Piše: Vančo K. Tegov
Velika Britanija je napovedala, da bo septembra priznala palestinsko državo, razen če Izrael ne bo ukrepal, vključno z ublažitvijo humanitarne krize v Gazi, in se ne bo zavezal k dolgoročnemu mirovnemu procesu, ki bo vodil do rešitve z dvema državama.
Izjava, ki je prišla potem, ko je tudi Francija dejala, da bo septembra priznala palestinsko državo, je postavila nov poudarek na rešitev konflikta z dvema državama. S tem da je Francija pogojila priznanje z demilitoarizacijo oziroma popolno nevtralizacio HAMAS-a.
Predstavlja idejo o doseganju miru z ustanovitvijo palestinske države, ki bi obstajala ob Izraelu na ozemlju, ki ga je Izrael zavzel v vojni leta 1967. Vendar se ta ideja sooča z ovirami, ki so se sčasoma le še povečevale.
Od kod izvira rešitev z dvema državama?
Konflikt se je začel v Palestini kot ozemlju, geografskim pojmom, in ne kot sinonimom za narod, nacijo, ki je bila pod britanskim nadzorom, med Arabci, večji del, in Judi, ki so se v regijo preselili v iskanju nacionalnega doma, potem ko so pobegnili pred antisemitskim preganjanjem v Evropi, pri čemer so se sklicevali na biblijske vezi z deželo med stoletji izgnanstva.
Leta 1947 so se Združeni narodi dogovorili o delitvi Palestine na arabsko in judovsko državo, pri čemer bi bil Jeruzalem pod mednarodno upravo. Judovski voditelji so se strinjali z načrtom, ki jim je dal 56% ozemlja. Arabska liga ga je zavrnila.
Država Izrael je bila ustanovljena 14. maja 1948. Naslednji dan jo je napadlo pet arabskih držav. Do konca vojne je Izrael nadzoroval 77 % ozemlja.
Približno 700.000 Palestincev je pobegnilo ali bilo pregnanih s svojih domov, končali pa so v Jordaniji, Libanonu in Siriji, pa tudi v Gazi, na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu.
V vojni leta 1967 je Izrael zavzel Zahodni breg, vključno z vzhodnim Jeruzalemom, od Jordanije in Gazo od Egipta, s čimer si je zagotovil nadzor nad celotnim ozemljem od Sredozemskega morja do doline Jordana.
Čeprav 147 od 193 držav članic OZN zdaj priznava Palestino kot državo, sama ni članica OZN, kar pomeni, da svetovna organizacija ne priznava večine Palestincev kot državljanov nobene države. Jasno je tudi to, da to ni mogoče v popolni odsotnosti osnovnih elementov državnosti, kot so definirano ozemlje, jasne meje in kompaktno poseljena ozemlja ki tvorijo »to« državo. V primeru države, ki bi se imenovala Palestina in ne le pogovorna sopomenka iz besednjaka nekdanjega kolonialista, Velike Britanije, se v pogovorih in težnjah omenja kot politični pojem in formulacija za pritisk v mednarodnih odnosih. Palestina je nekaj ki je v zraku in ne na zemlji, ni realni pojem, je le manipulativni.
Približno 3,5 milijona Palestincev živi kot begunci v Siriji, Libanonu in Jordaniji, 5,5 milijona pa jih živi na ozemlju, ki ga je Izrael zavzel leta 1967. Nadaljnja dva milijona živi v Izraelu kot izraelski državljani.
Slovenija o tem, predvsem v času trajanja aktualne vlade in in aktualne ministrice za zunanje zadeve pa nekje kot da smo med eno in drugo konferenco neuvrščenih, ureja, roti, nagovarja azijsko arabski del članstva ter rotu OZN, da ja naredi vse za Palestince in z palestinizacijo ozračja. Kot da so predstavniki nekega medgalaktičnega ljudstva in ne naroda, države v osrednji Evropi. Njena minornost v tem času pride do popolnega izraza. Na veliko žalost javnosti ki ima možgane, razmišljanje primerno času in predvsem prostoru kjer živimo..
Je bil kdaj dosežen kakšen dogovor?
Rešitev dveh držav je osnova mirovnega procesa, ki ga podpirajo ZDA in se je začel z sporazumi iz Norveškega Osla iz leta 1993, ki sta jih podpisala Jaser Arafat iz Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) in izraelski premier Jicak Rabin.
Sporazumi iz Osla so privedli do tega, da je PLO priznala pravico Izraela do obstoja in končala nasilje ter ustanovila palestinsko oblast. Palestinci upajo, da bo to korak k vzpostavitvi neodvisne države z vzhodnim Jeruzalemom kot glavnim mestom.
Proces se je na obeh straneh soočil z velikimi ovirami. Islamistično gibanje Hamas je izvedlo samomorilske napade, v katerih so bili ubiti Izraelci, in leta 2007 v kratki državljanski vojni prevzelo Gazo od Palestinske oblasti oziroma od PLO. Njegova ustanovna listina iz leta 1988, Hamas, zagovarja uničenje Izraela, čeprav je Hamas v zadnjih letih dejal, da bo sprejel palestinsko državo znotraj meja iz leta 1967. Izrael trdi, da so te izjave Hamasa zvijača. Hamas obstane ali pade na negiranju obstoja države Izrael.
Navsezadnje je očitno, da Izraelci ne bodo kar tako popustili in obupali nad svojo državo. To je dejstvo in obstaja.
Leta 1995 je Rabina umoril ultranacionalistični Jud, ki je želel preprečiti kakršen koli mirovni sporazum s Palestinci. Tako kot so Arafata zastrupili njegovi.
Usoda Jeruzalema, ki ga Izrael šteje za svojo “večno in nedeljivo” prestolnico, je glavna sporna točka v pogajanjih.
Kako bi izgledala Palestina?
Zagovorniki rešitve z dvema državama si predstavljajo palestinsko državo v Gazi in na Zahodnem bregu, ki bi ju povezoval koridor skozi Izrael.
Podrobnosti o tem, kako bi ta načrt lahko deloval, so bile predstavljene pred dvema desetletjema v osnutku, ki so ga pripravili nekdanji izraelski in palestinski pogajalci. Načela, znana kot del Ženevske pobude, vključujejo priznanje judovskih sosesk Jeruzalema kot izraelske prestolnice in priznanje arabskih sosesk kot palestinske prestolnice, pa tudi demilitarizirano palestinsko državo.
V skladu s sporazumom bi Izrael priključil velika naselja in v zameno odstopil druga ozemlja, medtem ko bi se judovski naseljenci preselili na palestinsko suvereno ozemlje zunaj njih.
Predvidena država Arabcev v Palestini bi bila možna in »obsojena« na obstoj le brez oboroženih in militantnih Hamasovcev ali katerekoli druge oborožene frakcije med Palestinskimi Arabci..
Je rešitev z dvema državama mogoča?
Čeprav je Izrael leta 2005 umaknil svoje naseljence in vojake iz Gaze, se naselja na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu širijo, njihovo prebivalstvo pa se je po podatkih izraelske organizacije Peace Now-Mir zdaj, povečalo z 250.000 leta 1993 na 700.000 tri desetletja pozneje. Palestinci pravijo, da to spodkopava temelje državnosti.
Palestinska oblast, ki jo vodi predsednik Mahmud Abbas, upravlja dele Zahodnega brega, ki jih obdaja ozemlje pod nadzorom Izraela, in pokriva 60 % ozemlja, vključno z jordansko mejo in naselji – sporazumi, določenimi v sporazumih iz Osla.
Netanjahujeva vlada je najbolj desničarska v zgodovini Izraela in vključuje verske nacionaliste, ki prejemajo podporo naseljencev. Skrajno desničarski finančni minister Bezalel Smotrich je dejal, da palestinskega ljudstva ni. To so le Arabci..
Netanijahu je 7. julija dejal, da si želi miru s Palestinci, a je vsako prihodnjo neodvisno državo opisal kot potencialno platformo za uničenje Izraela, rekoč, da mora varnostni nadzor ostati v rokah Izraela.
Hamas je leta 2006 zmagal na volitvah in leto kasneje iz Gaze pregnal sile, zveste Abbasu, s čimer je razdrobil ozemlja, kjer Palestinci upajo, da bodo ustanovili svojo državo.
Od takrat sta se Hamas in Izrael bojevala v več vojnah, ki so dosegle vrhunec z napadi na južni Izrael 7. oktobra 2023, kar je sprožilo sedanjo vojno v Gazi.
Resume…
S strategijo ki jo imajo Palestinci imajo zadnjih 43 let ( od takrat jih avtor spremlja), ki temelji na izzivanju sporov, terorističnih akcij na ozemlju države Izrael ali po svetu skorajda v pravilnih časovnih presledkih na dobrih ali slabih 10 let, ne mislijo resno, oziroma ne želijo mir temveč kaos iz katerega potegnejo največ njihovi »war lordi« ali vojaški vodje za svojo korist ali vojaške oz. teroristične klike. Tukaj jim lastno ljudstvo pride le kot talec in izsiljevalsko in pogajalsko ter manipulativno orodje. Realnost razmišljanja in pričakovanj Palestinskih arabcev v Gazi da bo Hamas karkoli rešil je nerealna. Tako kot je nerealno razmišljanje in ravnanje dela evropske realnosti da bodo s svojim pritiskom na domačo javnost rešila karkoli. Idealistično in lažno humanitarno pleteničenje, demonstriranje, ovijanje s šali ki imajo na koncu resice v štirih barvah, ki simbolizirajo palestinsko zastavo, tako kot je idealistična, delno neumna, celo bedasta poteza ali celo akcija slovenskega predsednika vlade Roberta Goloba z izobešanjem palestinske zastave na poslopje vlade ter dostavo hrane v Gazo s padali( ki je naletela na pametne glave in gluha ušesa)ali pa na »aktivacijo« ladje Triglav, za samostojno akcijo prebijanje blokade pri dostavi humanitarne pomoči v Izrael. Realnost dveh držav bo nerealna dokler se ne zgodi racionalnost ki je v sedanjem trenutku ni.
Evropska pamet in kredibilnost je še kako potrebna in je ni vredno jo zakockati pri prvi pobudi anarhističnih neuravnovešencev ter brezdelnežev in zafiksancev, ki se valjajo in »verižijo« po evropski mestih za reševanje nekoga, ki jim jemlje prihodnost s tem da se podpira nekaj kar ne gre v smeri miru, napredka in dobrega počutja vseh ki želijo ustvarjati lepo in varno prihodnost zase in za svoje bližnje.
