Piše: Dr. Matevž Tomšič
Po pričakovanju so se ponovno sprožile razprave o ogroženosti medijev. To se namreč zgodi vselej, ko pride do oblikovanja vlade z »napačnim« političnim predznakom. Temu smo bili priča v času prve, druge in tretje vlade Janeza Janše, očitno pa se to dogaja tudi zdaj, v času njegove četrte vlade. Dovolj je, da se znotraj političnega kroga, ki večini novinarjev ni blizu, pojavijo kritike poročanja osrednjih medijev, pa slednji že začnejo zgroženo ugotavljati, kako ogrožena je medijska svoboda. Pri tem pa so praviloma najbolj glasni tisti, ki si kritike najbolj zaslužijo.
Tako je pred kratkim nacionalna televizija predvajala omizje z zelo povednim naslovom »Mediji znova tarča politike?«. Ta oddaja je jasno demonstrirala stanje duha v slovenskih osrednjih medijih. In pokazala, kaj vse je narobe z njimi.
Že po sestavi sogovornikov je bilo mogoče sklepati, v katero smer bo šel pogovor. O kakšni pluralnosti ni bilo ne duha ne sluha. Šlo je namreč za tri »pravoverne« novinarje in voditeljico, ki so ves čas »trobili v isti rog« in vneto prikimavali drug drugemu. Zanje je pri novinarskem poročanju bolj ali manj vse v redu. Če se že dogajajo napake, se iz objektivnih razlogov. Kar pa je v medijskem prostoru slabega, je po zaslugi »malopridnih« medije in novinarjev – ki si po njihovem mnenju ne zaslužijo tega imena. Gre za – uganili ste – tiste medije, ki niso na njihovi valovni dolžini, ki promovirajo »napačne« ideje in podpirajo »napačno« politiko. A glavni krivec za težave, s katerimi se soočajo mediji, je politika, ki da pritiska na medije. Vendar ne katera koli politika, ampak ravno ta – napačna. Govor je seveda o desnem polu slovenske politike, ki je po nekaj letih ponovno sestavil vlado. Zato tudi beseda »znova« v naslovu te oddaje. V času levih vlad očitno ni nikoli potrebe po alarmiranju javnosti o tovrstnih pritiskih.
Vendar, ali se leva politika dejansko manj vpleta v medije? Za Golobovo vlado to nikakor ni veljalo. Nasprotno, ravno javno radiotelevizijo si je na podlagi novega zakona povsem podredila, saj je na vsa odločevalska mesta v tej ustanovi imenovala svoje lojaliste. Ti so se nato lotili obračuna s tistimi novinarji in uredniki, ki so bi bili po njihovem blizu prejšnji vladi. Nekateri od njih so bili nagnani iz služb. A to deklariranih borcev za novinarsko svobodo ni zanimalo. Z eno samo gesto se niso postavili v bran svojim kolegom. Poleg tega je prejšnja vladajoča koalicija evidentno zlorabila institut parlamentarne preiskave za nadlegovanje in oviranje dela tistih medijev, ki naj bi bili povezani z desno opcijo. Tudi v tem primeru ni bilo odziva s strani medijskih dušebrižnikov. Malopridni mediji si takšen tretma zaslužijo, mar ne?
Za slovenske mediji je značilno, da so izrazito selektivni pri poročanju o politično relevantnih dogodkih in pri ocenjevanju dejanj političnih akterjev – v odvisnosti od tega, kakšne politične barve so slednji. Pristranskost večine osrednjih medijev v smislu naklonjenosti levi opciji je prisotna skozi celotno poosamosvojitveno obdobje, vrhunec pa je doživela v času Golobove vlade, ko so dvojna merila še posebno prišla do izraza. Ti mediji, ki se razglašajo za »varuhe demokracije«, saj naj bi bili nepogrešljivi pri nadzorovanju oblasti, niso nič kaj dosti »gledali pod prste« ključnim predstavnikom levičarske vladajoče garniture. Tako niso preiskovali spornih Golobovih zasebnih poslov, denimo očitnega konflikta interesov, ko je bil kot predsednik vlade lastnik podjetja, ki je poslovalo z državo, pa tudi ne njegovih dejanj na čelu podjetja Gen-I, denimo računa v Romuniji (razlaga o »kraji identitete« je pravljica za otroke) ali nakazila večjega zneska določeni novinarki, ki je potem – čisto naključno – postala njegova glavna politična operativka. Da o večinskem ignoriranju rabot ljubljanskega župana Jankovića sploh ne govorimo. Takšni mediji zagotovo ne opravljajo demokratičnega poslanstva.
