Piše: Gašper Blažič
V prejšnjih številkah Demokracije smo že analizirali doslej prikrito delovanje zadnjega šefa partije Milana Kučana v preteklosti in tudi v zadnjem času. A bistvo njegovega delovanja je predvsem v vplivnem omrežju, ki ga je zgradil že zdavnaj.
Bodimo iskreni: Kučanova osebna moč je v zadnjih letih precej upadla (medtem so namreč umrli nekateri njegovi operativci, kot sta denimo Janez Zemljarič in Janez Kocijančič), precej vpliva je že prešlo v roke drugih botrov, denimo Zorana Jankovića, ki ima največji vpliv na vlado. Ni pa upadla moč njegovega omrežja, ki ga je zadnja desetletja pridno gradil. Potem so tu še nekateri vplivneži iz ozadja, ki pokrivajo bolj svoje specialne fevde, denimo Gregor Golobič, Borut Jamnik (finance), Damir Črnčec (varnost) itd., vendar so si med seboj konkurenti in nimajo takšne avtoritete kot Kučan. Zato ne preseneča, da se skuša Robert Golob nekoliko izmuzniti izpod Kučanovega vpliva, toda za zdaj mu to še ni uspelo, saj njegov neposredni šef Janković še posluša »sivo eminenco«. Ta naziv je še v začetku devetdesetih pripadel Ivanu Mačku – Matiji, ki je poskrbel za izdatno kurjenje arhivskega materiala, še preden bi ga lahko dosegli »nepoklicani«, ki so leta 1990 prevzeli oblast prek demokratičnih volitev.
Znova zlorabljena Ruska kapelica
Že večkrat smo zapisali tezo, da je Milan Kučan kljub svoji visoki starosti – čez pol leta bo dopolnil 85 let – še vedno »nekronani kralj Slovenije«. Zanimivo je, da je ob vseh knjigah, ki ga omenjajo, še največ zanimivega zapisano o njem v knjigi »Milan Kučan – ko boter spregovori o sebi«, kjer so navedene številne Kučanove izjave, avtor knjige in Kučan pa sta se nedavno znašla »na isti strani« ob Ruski kapelici na Vršiču. Kučanova udeležba na tem dogodku v spomin na umrle vojne ujetnike (ki so bili večinoma Ukrajinci) pokaže več, kot bi sklepali na prvi pogled. Ruska kapelica bi namreč morala združevati predvsem v duhu resnice, iz spoštovanja do vseh žrtev vojn in agresije Putinove soldateske na Ukrajino. Toda spomnimo: zadnji šef partije se očitno noče zameriti moskovski »centrali«. No, leta 2016, ko je na istem mestu potekala stota obletnica postavitve Ruske kapelice, je Slovenijo obiskal tudi Vladimir Putin, ki ga je takrat spremljala praktično celotna vladajoča elita − od tedanjega premierja Mira Cerarja, zunanjega ministra Karla Erjavca pa vse do predsednika Slovenije Boruta Pahorja. To sicer ni bil edini Putinov obisk naše države, saj se je leta 2001 takrat še kot »mlečnozobi« Jelcinov naslednik na Brdu srečal s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeom W. Bushem. No, precejšen del globalne levice se je od Putina že tedaj distanciral, češ da gre za avtoritarnega »desnega« voditelja, vendar mu je pretežni del svetovnega državništva še vedno jedel iz roke. Dokler se ni zgodil usodni 24. februar 2022. No, še po tistem so nekateri skušali opravičiti agresijo na Ukrajino ali vsaj relativizirati vlogo napadalca in žrtve. Tudi Kučan, češ da vojaška pomoč Ukrajini ne bo ničesar spremenila. Morda je delno imel celo prav glede tega, da se prejšnja ameriška vladajoča garnitura, ki jo je vodil Joe Biden, ni proslavila pri pomoči Ukrajini, medtem ko ima sedanji ameriški predsednik Donald Trump drugačno taktiko, ima pa s Kremljem vse manj potrpljenja.
Roterjeva škandalozna zapuščina
Seveda pa velja izpostaviti dogodek, ki je simbolno pustil še eno praznino v Kučanovem krogu: prvega avgusta letos je v visoki starosti – skoraj 99 let − umrl Zdenko Roter, dolgoletni Kučanov svetovalec. Formalno je to vlogo opravljal do konca drugega Kučanovega predsedniškega mandata leta 2002. Takrat se mu je Kučan tudi oddolžil z državnim odlikovanjem. Naveza z Roterjem je seveda ostala zelo aktivna, saj je Roter v knjigi »Padle maske« razkril, kako so denimo našli Danila Türka kot »pravega« kandidata za predsednika Slovenije. Roter je bil leta 2004 tudi soustanovitelj Foruma 21 in član njegovega programskega odbora, ki mu je načeloval Roterjev akademski kolega Niko Toš, pionir na področju raziskovanja javnega mnenja (še v času liberalno-komunistične vlade Staneta Kavčiča). Kot je avtorju teh vrstic pred leti povedal sedaj že pokojni sociolog, v svinčenih sedemdesetih letih lustrirani profesor (in v zadnjih letih tudi kolumnist Demokracije) Janez Jerovšek, je bil Roter tedaj prav tako kandidat za izključitev iz zbora profesorjev, vendar je komunistično lustracijo preživel, tako kot je čistko znotraj partije preživel Kučan. Slednji je leta 1973 po naših podatkih postal sekretar ZKS in tudi funkcionar SZDL, očitno pod vplivom Mitje Ribičiča, ki je bil kot jugoslovanski premier glavni Kavčičev nasprotnik v t. i. cestni aferi. To pomeni, da je Kučan podobno kot Rote ne samo preživel »čiščenje« v ZKS, ampak je celo napredoval. Je bilo posredi dobro poznavanje delovanja tajnih služb? No, Kučan je v svoji karieri med drugim vodil partijsko komisijo za psihološko-propagandno dejavnost, kar tudi nekaj pove.
Kavčičev dnevnik je rešil Kučana
Pomenljivo je, da je Stane Kavčič, ki je bil po prisilni upokojitvi potisnjen v izolacijo, v svojem dnevniku nekako obujal upanje, da bo Kučan prevzel njegove liberalne ideje in se otresel vpliva avtoritarnega Staneta Dolanca. No, to je Kučanu uspelo prav s tem, da je že kot šef CK ZKS leta 1988 tiho dovolil natis Kavčičevih zapisov »Dnevnik in spomini«. Rokopis je v uredništvo Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) dostavil Niko Kavčič, ki je bil v času čistk prav tako prisilno upokojen kot bančnik, vendar je bil hkrati tudi Mačkov »rezervist«, saj je bil odličen operativec vzporedne ekonomije. Igor Omerza, ki v tej številki Demokracije podrobneje piše o družinski udbovski navezi Zdenka Roterja, je v svoji knjigi o procesu JBTZ tudi podrobno opisal, kako je sploh prišlo do natisa Kavčičevega dnevnika. Precej spominov v zvezi s tem je dejansko zapisal tudi Janez Janša v knjigi Okopi, kjer je izpostavil dvojno agenturo Nika Kavčiča. Dnevniški zapisi Staneta Kavčiča so namreč s svojim izidom dejansko koristili Milanu Kučanu, ki je kot šef partije razvil nov, veliko bolj »džentelmenski« način vladanja (vsaj v primerjavi z robatim slogom Franceta Popita – Jokla, ki se je leta 1989 s Kučanom celo javno sporekel). Tak način je bil dejansko dolgoročno veliko odpornejši na demokratične spremembe, saj se jim je uspešno prilagodil.
Kučan in Roter kot učitelja izmuzljivosti
Tu seveda velja izpostaviti tudi Roterjev izmuzljivi slog, na katerega je med drugim v več odprtih pismih ob izidu Roterjevih knjig opozoril publicist Jože Kurinčič: »Zdi se, da skrbno pazite, da bi s svojo pripovedjo ne načeli mita, v katerem ste kolikor toliko varni živeli od leta 1941 do današnjih dni.« (Tretje odprto pismo Zdenku Roterju, spletna stran Časnik.si, 12. 3. 2020). Odveč bi bilo tu ponavljati vse podrobnosti, a zdi se, da sta si Kučan in Roter tu zelo podobna in uporabljata podobno izmuzljiv slog, zaradi katerega so njune izpovedi polne »lukenj«, polresnic torej in zatajitev. To je prišlo prav, ko je bilo treba v osemdesetih zgraditi dobro javnomnenjsko podlago za »sestop z oblasti« in vzpostaviti omrežje, ki je nato lahko delovalo v večstrankarski demokraciji. Zato ne preseneča, da se je Kučan odločil, da skuša začasno še zadržati Goloba kot glavnega izbranca, Prebiliča pa kot »pomočnika«, ki bi pomagal loviti glasove razočaranih volivcev sedanjih strank. Sedaj poskušajo preusmeriti pozornost z brutalnega Golobovega vladanja na iskanje sovražnikov, tako zunanjih (Izrael) kot notranjih (»janšisti«), pri čemer se v pobesnelo kampanjo vključujejo celo do zdaj »neodvisni« raziskovalci javnega mnenja, denimo Andraž Zorko. To bi lahko tudi interpretirali, da so znotraj tranzicijske levice živci zelo načeti in da se lahko »zadnja bitka Kučanove generacije« obrne v škodo omrežju. Na drugi strani pa Sebastjan Jeretič v intervjuju, ki bo kmalu objavljen v Demokraciji Magazinu, opozarja na uspeh javnomnenjskih trikov, da lahko vlada na račun slabe razgledanosti volilnega telesa slednjega prepriča, da bi koalicijske stranke dobile še en mandat na volitvah, da bi lahko v miru »dokončale delo«, ki so ga začele v sedanjem mandatu.
Po poteh Gregorja Viranta?
Za zdaj kaže, da je Kučanovo omrežje še vedno zelo močno. Poleg koalicije in družbenih podsistemov je njegovo glavno orožje v tem, da obvladuje tudi sodstvo, tožilstvo, glavne medije, nekatere najbolj izpostavljene nevladne organizacije in mainstream medije (zlasti RTV Slovenija, Pop TV in Odlazkovo medijsko mrežo, ki je finančno močno odvisna od političnih »stricev«). Ugibamo lahko, v kolikšni meri bo za svoje interese uporabil Anžeta Logarja, ki sicer ta čas nastopa proti vladi, a očitno predvsem z namenom, da SDS »odpelje« čim več glasov, kar spominja na okoliščine ob nastanku Državljanske liste Gregorja Viranta, ki je zaradi »načelnosti« leta 2013 minirala tedanjo koalicijo, ki jo je vodil Janez Janša. Povod je bilo sicer »uravnoteženo« mnenje KPK (tedaj pod vodstvom Gorana Klemenčiča) o premoženjskih nejasnostih Janše in Zorana Jankovića, toda nihče ni mogel spregledati, da je bil Janković takrat le kolateralna žrtev. Sodišče je to poročilo KPK kasneje odpravilo, a škoda je bila narejena, vsa zadeva pa se je preselila na sodišče v škandalozni zadevi Trenta, ki se je na prvi stopnji končala z oprostilno sodbo. Za DL pa se je nato sodelovanje v vladi Alenke Bratušek končalo slabo, saj je stranka izpadla iz parlamenta in se kasneje samoukinila.
Naivno pa je misliti, da vse te stvari ukazuje Kučan sam. Slednji poseže samo še v izrednih primerih, sicer pa je »stroj« dobro naoljen in utečen, veliko stvari se sedaj dogaja že spontano. In tega ne smemo podcenjevati.
Dr. Matevž Tomšič o Kučanu: Njegovega političnega vpliva nikakor ni mogoče zanemariti
Dr. Matevž Tomšič: »Vpliv Milana Kučan je nedvomno manjši, kot je bil pred desetletjem in več. Konec koncev je že v visoki starosti. Poleg tega so svet zapustili nekateri njegovi najpomembnejši sodelavci (Janez Kocijančič, Zdenko Roter). Vseeno pa njegovega političnega vpliva nikakor ni mogoče zanemariti, saj je omrežje ljudi na pomembnih mestih (se samo v politiki, ampak tudi v sodstvu, medijih, šolstvu itd.) še vedno zelo razprostranjeno.«
