V letošnjem letu bodo »osvoboditelji« iz borčevske zveze in njenih političnih transmisij spet praznovali t. i. osvoboditev. Letos namreč mineva 75 let od omenjenega dogodka, ki za Slovence predstavlja predvsem veliko tragedijo.
O drugi svetovni vojni na slovenskih tleh smo doslej že veliko pisali, še več pa o revoluciji, ki se je začela jeseni 1941 z oblikovanjem prvih partizanskih čet. Tedanja Komunistična partija Slovenije, ki je sodila v okvir jugoslovanske komunistične organizacije, je že 26. aprila tistega leta ustanovila Protiimperialistično fronto. Ta se je kasneje, ob napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, preimenovala v Osvobodilno fronto, ki je bila dejansko neke vrste paradržava. Komunisti so začeli vzpostavljati svoje »državne organe«, zlasti revolucionarne oddelke za likvidacijo razrednih sovražnikov (VOS, Ozna), svoj »parlament« (zbor kočevskih odposlancev) in celo »osvobojena ozemlja«, denimo v Beli krajini.
Kako so nastali domobranci
Čeprav je do pojava prve vaške straže prišlo šele junija 1942, ko so komunistični likvidatorji umorili že okoli tisoč Slovencev (med njimi znane podjetnike, intelektualce in duhovnike, kot je bil denimo profesor Lambert Ehrlich), so najvidnejši komunistični voditelji prek svojih pisem in člankov v komunističnih časopisih že zdavnaj prej govorili o »beli gardi« in o kolaboraciji, ki pa so jo v prvi vrsti izvajali predvsem sami, saj je znano, da so nemškega okupatorja mnogi komunisti pozdravili z odprtimi rokami. Za nastanek slovenskega domobranstva konec leta 1943 pa je bila odločilna predvsem kapitulacija Italije, ki je svoja zasedena ozemlja (Ljubljanska pokrajina, Primorska) prepustila Nemcem, partizani pa so prav takrat začeli veliko ofenzivo na Dolenjskem in Kočevskem. Vendar ta ofenziva ni bila usmerjena proti okupatorju, pač pa proti domačim protikomunističnim borcem, ki so bili prisiljeni braniti svoje domačije pred krvavimi napadi komunističnih teroristov. Napad na Turjak in Grčarice je prinesel veliko število smrtnih žrtev med pripadniki vaških straž in Jugoslovanske vojske v domovini. Ti tragični dogodki so privedli do nastanka nove formacije slovenskih domobrancev, ki je bila namenjena tudi preprečevanju odhajanja slovenskih fantov za »trinajsti bataljon« na vzhodni fronti.
Poskus povezave z zahodnimi zavezniki
Tedanja politična elita, ki je bila v ilegali, je upala, da se bodo domobranci izmaknili izpod nemškega nadzora in navezali stik z zahodnimi zavezniki. Vendar se to ni posrečilo: domobranska prisega na bežigrajskem stadionu je zelo slabo vplivala na odnos Britancev do slovenskega protikomunističnega tabora, jugoslovanska vlada v Londonu pa je bila (tudi po zaslugi Kominterne) pomanjkljivo informirana o dogajanju v domovini. Povrh vsega je prišlo tudi do sporazuma med Titovo paradržavo in vlado v Londonu, kar je pripomoglo, da so zahodni zavezniku začeli odločneje podpirati Titove partizane ne glede na načrte, da bi slednji napadli zahodne zaveznike v primeru njihovega izkrcanja v Dalmaciji in Istri. Do zadnjega poskusa protikomunističnega tabora za rešitev zagatnega položaja je prišlo tik pred koncem vojne s formiranjem slovenskega parlamenta in Narodnega odbora za Slovenijo, ki ga je vodil Miha Krek. Kot so navedli v izjavi 3. maja 1945, so slovenski domobranci del Slovenske narodne vojske, ki je prisegla jugoslovanskemu kralju.
Komunistični prevzem oblasti
Toda potek dogajanj je bil povsem drugačen. Narodni odbor za Slovenijo dejansko nikoli ni prevzel oblasti. Ko se je okupator umaknil, je bilo že jasno, da bodo slovensko ozemlje zasedle komunistične čete, podprte s Titovo in Stalinovo avtoriteto. Mnogo ljudi (ne samo domobrancev, ampak tudi civilistov, saj so bili vmes številne ženske in otroci) se je zato umaknilo čez severno mejo v Avstrijo. Sledila je znana tragična zgodba z vračanjem domobrancev z vlakom pod pretvezo, da gredo v Italijo, v resnici pa so jih v dveh kontingentih (prek karavanškega železniškega predora in prek Pliberka) Britanci poslali v roke Titovim partizanom. Mnoge vojne ujetnike so naselili v številna taborišča od Šentvida (v zaseženo zgradbo Škofovih zavodov) prek Teharij do Šterntala na Štajerskem. Večina jih je končala na komunističnih moriščih, ki so jih oblastniki po vojni skušali skrbno prikriti, pa naj bo to Kočevski rog, Huda jama, Krimska jama, Socerbska jama itd. Komunistični rablji so trupla največkrat pustili v kraških jamah ali pa v rudniških jaških, velikokrat so jih zakopali tudi v tankovske jarke (Maribor-Tezno).
Večino so pobili brez sojenja
Danes je na območju Slovenije evidentiranih več kot 600 prikritih morišč, ki bi jih zelo težko imenovali »grobišča«, saj so večinoma neurejena in neoznačena. V njih so tudi posmrtni ostanki pripadnikov drugih narodov tedanje Jugoslavije pa tudi manjšin (Nemci, Italijani, Romi …). Le manjši del smrtnih žrtev je bil formalno justificiran, obsojen na komunističnih sodiščih, na montiranih sodnih procesih torej, ki so bili dejansko eksemplarični procesi, namenjeni zastraševanju in propagandi. Teh procesov je bilo v letih po koncu vojne več, obsojali pa so tako duhovnike kot intelektualce, celo nekdanje komuniste (dachauski procesi). Tu seveda velja omeniti tudi več sto tisoč ljudi, ki so bili tako ali drugače povrženi zaporom in drugim oblikam represije, prav tako je ogromno Slovencev šlo v izgnanstvo.
Škof Rožman je imel prav
Zagotovo je imel tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman (tudi on je odšel v izgnanstvo, vendar celo nekateri cerkveni zgodovinarji zmotno navajajo, da je »pobegnil«) v svoji oceni zelo prav – trdil je namreč, da je nacistična in fašistična okupacija prehodnega značaja in da bo ta sistem dokaj hitro premagan, medtem ko se bo komunizem obdržal veliko dlje. V primeru Slovenije se je to tudi jasno pokazalo. Čeprav so mnogi upali, da bodo prve večstrankarske volitve – nedavno smo zaznamovali trideseto obletnico tega dogodka – skupaj s plebiscitom odplaknile ostaline komunizma, se to ni zgodilo, saj so ostali mnogi družbeni podsistemi še naprej okuženi – tudi po zaslugi dolgotrajne negativne kadrovske selekcije, pri kateri so glavno vlogo imeli kadri nekdanje SDV. Jasno pa je, da Slovenija svoje katarze še ni dočakala. Tudi v letošnjem maju bomo zagotovo spet poslušali neskončne hvalnice »junaštvom« in tudi nadaljnje zagovarjanje pokolov, kar je za državo, ki bo čez leto dni spet predsedovala Evropski uniji, nepojmljivo.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija, 16. aprila 2020.)
