Piše: Andrej Sekulović
Po več desetletjih zblaznelega liberalizma se znova prebujajo prvinski nagoni. Evropa vre zaradi ponesrečenega poskusa predrugačenja človeka v brezkoreninskega svetovljana.
Prišleki se ne odrekajo svojih identitet, Evropejci pa znova odkrivajo svoje civilizacijske in krvne vezi. Dogodki v Zahodni Evropi in nedavno tudi v Sloveniji nam dajejo jasno vedeti, da je integracija laž, asimilacija pa prazen izraz, ki se redko uresničuje.
Obstajajo izjeme, ki pa le potrjujejo pravilo. Ljudje so, kar so. S tem da jih postavimo v novo okolje, ne bomo spremenili njihove narave. Ideološki potomci razsvetljenstva obravnavajo celotno Evropo kot velik laboratorij, v katerem skušajo na novo izumiti človeka, vse bolj pa se iz malce trčenih znanstvenikov spreminjajo v coprnike, ki skušajo pričarati svet brez meja z vzklikanjem fraz o enakosti in strpnosti, ki jih ponavljajo kot nekakšne uroke.
A vse, kar počnejo, je zaman. V globokih votlinah časa in obstoja se prebuja nekaj starodavnega. Nekaj, kar ne pozna sodobnih vljudnostnih politično korektnih fraz in manir. Kar ima globoke korenine, lahko dolgo spi, a ne uvene. Kriki žrtev preraščajo v rjovenje maščevanja. Izguba spomina je bila le začasna, liberalni anestetiki popuščajo.
Bo Evropejec zmožen pravočasno dojeti, da je bil zaveden? Bo prerojeni razum lahko uravnaval predramljene instinkte krvi? Demografija je usoda in čas teče. Če ne bo ukrepal, se bo evropski človek znašel v vojni, v kateri bo njegova polt njegova uniforma. Tujci se zavedajo svojih interesov, čas je, da se zavemo tudi mi svojih.
