Piše: Dr. Matevž Tomšič
V Sloveniji obstaja na tisoče takšnih ali drugačnih društev. Nekatera so povsem zasebne narave, namenjena samo aktivnostim svojih članov, medtem ko so druga javno (lahko tudi bolj ali manj odkrito politično) angažirana. Zato ustanovitev novega društva običajno ni predmet širše pozornosti, kaj šele zanimanja osrednjih medijev.
Vendar pa obstajajo tudi izjeme. Mednje nedvomno sodi Platforma sodelovanja, ki jo je skupaj s somišljeniki ustanovil Anže Logar. Čeprav gre v formalnem smislu za društvo, se tej platformi pripisujeo izrazite politične ambicije, saj jo mnogi smatrajo za prvi korak k ustanovitvi nove politične stranke. Njen prvi mož sicer nikakor ne sodi v kategorijo »novih obrazov«. Gre namreč za dolgoletnega državnozborskega poslanca, nekdanjega zunanjega ministra in kandidata na zadnjih predsedniških volitvah. Pravzaprav se o njegovem samostojnem političnem angažmaju špekulira že vse od teh volitev, ki jih je Logar sicer v drugem krogu izgubil proti sedanji predsednici Nataši Pirc Musar. Pri tem je precej nenavadno, da nekomu, ki je bil v končni fazi vendarle poraženec, pripisujejo tolikšen politični kapital. A vendarle se moramo zavedati, da je dosegel boljši rezultat kot katerikoli drug kandidat z desnega političnega pola v celotnem obdobju samostojne Slovenije. Med vsemi temi je bil še najbližji končnemu uspehu.
Vsa ta velika pričakovanja, ki jih del javnosti namenja Logarju, so povezana z razmerjem političnih sil, kakršno se je vzpostavilo po zadnjih državnozborskih volitvah, ki jih je desnica prepričljivo izgubila. Pokazalo se je (ne prvič), da je na tem političnem polu preprosto premajhna ponudba. Predvsem zanj problematično, da ni sposoben nagovoriti bolj sredinsko usmerjenih volivcev; takšnih, ki nimajo nekih trdnih ideoloških pozicij in ki se običajno v zadnjem trenutku odločijo za to, koga bodo volili. Zato se iz volitev v volitve dogaja, da jim zmago odnese kakšen (dejanski ali namišljeni) »novi obraz«, ki pa je v resnici samo eksponent postkomunistične »globoke države«.
Očitno je, da si desna opcija brez dodatne politične ponudbe v obliki novih strank težko obeta zmago na prihodnjih parlamentarnih volitvah. In Anže Logar je v tem kontekstu zelo relevanten, saj mu je navkljub končnemu porazu v predsedniški tekmi uspelo nagovoriti del sredinskega volilnega telesa. To je nekaj, na čemer je mogoče graditi in kar je mogoče nadgraditi. Sestava njegovega društva nekaj takšnega obeta, saj mu je uspelo vanj pritegniti ljudi različnih nazorskih profilov; tudi takšne, ki so v političnem smislu levo od sredine.
To, da bi omenjeno društvo preraslo v stranko, skrbi mnoge, predvsem na levici, a tudi na desnici. Prve zato, ker bi lahko zajelo neopredeljene volivce, saj je verjetno, da bo na naslednjih volitvah antijanšistični sentiment občutno popustil, sploh če se bo nadaljevalo neučinkovito in škandalozno vladanje sedanjih oblastnikov. Druge pa zato, ker bi lahko katera od desnih strank ob takšnem razvoju dogodkov celo izpadla iz parlamenta.
Tako so se kmalu po ustanovitvi društva začeli napadi nanj, predvsem na njegovega predsednika. Označujejo ga za Janševo marioneto, ki da samo reciklira politiko SDS v lepši preobleki. Vendar on svoje strankarske pripadnosti ne skriva. Zato je normalno, da vsaj v osnovnih koordinatah sledi programu svoje stranke. A to očitno ni ovira za to, da ne bi bili z njim pripravljeni sodelovati tudi ljudje, ki so kritični do njegove stranke. Zato skuša levi agitprop odvrniti ljudi od njega z absurdnimi obtožbami, ki nimajo nobene zveze z realnostjo. Na spletnem portalu, ki je direktno povezan z največjo vladno stranko, so celo zapisali, da je Logar politik, ki je podpiral fašistični pohod nad lastno domovino«. Očitno strah pred Logarjem sproža ne samo vedno večjo agresivnost, ampak tudi vedno večjo stupidnost v vrstah provladnih agitatorjev.
