Delna predplačila občinam, ki so jih prizadele poplave, pomoč zaposlenim, ki so zaradi katastrofe brez dela in dodaten prosti dan za udarnike Roberta Goloba, je minuli teden bliskovito uzakonil državni zbor.
Zgodilo se je, ko se je premier vrnil iz dopusta v tujini, civilna zaščita, gasilci, policija in vse druge službe pa so prvi dan že reševali, kar je bilo mogoče. S hitrimi spremembami ureditve vladajoči parlamentarne procedure za nujne primere tokrat niso zlorabili. Kot zelo pogosto zadnje leto. Ukrepanje je bilo nujno. Je pa oblast zaneslo kot že pri plačah sodnikov. Če so pri pomoči občinam in zaposlenim dvomi, ali niso dali premalo, ker se preveč zanašajo na prostovoljstvo ljudi, so pri prostem dnevu, ki ga je koalicija razglasila za ponedeljek, da bi bilo prostovoljne pomoči še več, šli predaleč in povzročili kar nekaj zmede in tudi nekaj škode. Za ustavljanje institucij in podjetij ni zdravstvenih ali drugih razlogov. Premiera je zaneslo v aktivizem, skoraj že socialistično udarništvo. To pa je slab odgovor na težave. Nekaj je prostovoljna pomoč, s katero je mogoče veliko urediti, nekaj drugega pa državno ustavljanje dejavnosti, ki so pomembne za skupnost.
Kdo lahko prepreči poplave pri nas?
Med uzakonjenjem ukrepov je Golob o katastrofi, po katerih so nam na pomoč priskočili celo iz Ukrajine, seveda pa tudi države zaveznice v Natu in EU, za CNN ocenil, da “katastrofalnih pojavov, kakršne so bile poplave v Sloveniji, ni mogoče preprečiti na lokalni ravni, ampak je to mogoče storiti le na globalni”. Izjava je bila poziv k več pomoči in k varovanju okolja, a tudi dober opis napačnega pristopa vladajočih. Odraža oholost, ki smo ji bili priča že v javnih razpravah, da ima leva sredina pravi odnos do segrevanja planeta in čiste pitne vode in se jim s konkretnimi problemi okolja zaradi tega sploh ni treba ukvarjati. S poplavami se ljudje na območju Slovenije soočajo že vso zgodovino. Niso dogodek zadnjih let. To, da je vlada pred mesecem načrte protipoplavne zaščite znižala za 160 milijonov evrov, ki so bili že odobreni v EU, ker jih država ni sposobna izvesti, pa kaže problem, ki ni svetovni. Ki je naš. Isti problem se je pokazal že, ko je na referendumu pred leti večina zavrnila dodatne ukrepe za poplavno varnost s krilatico, da je bistveno zaščititi čisto vodo. Zaradi tistega referenduma voda ni bolj čista, poplavna varnost pa zanesljivo ne boljša.
Za boljšo protipoplavno zaščito lahko poskrbimo le sami, ves svet ne bo. Katastrofe se bodo seveda še dogajale. Ni jih mogoče preprečiti. Je pa mogoče omiliti posledice zaradi desetletja slabo vzdrževanih nasipov ob Muri ali tega, da se ne poskrbi za boljšo zaščito ljudi ob rekah, na kateri stoji vrsta elektrarn, ki s poceni elektriko subvencionirajo kurjenje dragega domačega premoga, ki onesnažuje okolje, energija hidroelektrarn pa zagotavlja tudi visoke plače preprodajalcev, denimo tistih iz GEN-I, ki preprodajajo ob elektriki iz NEK tudi tisto iz elektrarn.
Nastradajo pa ljudje ob strugah, za katere se slabo skrbi. Udarniška sanacija škode ne bo pomagala, če se bo vse skupaj jeseni ali drugo leto ponovilo.
Boljši je bil Golobov odgovor, kako ocenjuje dogajanje v Ukrajini, ki ji z velikim prebojem v začetku poletja ni uspelo pregnati ruske vojske še z dela okupiranih ozemelj kot pred letom. Povedal je: “Včasih bi lahko bilo bolje, če bi hitreje dobili pomoč od zahodnih zaveznikov. Ampak zdaj je, kar je, in v tem trenutku lahko le počakamo, kako se bo to izteklo.” To je bilo v neskladju z izjavami Vladimirju Putinu zelo naklonjenih pomembnih intelektualcev in politikov pri nas, ki so proti pomoči Ukrajini, češ da le podaljšuje posebno vojaško operacijo kot Putin imenuje svoj poskus vojaške okupacije sosednje države.
Na napad na Ukrajino so se ti zagovorniki Putina pri nas, med njimi so tudi pomembni, na levi Zoran Janković in Milan Kučan, na desni Zmago Jelinčič, odzvali kot se je vlada deloma na katastrofo z razglasitvijo dodatnega prostega dne. Vrgli so puško v koruzo. No, v Moskvo. Da jim Golob mednarodno ne pritrjuje, je nekoliko tvegano, a ravna prav.
Da je ideja pomoči z nedelom slaba, so vlado takoj opozorili delodajalci, ki vedo, da se škoda odpravlja z več dela in ne počitka. A so jih propagandisti v vladi in medijih takoj odpravili, da jim gre le za dobiček in izkoriščanje delovnega ljudstva. Pazite, številna podjetja in podjetniki na poplavnih področjih so tik pred propadom, vlada pa jim je ukazala dodaten prost dan, zagovorniki te poteze pa so podjetnike ozmerjali, da jim gre le za dobiček. Lahko bi rekli tudi: za preživetje. Njih, njihovih družin in vseh zaposlenih.
Da ni tako preprosto in da je od dobrih namenov lahko več škode kot koristi, pa se je pokazalo v zdravstvu, kjer s populističnimi očitki o grabežljivosti ni bilo mogoče ustaviti kritik. Ko so zaradi odločitve vlade o dodatnem prostem dnevu v Celju začeli odpovedovati operacije in prenaročevali paciente, je nekdanji minister za zdravje Samo Fakin zapisal: “Leta 1998, ko je bilo v bolnišnici en meter vode, se je delalo, pa so bile tudi elektro omarice v vodi in so aparate za dializo vrteli ročno, zdaj, ko v bolnišnici ni vode, pa se ne bi delalo.”
Dilema je, ali potrebujemo zdravnike za zdravljenje ali za to, da bodo z vihtenjem lopat in čiščenjem hiš pomagali ljudem? Udarniški odgovor vlade, da zdravstva ne potrebujemo za tisto, kar dobro in strokovno počne, je bil napačen. Po epidemiji Covida se zdravstven sistem že tako sooča z velikanskimi zaostanki in zaradi tega izvaja slabši servis ljudem. Poplave pa kvečjemu zahtevajo še zdravstveno skrb, ker se lahko razširijo bolezni. Če bomo zaprli bolnišnice, da malo podaljšamo vikend v praznik, kirurgom pa v roke potisnili lopate, s tem položaj ne bo boljši. Povrhu, če se pošalimo, po ponedeljku ti kirurgi še nekaj časa ne bodo mogli dobro operirati zaradi žuljev, ker lopat niso vajeni.
Pri zdravstvu je premier Golob v težave spravil ministra za zdravje, kar je tudi premier. Po kritikah v medijih, predvsem, ko smo objavili navodila v splošni bolnišnici Celje, kako se mora prenaročati bolnike, so se oglasili v zdravstvenih združenjih, denimo Fides, in strokovnjaki in na koncu je morala vlada popustiti, da bo prosti dan le deloma.
Ker pa zaradi populistične propagande v preteklosti, kako ne sme vlada vladati z odloki, vlada ni smela odločiti, so kar šefa civilne zaščite Srečka Šestana razglasili za oblast in je ta določal, kdo mora na dan, ko se ne dela, v državi delati. In katere trgovine bodo odprte. Čeprav niso razglašene izredne razmere in civilna zaščita nima nobenih oblastnih pristojnosti, da določa zdravnikom ali drugim, kdaj morajo delati in kdaj ne. Šestan se je pač žrtvoval.
Šestan boljši kot vztrajati pri neumnosti
Še vedno je to veliko bolje kot vztrajati pri neumnosti. Težava pa je, da zdravstvo ni edini sistem, ki ga ni pametno ustaviti in ljudem tam tiščati v roke lopate. Udarništvo ni splošna rešitev težav za moderno državo. Tudi, ko gre za podjetja, so številna nujna za strokovno izvedbo sanacij v času po poplavah in prisiliti jih, da v ponedeljek ne delajo, da bi njihovi delavci zasebno šli pomagat, je trapasto. Kot je neumno ustavljati proizvodnjo tam, kjer je to nujno, ker je vezano na naročila iz tujine in kjer bo, če delo ne bo opravljeno, velika škoda. Tudi mednarodno.
Uvajanja dodatnega prostega dne je tudi po načinu, kako so ga izvedli, pokazalo, da vlada ne spoštuje stroke. Tudi lastne, kako se mora vladati. Novost so, ker se je mudilo, uzakonjali tako na vrat, da so sprožili negotovost, kaj bo sploh veljajo in kdo bo delal in kdo ne. Če bi gradbeniki na tak način gradili most čez reko ali kakšno stavbo, mimo vseh pravil stroke, bi s tem resno tvegali, da bo tak most ali stavba slabo služil svojemu namenu. Ali da se bo celo takoj podrl. Tudi če ne bo nobene dodatne poplave ali potresa.
Premier je napako, pri kateri so vztrajali, v medijih poskušal popraviti tako, da je povedal, da bo časa za dodatne delovne dneve za pomoč prizadetim v poplavah še veliko in da bodo tudi še delovne sobote. To je točno, kakšen dodaten delovni dan bo nujen že za to, da se poravnajo vsi stroški, ki jih je vlada povzročila z dodatnim prostim dnevom v ponedeljek, ki pomeni, da so vsa dela, ki jih tisti dan opravljajo državne in druge službe, krepko dražja, zaradi dodatkov za delo ob praznikih.
Da so v vladi imeli dobre namene, ni sporno. Kar naprej pa imajo težave s tem, da v modernih družbah, ki so sofisticirane, dobra volja in socialistično udarništvo ni rešitev. Namesto veliko lopat, ki jih vihtijo najboljši kirurgi, učitelji ali sodniki, slednji imajo tako ali tako počitnice, lahko več dela bolje opravi en sam dobro usposobljen gradbeni delavec z modernim strojem. Kaj šele skupina. Z dobro voljo pa na prosti dan tudi najboljši kirurg ne more udarniško popraviti električnih inštalacij ali namočenih toplotnih črpalk. Za to je potrebno posebno strokovno znanje in ne delo amaterjev na črno.
Ljudje lahko veliko pomagamo in prav je, da država to tudi spodbuja. Kot sta to počela Janez Janša s SDS, nekdanji predsednik republike Borut Pahor s prostovoljnim delom tam in tudi Robert Golob z obiski prizadetih krajev.
A oblast mora spodbujati tudi strokovno in učinkovito delo državnih institucij in podjetnikov in ga ne oteževati, dražiti ali celo onemogočati.
Sam sem v soboto, ko je nastajala ta kolumna, z navdušenjem opazoval prelet dveh modernih helikopterjev na Štajerskem, kakršne redko vidimo. Moderna tehnična sredstva so dokaz, da je s strokovnim znanjem mogoče veliko in da je pomoč lahko tudi učinkovita na zelo nedostopnih območjih.
Prosti dan pa bomo že preživeli. Upajmo, da čim bolj delovno.
