-4.4 C
Ljubljana
četrtek, 9 februarja, 2023

Laboratorijska miška doživi razsvetljenje

Piše: Zlata Krašovec

Predstavljajte si laboratorijsko miško, ki ji – potem ko ji je nekako uspelo preživeti poskuse, ki so jih praktično vse njeno življenje izvajali na njej – pride v roke natančen načrt srhljivega eksperimenta. Kar nenadoma dobi vse, kar se je z njo dogajalo in kar je v veliki meri videla, slišala in občutila, a skorajda popolnoma nič razumela, smiseln okvir. Kar naenkrat ji postane razumljiva manipulacija, katere žrtev je bila. Pa ne le ona, temveč milijoni in milijarde njej podobnih po svetu. Natanko tako kot ta laboratorijska miška sem se počutila, ko sem pred dnevi prebirala knjigo Forum São Paolo in kulturna vojna.

Rojena nekaj let po drugi svetovni vojni sem dolgo časa verjela, da živim v najboljši od vseh mogočih družbenih ureditev. Veliko vode je preteklo, preden sem odkrila, kako zlagana je bila ta domnevno pravična družba, kako krvavi so bili njeni temelji in koliko nedolžnih življenj je terjala revolucija. Odkritje je bilo šokantno, zamera velika. Kljub temu pa sem verjela, da je zunaj te naše (jugo) slovenske hipokrizije in zunaj sveta za železno zaveso nasploh lahko življenje drugačno, manj zlagano. Plod zablode, porojene iz tega polovičnega spoznanja, je bila utvara, da je večina tega, kar so prihajalo z Zahoda, pravičnejše, naprednejše …

… in že sem se znašla sredi velikega družbenega eksperimenta, imenovanega kulturni marksizem. Na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo UL, kamor sem po maturi – sama ne vem dobro zakaj – zašla, je bil (poleg Marxa in Engelsa seveda) oče kulturnega marksizma Antonio Gramsci na jedilniku tako rekoč vsak dan. Nič manj redno nam niso servirali idej predstavnikov frankfurtske šole. V spominu imam, da je bil študijski načrt sestavljen dovolj konsistentno in je bilo težko opaziti luknje v mreži idej. Povrh je bila za mladega človeka večina besedil, ki smo jih prebirali, pisana privlačno. Vabljivo je bilo, ne zavedajoč se posledic, razmišljati o parolah, kot do »make love not war« (marksistični pacifizem), »free love« (seksualna revolucija) ali »it is forbidden to forbid« (sistem, ko je naenkrat »dovoljeno« vse). Mlad človek ne misli na to, da razorožitev legalnih in nadzorovanih oboroženih sil pomeni samo to, da orožje nosijo samo še tisti, ki pridejo do njega na črnem trgu in niso pod nikakršnim nadzorom. In da si takega stanja pravzaprav ne bi smeli želeti, ker so posledice zastrašujoče. Ko so napadene vrednote, so oboroženi samo še tisti, ki jih rušijo. Mlad človek ne misli na to, da se ljubezen, »osvobojena« odraslosti, zakonske zveze, rojevanja otrok, sprevrže v golo zadovoljevanje hipnih poželenj ter je tako oropana smisla in globine. Dokler ne udari njega samega, mlad človek niti ne misli na to, da je dovoliti vse – celo tisto, kar je tisočletja človeške zgodovine veljalo za zlo – v resnici nevarno. In še manj misli na to, da parola »dovoljeno je vse« v resnici ne velja zanj. Razen seveda v primeru, če se pridruži tolpi razbijačev tradicije, ki temelji na božjem oziroma na naravnem redu stvari. Vse je dovoljeno samo tolpi, ki sistematično razširja vse vrste antivrednot, da bi (kakor lepo opisuje na začetku omenjena knjiga) ljudi spremenila v degradirano množico, ki ne loči več, kaj je dobro in kaj slabo, in je zato popolnoma podložna manipulaciji.

Ozrite se okoli sebe in videli boste, da se dogaja prav to. Hudodelci, zločinci, manipulanti in izkoriščevalci so obstajali zmeraj. A sami pri sebi so vselej vedeli, da ne delajo prav. Če pa je dovoljeno vse, je mogoče tudi vse razglasiti za dobro, napredno, humano. In degradirana množica njihovih zaslepljenih pomagačev, ki ne loči več med dobrim in zlim, jih pri tem brez slabe vesti vdano podpira. V zameno za to podporo ne zahteva veliko. Skromen »k nogi, prostor, sedi, priden« zadošča.

Projekt kulturnega marksizma je očitno v veliki meri uspel ne le okoli nas, temveč povsod. Če se je zdelo, da okraj železne zavese še obstaja kak drugačen svet, je kulturni marksizem okužil praktično vse dežele sveta. Vseeno pa si ni mogel podrediti prav vseh ljudi. Nekaterim je uspelo ubežati pogubnemu pranju možganov. Seveda so zato razglašeni za nazadnjake, bedake, malopridneže, fašiste ali janšiste – skratka za drugorazredne. Dobro pri vsej zadevi je to, da je ta status drugorazrednosti izbran svobodno. Večina zagovornikov naravnega oziroma božjega reda bi prav lahko zavijala z vetrom in si od časa do časa prislužila piškotek. A marsikdo tej skušnjavi ne podleže in zato ostaja kvas in sol, ki bosta to lepljivo brozgo nekoč prekvasila.

Jo bosta res? Alejandro Peña Esclusa, avtor knjige Kulturna vojna, navaja misel kitajskega filozofa in stratega Sun Cuja, ki pravi, da je najpomembnejše nasprotnika premagati mentalno, kar pomeni v njegovih vrstah vzbuditi občutek poraza, še preden se bitka sploh začne. Se mar ne zdi, da je tradicija že poražena? Ni kulturni marksizem na globalni ravni zlezel že v vsako poro življenja? Je njegov dobro organizirani in sumljivo financirani pohod skozi institucije, njegovo brezsramno sprevračanje pomena besed in miselno okupacijo degradiranih množic sploh še mogoče ustaviti? Če smo se izza železne zavese še lahko ozirali proti Zahodu, je zdaj katastrofa globalna.

Pa vendar! Mar ni David premagal Goljata? Le Davida v sebi moramo prepoznati. Potem je vse mogoče. Pa četudi s fračo.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine