4.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 5 decembra, 2022

Lokalne volitve 2022: Ostajamo blagoslovljeni s podeželjem, ki je slovenska nacionalna ikona zdravega razuma

Piše: Jože Biščak

Najbrž se boste strinjali, da je zaupanje mestoma naivna, a kljub temu lepa vrlina. Prevara to ni. Zato je paradoksalno, da je zaupanje predpogoj za prevaro.

Ne govorim samo o ponzijevih shemah ali prodajah čudežnih zdravil, govorim tudi o volitvah. Taktika levice je, da si zaupanje ljudi pridobi s slikovitimi orisi svetle prihodnosti, ki čaka vse ljudi, če ji na volitvah namenijo svoj glas. Čeprav se kasneje to izkaže za prevaro, ker njeni modeli nikjer na svetu niso delovali, niti ne morejo delovati, s(m)o ljudje nagnjeni, da bolj verjamemo lepim besedam, kot (ne)uresničenim dejanjem.

Ravno zaupanje je tisto, ki loči urbana naselja od podeželja. Po vaseh je življenje trdo, a dokaj enostavno. Ljudje vedo, da bodo preživeli od lastnih rok, ne od besed. Precej zaprte skupnosti, kjer ljudje poznajo vsakega, so preživele ter ohranile jezik, kulturo, tradicijo in vero ravno zaradi zaupanja v svojo skupnost in nezaupanja do tujcev. Njihovega zaupanja ni mogoče kupiti, treba si ga je pridobiti. In ta pot je zelo dolga. Čeprav se je Kovačeva hvalila Obami, konservativne skupnosti ni mogoče spremeniti z enim obiskom, kaj šele z neko aktivistično taktiko. Zato na podeželju glasujejo za konservativne stranke.

Za razliko od podeželja mesta gradijo na prevari: vzporedni svet slikajo kot realnost. Prišlek ali ideološko primerna oseba je takoj deležna vseh vrst socialnih pomoči. Zdi se mu, da je to nekaj naravnega. In ker je z vsemi ugodnostmi prestavljena v fantazijski film, kjer junak asfalt pod nogami občuti kot mehko travo, na volitvah glasuje v nasprotju z realnostjo in naravnimi vrednotami. Ta dovršen urbani konstrukt, ki je poln razmah na stari celini doživel v zadnjih pol stoletja in se dotaknil tudi Slovenije, skuša doseči, da domišljija prevlada nad spominom. Podeželje temelji predvsem na izkušnjah spomina, medtem ko mora urbano naselje izdelati ogromno podrobnosti (od infrastrukture do služb), da zapelje lastni spomin v fantazijski (socialistični) svet. Povedano drugače: pozabljanje tradicionalnega (naravnega) je izvorni del prevare.

Ker prevarantom do zdaj na podeželju ne uspeva, poskušajo z novimi prevarami: Francija bo na podeželje naseljevala migrante, demokrati želijo zmanjšati število elektorskih glasov v pretežno kmetijskih državah, v Sloveniji je levica pred več kot dvema desetletjema kljub jasno izraženi volji ljudstva blokirala volilno zakonodajo. Poleg prisilnih vzorcev spreminjanja, kar želi centralna oblast v prestolnici: prostorsko planiranje in načrti so namenjene urbanizaciji (od cestomanije do gradnje stanovanjskih blokov), gradnjo na podeželju nadzorujejo urbani načrtovalci, uporablja se gradbene materialne, ki niso skladni s tradicionalnim okoljem. Kljub temu se kmečki človek za zdaj še upira in podeželje ostaja slovenska nacionalna ikona.

Današnji rezultat lokalnih volitev je pričakovan in je odraz prepada med naravnim in tradicionalnim na podeželski strani ter umetnim in postmodernističnim na urbani strani. Upajmo, da bo tako še nekaj časa ostalo, saj je podeželje še zadnji branik tega, čemur lahko rečemo slovenstvo v svoji najbolj žlahtni obliki. Da bi tako tudi ostalo, morajo avtohtoni in staroselci na podeželju imeti oblast v svojih rokah. Kmetje dobro vedo, kaj je levičarska prevara: poskus dobrikanja in sejanja megle, da centralnoplanski uradnik v socialistični prestolnici bolj od njega ve, kaj je dobro zanj. Takoj spregleda nevarnost, ko se mu socialisti ponudijo, da bodo oni skrbeli za ohranjanje kulturne dediščine na podeželju. Natančno vedo, da prinašajo samo uničenje in revščino. Te lekcije so se naučile cele generacije, postale so imune na odločitve, ki jih sprejemajo popolnoma neznani in zlonamerni ljudje daleč proč od kmetij.

Kakopak, urbani sociologi, filozofi in politični komentatorji primerjajo podeželje z zaostalostjo, svetom, ki se je ustavil pred stoletji. Na vaško idilo in tamkajšnje umirjeno, monotono življenje levica gleda kot na razrednega sovražnika: kulturna zaostalost ohranja duh fevdalizma in patriarhata, kar preprečuje napredek okostenelega kraja. Tako razmišljanje je paradoksalno, ker po drugi strani slavijo ilegalne migrante, pravijo, da bodo ´obogatili´ domačo kulturo. Bolj se jim zdijo sprejemljivi ljudje, ki so še do včeraj na obronkih Peševarja pasli koze, kot slovenski kmečki živelj. Izključno zato, ker z goniči kamel in nadlegovalci koz dobijo nove glasove. Zmanjšanje meril, kaj je čednost ali vrednota, je posledica sodobne relativizacije in znižanja standardov doma. Pomislite. Po vaseh se fantje med seboj stepejo zaradi deklet, v mestih zaradi žoge (nogometa); na podeželju je visoko cenjena ženska z večjim številom otrok, urbane ženske med seboj tekmujejo, katera bo imela več splavov. Razliko med podeželjem in urbanimi naselji zato lahko opredelimo tudi kot razliko med kulturo življenja in kulturo smrti.

Z rezultatom lokalnih volitev smo lahko zadovoljni. Pokazalo se je, da po vaseh in manjših krajih še vedno prevladuje zdrav razum, da je Slovenija še vedno blagoslovljena s svojim podeželjem.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine