13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Leto spet zapravljenih priložnosti infrastrukture – Od tretje razvojne osi do nesrečnih karavank

Leto 2019 je bilo znova leto, ki ga bomo želeli, kar zadeva slovensko infrastrukturo, čim prej pozabiti. Zgodilo se ni prav nič od načrtovanega, napovedovanega, kaj šele nujno potrebnega, razen tega, da smo davkoplačevalci dobili dokaz, da ministrica Alenka Bratušek ne obvladuje resorja.

Celo več, jasno se kaže, da je infrastruktura niti ne zanima in se v celoti posveča samo energetskemu delu ministrstva oziroma skritim delom energetskega dela ministrstva, ki pa niso, kot je bilo splošno insinuirano, pisana na kožo Golobu, temveč imajo bolj čezoceanske interese. Ali gre pri slednjih za uresničevanje poslovnih zamisli Damirja Črnčeca, ki naj bi po navedbah v nekaterih medijih de facto vodil vlado igralca Marjana Šarca, ni znano. Znano pa je, da bi ob toliko napakah, kot si jih je privoščila Bratuškova, morala leteti najkasneje letos poleti, pa ni. Torej uresničuje dovolj pomembne interese oziroma s svojo nesposobnostjo ne moti pravih interesov tistih, ki dejansko vodijo posle na ministrstvu.

Padel naj bi Topolko. Pa je res?
Samo pomislimo, koliko časa po odhodu ministra za okolje Jureta Lebna (zakaj je moral oditi, bomo pojasnili v nadaljevanju) smo morali čakati in opozarjati ministrico Bratuškovo, da je končno samo formalno, v posmeh vsem državljankam in državljanom, zamenjala vodjo direkcije za infrastrukturo Damirja Topolka. Seveda je Topolko še vedno glavni in ključni človek direkcije. Človek, ki ve, kako se pripravljajo razpisi, da bo dobro za “naše”, in kako, da bodo imeli probleme “ne-naši”. Kako sredi razpisa spremeniti razpisno vrednost kot v primeru železniške povezave Maribor−Šentilj, da bo primerna za Kolektor. In tako dalje. Samo spomnimo se, kako se je na televiziji smejala ministrica, ko je povedala, da bo Topolko odstopil. Še bolj kot v primeru mariborskega letališča, ki naj bi ga rešila. Pred kom že? A kaj se ne bi smejala, saj je že vnaprej vedela, kako nas prinaša okoli. Pa je predsednik vlade, ki je medijsko objokoval odstop edinega operativca v vladi Lebna, kaj naredil? Je okaral ministrico, da je državljane nesramno preslepila? Da s svojim lastnim nemoralnim in neetičnim zgledom vpliva na naraščanje korupcije, ki jo kot rekorderji v Evropi že imamo? Seveda ne. Najprej navedenega verjetno niti ne razume. Mu ni bilo razloženo. In tudi če bi mu bilo, kaj mu je mar? Saj ne sedi na Gregorčičevi, da bi vladal.

Tretja razvojna os
Naslednja bolečina ministrice Bratuškove je zagotovo popolno nerazumevanje poslancev in njihovih obljub volivcem, ki se nanašajo na t. i. tretjo razvojno os. In spet so jo morali poslanci prisiliti v kakršno koli delovanje, četudi je storila samo to, da je prevalila odgovornost na drugega. In koga drugega kot na DARS, ki ne posluša njenih navodil za izbor kralja aneksov Petriča za projekt zadnje triletke – Karavanke. Predstavljajte si, da je skupščina Darsa vlada, ministrica z omejenimi opravilnimi sposobnostmi pa družbi brez ustreznih pravnih podlag in predvsem zagotovljenih finančnih sredstev naroča projekte, ki bi jih morala najprej sama uskladiti, tudi politično, potem nujno zagotoviti sredstva, kar bi ji kot nekdanji računovodkinji vendarle moralo ležati, in šele nato naložiti Darsu nadaljevanje postopkov. Ne. Seveda ne. Naredila ni nič od naštetega, samo potunkala je družbo, katere skupščina je vlada, da protipravno izvaja aktivnosti, za katere nima pravnih in finančnih podlag. Podlo do skrajnosti. Pa vendarle znova legitimno za pokovce na Gregorčičevi. Samo da jih nihče nič ne vpraša.

Nesrečne Karavanke
Kaj sploh še lahko napišemo o projektu, ki dokazuje pomen stricev iz ozadja in hkrati nesposobnost ministrice? Projekta, zaradi katerega se je moral posloviti celo predsednik Državne revizijske komisije Smrdel, ker je preveč zaposlen s “twinningom” v službenem času na Dorćolu v Beogradu. Projekta, za katerega je bila ministrica ustoličena na resor, o katerem nima pojma, pa stricu iz ozadja ni zmožna zagotoviti niti prvega ključnega posla. Še več, namesto da bi po scenariju strica Petriča uničevala ugled drugim prijaviteljem, je na koncu obvisel z dolgim nosom prav stric Petrič. O kakršnem koli ugledu pri njem pa tako ni vredno zgubljati besed. Res je, da je javno žugala upravi Darsa, da se “mora odločiti pravilno”. Kaj je mislila s tem, smo ugotovili najkasneje pred dnevi, ko je Dars po štirih zaporednih pravnih mahinacijah Kolektorja s prijatelji iz DKOM na DKOM končno izvedel pogajanja, ki sicer to niso bila, ministrice pa ni bilo na spregled. Namesto da bi za projekt, ki se kot jara kača vleče od poznega leta 2017 in sramoti državo krepko zunaj njenih meja, dejala, da je zadovoljna, ker se očitno približuje začetek del in posledično odprava zastojev in da, tudi smrti, je obnemela. Nekako se ne moremo znebiti občutka, da molk ni prav njena vrlina. Od tod do ugotovitve, zakaj mora molčati, ni dolga pot. Žal je Alenka še eden v nizu naših porazov.

Prva uprava Darsa, ki bo dokončala mandat
Če bi kdo ob nastopu Darsove uprave Žavrlan-Vidic slednji napovedal dokončanje mandata, bi bil verjetno deležen najmanj nasmeha. Vsaj tistih, ki dalj časa spremljamo predvsem način njenega dela. Vendar pozor, kot kaže, gre za prvo upravo Darsa, ki bo po dolgih letih političnih pritiskov in klečanjem pred lobiji dokončala poln mandat. Verjamemo, da je uprava presenetila sama sebe, nas je prav gotovo. Verjetno jih ni veliko, ki bi ji zavidalo njeno pozicijo, je pa nenavadno, da je do konca branila svoje odločitve ne glede na to, kolikokrat so ji že napoved(ov)ali razrešitev in v ta namen konec poletja tudi zamenjali nadzorni svet. Sestava slednjega več kot jasno nakazuje, kam gre Dars od februarja dalje. Brez strokovnjaka za karkoli, povezanega z delokrogom Darsa, in z referencami na ravni vaških igrišč je naloga jasna – takoj po izteku mandata (predčasna razrešitev uprave zaradi nezadovoljstva strica Petriča prav pri projektu Karavanke bi bila očitno preveč) bodo ustoličiti nove tretjeligaše, “naše”, ki bodo skrbeli za “njihove”.

2TDK in bonitete za 2. tir
In smo spet pri sanjskem projektu nekdanjega ministra Petra Gašperšiča in projektu, zaradi katerega je moral iz vlade leteti Jure Leben, da ni mogel več parati šiviljske mreže Bratuškove na 2TDK in glede samega razpisa za drugi tir. Takoj, ko smo videli, da je in bo 2TDK samo odlagališče odsluženih političnih kadrov in kvazi direktorjev, ki se jim v kriznih situacijah niti z dopusta ne da priti, je bilo jasno, da gre samo za novo, tokrat stoletno prevaro davkoplačevalcev, ki jo lahko ustrezno vodi v korist izbranim samo tisto utelešenje bistroumnosti, ki nas je pognala v davkoplačevalsko reševanje bank ter kreditov stricev in prijateljev. Kako deluje sistem, jasno kaže naveza Topolko–Zorko. Dušan Zorko, ki, roko na srce, nikoli ni pustil srca na delovnem mestu, je pa zmeraj uspešno zapravljal denar, ki so mu ga dajali za opravljanje funkcij, kjer so ga potrebovali, se niti tokrat ne bo pretegnil in bo poslušal, kar mora poslušati. Bratuškova v paniki, ker ni dostavila, kar bi morala pri Karavankah, ni mogla zgubiti edinega aduta, ki ga je imela – Topolka –, ga sedaj pošilja v “svetovanje” še na 2TDK. Kako iz posla stoletja vnaprej izriniti Korejce, Kitajce in Turke, da ne bi strici spet ostali brez komolcev v marmeladi. Izmišljene bonitete, ki se sicer uporabljajo za kreditiranje držav, ne pa dokazovanje uspešnosti poslovanja družb, za kar obstajajo bančne garancije, so namreč sistemska specialnost kralja sistema Topolka. In nov dokaz nevednosti otroškega vrtca na Gregorčičevi, ki ne razume, kaj se jim dogaja pred nosom. Pardon, tudi to jih seveda ne zanima. Imajo dovolj posla z jedrsko energetiko in milijončki, ki letijo v žepe. Problem pa tiči samo v podrobnostih. In ena ključnih, ki jih ne moremo prezreti, je, da Alenka Bratušek ni sposobna realizirati, kar od nje pričakujejo, ne glede na število oprod, ki ji asistirajo.

Glinščica
Bi o sramoti za Kolektor sploh zgubljali besede? Če na način kot v primeru Glinščice postopke vodi 2TDK, je jasno, da drugega tira nikoli ne bomo imeli. Da bo Kolektor kmalu samo še etiketa na pločevinkah, na katere bodo urinirali potepuški psi. Tisti iz karavane, ki gre dalje in za seboj pušča nesposobne. Predvsem pa, da Slovenija dejansko izgublja vse ključne strateške pozicije od letalskega, morskega, železniškega do cestnega prometa, kar bo še povečalo gospodarsko osamitev in panožno pod-pod-pod-izvajalsko pozicijo njenih gazel.

Višek mandata Bratuškove in oprod – odpiranje vaških krožišč
Ker realizacij projektov ni, ker od strategij resorno ministrstvo ne premore niti »s« in ker nesposobni vodijo resor z namenom finančnega izčrpavanja davkoplačevalskih projektov za lastno korist in korist prijateljev prijateljev, morajo nekako polniti obvestila za »javnost«. Oziroma čivkajo objave, da jih lahko trije člani stranke SAB rečivknejo. In, ne boste verjeli, ministrstvo Vlade Republike Slovenije je kot legitimizacijo svojih aktivnosti iznašlo – odpiranje vaških krožišč. Pozabimo na milijarde in milijone. Pozabimo na vrste in smrti zaradi naletov pred Karavankami. Smrti, zamude in finančne izgube gospodarstva na nedokončni tretji osi. In pozabimo na drugi tir, za katerega je nadobudni nekdanji minister sedanje vlade brez treh volivcev podpore SMC Gašperšič na začetku mandata celo izjavil, da ga Slovenija ne potrebuje. In ostal živ. Kaj živ, nominiran je za člana nove uprave Darsa, ko se sedanji izteče mandat. Verjetno bi bilo res preveč, da bi ga kot takega – negatorja projekta torej – skrili na 2TDK. Ali pač? Če lahko Topolko kraljuje na direkciji, zakaj ne bi še Gašperšič na projektu, ki se mu ne zdi potreben?

Konec dober, vse dobro
Da bi Alenka Bratušek, ki samo s svojim šefom kabineta kot edinim predstavnikom stranke, ki jo vodi, pospremi državljanko tuje države k televizijski predstavitvi kandidature za ministrico za razvoj – imela prihodnost? No, to vemo, kako se bo končalo. Otroški vrtec na Gregorčičevi bo mislil, da jo še naprej brani, branili se bodo med seboj krčevito in srce bodo pustili na peskovniku, kjer se igrajo. Slovo pa je z vsakim dnem bliže. Poskrbeti moramo samo, da bo dan prišel čim prej in da se ne ponovi. Tako bo konec dober in na koncu vse dobro. Vse drugo je umiranje na obroke, mučno za maske, ki se kažejo, še bolj mučno za bralce in gledalce in najbolj mučno za tiste, ki nismo nič krivi, pa smo rojeni tu. Razumimo samo, da so situacije, kot so prej opisane, mogoče samo v neprogramskih vladah, v katerih sodelujejo poraženci na volitvah z izključnim namenom preprečevanja oblasti zmagovalcu volitev in posledično kupčkanje lastnih pritlehnih interesov in, še pomembnejše, preživetja iz dneva v dan, da se ne razkrije stopnja amaterizma in klientelizma.

Janja Strah/Nova24TV

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine