Piše: Kavarna Hayek
»Zagotovo bomo nivo tukaj dvignili, predvsem tako, da se bodo ustavne pravice spoštovale, da boste se zavedali, da so, da je svoboda govora omejena,« je na parlamentarnem odboru za pravosodje dejala predsednica Lena Grgurevič iz stranke Svoboda, potem ko je poslancema SDS Branku Grimsu in Dejanu Kalohu pri predstavitvi zahteve za nujno sejo odbora izrekla več opominov.
Grozljivo je, da je poslanka in celo predsednica odbora za pravosodje oseba (povrh še diplomirana pravnica), ki ne razume bistva človekovih svoboščin oziroma pravic. Čeprav je verjetnost minimalna, bom skušal ponoviti tako, da bo razumela tudi Grgurevičeva. Svoboda govora je ena od temeljnih človekovih pravic, ki človeku pripada že samim dejstvom, da človek obstaja kot človek. Zato je to univerzalna in neodtujljiva pravica posameznika, ki mu mora biti (z ustavo) brezpogojno zagotovljena. Je absolutna pravica, ki je ni mogoče omejiti. Če je ta pravica omejena, ni več temeljna človekova pravica. Torej, svoboda govora je ali pa ni. Pri teh pravicah ni ali-ali.
To pravico v Sloveniji zagotavlja ustava v 39. členu, zapisana je tako, da je absolutna. Malo zmede povzroča 63. člen, ki to pravico mestoma omejuje. Ta 63. člen sploh ne bi smel biti zapisan v ustavi, ker ne gre za pravico ali svoboščino, ki mora biti vsakemu zagotovljena, ampak za prepoved. Zato bi načeloma moral pri presoji ustavnosti prevladati 39. člen nad 63. členom. Seveda, če razumemo ustavo v njenem izvornem smislu – da posameznika varuje pred zlorabo oblasti države in vsakokratne vlade. Zato je ustava vedno nad zakoni, je vedno neposredno izvršljiva.
Žal v Sloveniji (in tudi drugod po Evropi) temeljne človekove pravice (kjer je svoboda govora na prvem mestu) za posameznika (človekove pravice se namreč vedno nanašajo na posameznika, nikoli ne na skupine) ne veljajo več kot univerzalne in absolutne pravice, pač pa postajajo (ali so že postale) pravice države, da jih poljubno omejuje ali celo prekliče.
Kratenje svobode govora zaradi zaščite svobode govora, kot pravijo predvsem tisti na levici, zveni orwellovsko, slišati je kot srhljiv odlomek iz distopičnega romana. A realnost je, da je tovrstno pojmovanje svobode govora začelo prevladovati med bruseljskimi elitami in posameznimi nacionalnimi vladami. Kar pomeni, da že stopamo v tiranijo. Eno prvih dejanj vsakega, ki je nagnjen k totalitarizmu in si domišlja, da je edini presvetljeni za presojanje, je običajno odprava ali omejitev svobode govora. In Grgurevičeva bi morala to vedeti, saj je skoraj dve desetletji preživela pod represivnim režimom – v komunistični diktaturi Titove Jugoslavije. Možno je seveda tudi obratno: da je ravno zato, ….
Več si lahko preberete TUKAJ.
