Piše: Vančo K. Tegov
Tega Slovenija še ni doživela. In še ni konca. Da pri vsaki izgovorjeni besedi v državnem zboru, posebej če je to s strani opozicijskega poslanca, Bog ne daj, da je to še poslanec/poslanka iz SDS, je to »idealna« priložnost za vsakokratni in vsakič »izvirni« nekontrolirani izbruh besed, dejanj, gestikulacij, na trenutke grožnja fizičnega približevanja k tistemu, ki je predmet njenega izbruha in vseh nepredvidljivih in neuravnovešenih »kreacij« norosti.
Preveč opisano, ne prej premalo. Sedaj so v akcijo stopile še druge “hudičeve vajenke”. Lena (zagotovo tudi to lena in nemarna) ko kazi meni tako ljubo mariborščino, ki so jo ne zasluži, da iz tako žlehtne ustne odprtine, ki jo na našo veliko žalost uporablja kot govorni inštrument. Seveda na skrajno neprimeren način. Verjetno tudi z zelo slabo koordinacijo med delom glave kjer so nameščeni centralni možgani in to prej omenjeno ustno odprtino in vseh pritiklin ki jih ima tam spravljenih.
Kako pa je?
Vse kar navajam in opisujem in še več drži za osebo, ki je jo sam Lucifer postavil kot dežurnega peklenščka, da bo tam okoli tega tako lepega in reprezentativnega objekta in prostora, ki se mu drugače reče hram demokracije, sejala nemir motila normalnost in uničevala vse dobro kar pritiče k temu mestu in častni in plemeniti funkciji predsednika/ predsednice Državnega zbora. Govorimo in tudi pišemo o Urški Klakočar Zupančič. Poleg sejanja nenormalnosti v delu Državnega zbora in arogantnosti in na trenutke popolnoma uhajanja iz verige besedno in vedenjsko spreminja hram demokracije in modrosti v hram nemorale in norosti. To da zaradi izgube nadzora nad seboj in popolne kakofoničnosti , pravijo tisti ko so vsak dan v Državnem zboru, se večkrat umakne in brez razloga prekinja seje DZ.
Zadnjih deset dni ali morda dva tedna smo opazili napol razvratno gostilniško ali bolj barsko sedenje čez veliko sejno mizo z očitnim namenom, kriljenjem in mahanjem s spodnjimi okončinami, ki jih po navadi uporabljamo za hojo in koliko toliko za tonus in stabilno držo. Tak napol stegnjena in napol takorekoč leže ni kazala nič od spodobnosti, normalnosti in še česa. Par dni nazaj je že naredila »korak« naprej z verjetno ali zelo verjetno načrtovanim dramaturškim zapletom. Dvigom kikle oziroma obleke čet bedro, visoko in višje kot je primerno ne samo za inštitucijo ki ji predseduje ampak na splošno za vedenje odrasle in na koncu koncev tudi osebe z integriteto kar bi veljalo za vse še posebej pa zanjo.
Kot da to ni dovolj prihajajo na plano glasovi ali inserte iz tega ali onega vogala, iz tega onega zrcalnega kota, ki se giblje po parlamentarnih prostorih, da v določenih primerih sprejema na zasebne avdience osebe ki jih ima za določen čas pod »ključem«, verjetno z namenom da opravijo nalogo za katero so bili pozvani. In kot znajo ti »špegavčki« dodati, da po končanju obiska ali obiskov v parlamentarnih sobanah odide z očitno zelo visoko dvignjeno vedenjsko amplitudo, ki je na meji frenetičnosti ali nenadzorovanega in čezmernega navdušenja. Že ve, zakaj.
Kaj od tega, kar počne, je prav?
Nič ali celo malo manj kot nič. Vse to kar počne zadnje dni, tedne, je onstran zdrave pameti. Da se pa to dogaja v našem parlamentu, pa je škandalozno in nemoralno nezaslišanih razsežnosti.
Kot predsednica državnega zbora Republike Slovenije ste samo prva med enakimi, vaš odnos do poslank in poslancev pa ne bi smel biti diskriminatoren, žaljiv in pogojen s tem, kateri poslanski skupini pripada posamezen poslanec ali poslanka, zato se ji pa pritiče nalepka ali titula iz samega naslova “babje zjalo”. Poleg že večkrat izpričane nerazsodnosti.
Da se te abotnosti, ki nimajo nič skupnega z opravljanjem dela v Državnem zboru, še posebej kot najbolj izpostavljeni osebi, je žalost, jeza, zgražanje ter nesmisel toleriranja, še toliko bolj pa se potencira potreba po umiku te osebe iz mesta ki ga zaseda, zelo primerno bi pa bilo, da jo umaknejo iz poslopja tako da se ne bo več mogla preizkušati na način, ki je za njo in za okolje kjer ta hip sila destruktivno in nezdravo. Patološko, nezdravo. In nevarno širjenja do stanja »pandemične« razsežnosti ko lahko postane neobvladljivo. Ali je to normalno? Ni.
Ali ji lahko sploh še kdo pomaga?
Da s takšnim vedenjem ne more predstavljati vzorec mirnega in kulturnega obnašanja v hramu demokracije, najbrž ni potrebno posebej poudarjati. Način vodenja sej s strani predsednice Državnega zbora RS se je do sedaj že večkrat znašel v središču pozornosti. Naši sodržavljani s primorskega konca imajo zelo slikovite izraze za opis njenega vedenja in nastopanja. Žal za njena patološka stanja v katere zapade pogosto in s povečan frekvenco pomoč ki jo lahko dobi znotraj zgradbe, ki ji verjetno služi bolj za »proizvodnjo« teh stanj, ne bi bila niti zadostna niti primerna. Zato se zdravilo, arcnija za to mora poiskati izven parlamenta in vstran od »žarometov« ter očem javnosti.
Za začetek je treba Urški izročiti napotnico oziroma priporočilo za predavanje o »izgorelosti«. Tej in takšni patološki izgorelosti zaradi neizpolnjenosti, ki je tako močna in zaradi katere izgoreva, posebej s tisto neustavljivo željo s pomočjo katere stremi k doseganju pozornosti in biti opažena. Žal ne gre. Naj se zgodi pravočasno in z božjim blagoslovom. In če je treba tudi z molitvijo.
Slovenija mora zelo, zelo kmalu te in takšne personificirane pojave dati na lansirno rampo in jih poslati na nekem drugem planetu sreče radosti veselja, kjer stanujejo takšni in ali pa saj njim podobni – ni nujno, da je planet opic…ali pa?
