cadi. V resnici je bil član kluba tako kot preostali člani njegove družine. Govorila sem tudi z Leejem Andersonom, ki je prav tako verjel v ta mit. In domnevam, da je prednost ohranjanja mita o Cheju tudi v tem, da omogoča dostop do arhivov na Kubi in prodaja več knjig. Še vedno pa gre za vprašanje kapitalizma in razloga, zakaj veliko mladih nosi Chejevo majico, mladih, ki bi jih Che poslal v koncentracijsko taborišče.
Več lahko preberete TUKAJ.
