22.9 C
Ljubljana
sobota, 31 julija, 2021

Mag. Franci Petrič za Demokracijo: Predstavljati fotografijo rokovanja med zadnjim partijskim predsednikom in ljubljanskim nadškofom kot spravno dejanje je zloraba

Ob trideseti obletnici slovenskega plebiscita ter stoti obletnici rojstva ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja smo se pogovarjali z njegovim nekdanjim tajnikom in nato dolgoletnim urednikom katoliškega tednika Družina mag. Francijem Petričem, ki o svojih izkušnjah soočenja Cerkve s komunističnimi oblastniki govori brez dlake na jeziku. Kritičen pa je tudi do pačenja sporočila božičnega praznika.

DEMOKRACIJA: Novembra je minilo sto let od rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je bil tako rekoč primas Cerkve na Slovenskem v prehodnem obdobju. Tri leta ste bili njegov tajnik, in to konec osemdesetih let, ko so se že nakazovale spremembe in ko se je komunizem sesipal sam vase. Za nadškofa Šuštarja so mnogi pisali, da je bil predvsem človek dialoga, iz česar bi se dalo razumeti tudi, da je bil naiven. Pa je bil res takšen?

PETRIČ: Vesel sem, da ste uporabili besedo »primas«. Sam sem jo uporabil ob 75-letnici g. nadškofa Šuštarja v posebni prilogi Družine in sem jih zato slišal, češ da gre za zgodovinski naziv, ki pripada škofijskim sedežem, ki so zibelka krščanstva v neki deželi. Res je, Ljubljana ni prvi škofijski sedež v Sloveniji, saj sta Koper in Št. Andraž (Maribor) starejša, je pa prvi sedež v središču narodnega ozemlja, njegovi škofje pa so bili vedno trden steber slovenstva. Če kdo zasluži ta naziv, ga zagotovo g. nadškof Šuštar.

DEMOKRACIJA: Tri leta tajniške službe je sicer kratka doba …

PETRIČ: Da, a ker sem g. nadškofa doživljal od blizu, lahko zatrdim, da je bil izjemna osebnost, široko razgledan, kultiviran, globoko veren, velik humanist. Ko se je leta 1997 preselil v Zavod sv. Stanislava, sem ga več let ob koncih tedna vozil na različne slovesnosti in takrat sva se še bolj zbližala.

Očitek o naivnosti lahko zraste samo v glavah, ki niso poznale razmer, v katerih je bila takrat Slovenija. Naj poudarim, da je v veliki meri prav zasluga nadškofa Šuštarja, da je Slovenija (ne le njena Cerkev) postala prepoznavna na zemljevidu  Evrope in sveta. Takrat smo bili v Jugoslaviji. Ko sem se npr. julija 1990 na novinarskem usposabljanju v ZDA srečal  s takratnim republikanskim senatorjem Bobom Dolom v Washingtonu in se predstavil, da sem iz Slovenije, me je čudno pogledal in vprašal, kje je to … Za svet  smo bili del Jugoslavije in stopiti na zemljevid sveta ter postati razpoznaven je bilo veliko delo takratnega časa. Prav nadškof Šuštar s svojimi povezavami v Švici, Avstriji, Nemčiji in drugje je bil izjemen ambasador. Vedno se je predstavljal za Slovenca.

Naivnost bi mu radi nekateri pripisali, ker se je v 80. letih srečeval s takratnimi komunističnimi oblastniki. Naj poudarim, da so pred njim komunisti klicali škofe samo na zagovor. Nobenega dialoga ni bilo. Z nadškofom Šuštarjem pa ni bilo tako, pa čeprav mu je menda Mitja Ribičič ob prvem srečanju dejal, naj si ne domišlja, da je njihov sogovorec. No, g. nadškof je vedno pokazal, naj ga jemljejo za enakovrednega sogovorca. Poudarjal je, če se nehamo pogovarjati, bomo prisiljeni zopet sesti in se začeti pogovarjati. Ko bi ga vi videli, kako samozavestno je nastopil, ko je šlo npr. za obiske zaporov in duhovno oskrbo v njih (prvič sva obiskala zapore na Dobu in Igu)! Ali pa takrat, ko mu niso pustili obiskov v domovih za starejše … (Nepozaben je bil njegov obisk na Bokalcah, kjer se je vodstvo upiralo temu.) Prehitro smo pozabili, kakšne pomisleke so postavljali oblastniki za maše v teh ustanovah. No, pa da ne pozabim govorjenja in vseh pisarij o primernosti praznovanja božiča kot dela prostega dne. Čisto nič manj pritlehno ni bilo, kakor to počne sedanja opozicija in »njeni« mediji v zvezi z epidemijo.

(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine