Pod južnimi obronki Alp se bije neusmiljen boj za drugo predsedovanje EU čez dobrega pol leta. Prvič je zmagal Janez, to pot pa ga kljub naši ameriški podpori znova ogroža gazda Janko s pomočjo nemškega nasprotovanja ZDA, srbskih policijskih sil v slovenskih uniformah, Fursovega odpisovanja Jankovih dolgov in ta čas nekoliko obnemoglega dvojca brez krmarja Putin-Xi. Kaj je za Sto-riti? Kako obrzdati cirilično agresivnost v prestolnici?
Pri nas v ZDA Melaniina zmaga na predsedniških volitvah pomeni tudi njeno oblast nadaljnja štiri leta. Oblast v Ameriki je namreč denar, puško pa ima itak vsak razen moje pacifistične malenkosti. Na Kosovu, v Črni gori ali v balkanizirani Sloveniji pa ni tako: na oblasti je oni, ki neformalno obvladuje oborožene sile in Furs.
Srbski župan v Prištini, Sarajevu ali Zagrebu bi bil glavni vic stoletja. V Ljubljani in Mariboru pa se jih je nakotilo kot listja in trave, tudi zavoljo ponesrečenih Drnovškovih izbrisanih, ki sedaj »u Fužinama« vsi pridno glasujejo za kuma Janka in njegovo pomanjšano štajersko Arzensko kopijo.
»Gazda Janko Zokić«
Slovenski Ljubljančani na volitve ne hodijo pretirano radi, u Fužinama in v nekdanji JLA pa nihče ne pozabi obkrožiti gazde Janka vsaj po dvakrat. Izbris je bil namreč tragična politična napaka, ki je srbsko agresijo nad Slovenijo enačil s švabsko, čeravno je slednja trajala stokrat dlje. Srbski kolaboracionisti so imeli v zgodnjih devetdesetih dejansko premalo časa, da bi Slovencem dovolj množično zasadili buzdovane v hrbte, kot so jo njega dni zagodli treznemu Cankarju. Pa gre vse po zlu, že nekajkrat zaporedoma, saj gazdo Janka lahko premaga le slovenska kandidatkaz dovolj dobrim obvladovanjem srbščine, da mu utegne spodmakniti volilno telo u Fužinama, kjer odmeva retorično vprašanje: »Koga ćeš Ti da voliš?« Dalmatinci pogosto sprašujejo počitnikujoče Slovence »Ma šta će vam bolan onaj Crni?« in s tem cikajo na črni izvor gazde Janka, ki jim nikakor ne gre v račun, saj bi v Splitu gotovo bolj tenko piskal, tudi če bi kandidiral za županovega čistilca čevljev.
Zokić jo je zagodel z neslanim predlogom o sanaciji novogoriškega Hita, kar Bavčarju ni šlo v račun. Odtlej njun večni spor: gospodarsko bolj razgledani Zokić je ob Obamovi recesiji previdno preskočil iz majavega gospodarstva v trdnejšo prorusko politiko, Igor pa si je neučakano privoščil skok v nasprotno smer, namesto da bi se polagoma zavihtel namesto ropa v fotelj bolnega Drnovška.
Jankov podšef Vasja Batina iz kočevarskega rodu Wutina, prvorazredno izobražen v Titovih šolah v bivši Jugi, je stal v pozoru, že če je tajnica samo omenila, da se gazda Janko bliža pol ducata pisarn daleč. Potem je Vasja pomagal Janku sestavljati nikoli vladajočo slovensko vlado, potem pa ga je pokojnina le rešila večnega klečeplazenja pred gazdo. Tako Janko gradi svoj imperij na ustrahovanju sodelavcev: groza pred nadiranjem vsemogočnega gazde se nato kot nepremagljiv smrad širi čez najlepše mesto.
Potaknjenec Buča in Hišnik sta šla lastnoročno prosit gazdo Janka, naj prevzame oblast, pač v svojem večnem strahu pred janezi. Buča je seveda vedel, da gazda Janko ni za na republiško oblast, a v sili hudič še muhe žre – kljub prevzetnemu kadrovanju Vasje je šel vsaj ta kelih pelina mimo Slovencev.
Fondovke in rogovci so z Jankom v laseh na enako vižo, saj si je prefrigani Janko formalno prilastil nepremičnine pod njihovo kontrolo: pri tem je prezrl, da imajo rogovci vplivne starše celo med fondovkami, s katerimi ni češenj za zobati.
Gazda Janko ima to neprijetno prednost, da zna omrežiti celo slovenske priseljence, ki niso ravno Srbi. Bošnjaški Izet Rastoder (* 1962 Berane (Ivangrad), severovzhodna Črna gora) kot kralj Derby banan rešuje Stožice gazde Janka, Zvjezdan Radonjić pa kaže, da imajo sinovi srbskih očetov lahko tudi pozitivno vlogo v Ljubljani.
Četrtega novembra 2017 je Putin v Moskvi z redom prijateljstva odlikoval svojega poglavitnega slovenskega trojanskega konja Janka Zokića. Na Jankovo žalost pa se celo beograjski šef Mali Volk izmika Putinu v naročje Merklove in Melanie, tako da ob Putinu le še Xi in Lukašenko odrekata Cii pravico do svobodnih protestov. S tem je končno postavljen dolgo pričakovan podij za predolgo odlašani projekt Zoki Spoki, saj mu Putinova rama ne hasne več! Same volitve možakarček preveč obvlada – treba ga je podrezati z edinim jezikom, ki ga zares razume: »Dogodio mu se narod«. Kolesarske proteste Je-Nulla če Ni-Toka je treba skombinirati z rogovci in fondovci, da bodo krožili okoli rotovža namesto okoli parlamenta: v njihovih zmerjajočih transparentih kaže Janeza nadomestiti z Zokijem, namesto ob petkih popoldne pa naj gazdi vpijejo na uho po cele dneve!
Projekt »Zoki Spoki«
Načrt slovenskega mednarodnega projekta »Zoki Spoki« v šestih točkah je torej naslednji:
1 Slovenci, vešči srbščine, naj agitirajo po Fužinama, češ da jih Zoki namerava porušiti skupaj z Rogom in fondovskimi vrtovi, da bi tam zgradil megalomanska nakupovalna središča.
2 Zvjezdana moramo postaviti za šefa sodišča, da bo ubogega slovenskega ribiča Bavčarja nadomestil z lovskimi maturanti Jankoti Juretiči in družino. Igor Jankotu pač želi vsaj tako pošteno sojenje, kot ga je imel sam, ko mu je Janko podstavil levo nogo.
3 Luteranca Ota, širšega ko daljšega rektorja Barba Papo in druge Zokičeve pucfleke kaže čim prej iztiriti v dobro nasilno posrbljenega večkratno prekopanega ljubljanskega mestnega jedra.
4 Jožeta Dežmana pooblastiti za postavitev spomenika padlim domobrancem pod Vrbo na domačem vrtu Janka Zokića.
5 Za šefe zafuranega Fursa postaviti poštenjake, ki jih gazda ni podkupil, najraje Franca Miša Sotlarja.
6 Kolesarji naj povozijo sina Jankove podšefice Je-Nulla, če Ni-Toka za prevzem vodstva biciklističnih protestov, rjoveč: Gazda Janko, ujel si se v zanko!
Ko bo vse to pod kapo, si gazda Janko z Doba niti pod razno ne bo upal več kandidirati na nobenih slovenskih volitvah, tako da bo čast slovenskega naroda končno rešena. Potem nastopi slovenska kandidatka z dovolj dobrim obvladovanjem srbščine, denimo Janezova Urška ali Dežmanov Jože, in nad ljubljanskim rotovžem se po neskončnih sušnih letih znova vije domači slovenski prapor. Nato se v prestolnici znova uvede uradovanje v slovenskem jeziku: če se le da, tudi v pravoslavnih cerkvah. Emil Filipčič je s svojim izgredom v Operi domala udaril žebljico na glavico, čeravno je kikirikal nekoliko pred zoro: srbščine sme biti v Ljubljani samo toliko, kot je slovenščine v Beogradu. Vsak slovenski volivec mora znati katerega od uradnih jezikov, saj tudi v ZDA ni nič drugače: migranti morebiti niti niso najhujše zlo, če se le dodobra priučijo jeziku svojega novega okolja. Albanski peki in sladoledarji so tu v veliki prednosti pred Srbi, saj se slovenščine zlahka priučijo: zato jih kaže dajati za zgled njihovim domala medsebojno priznanim Vučićevim Srbom.
Čas je za njegovo upokojitev
Kšeft z upokojitvijo gazde Janka pa kaže opraviti urno in temeljito še letos, dokler je njegov mentor Putin v defenzivi pod grožnjo tretje krimske vojne, medtem ko srbski šef Volčič še pada pod čari Melaniinega soproga kot novi Vuk Branković z izdajstvom Kosova vred. Ruski medved je namreč nepremagljiv internetu navkljub, tako da bo kmalu znova napadalen, kot so prepozno drug za drugim spoznali poljski, švedski, Napoleonovi in nemški zavojevalci. Tedaj pa bo vsako rovarjenje proti gazdi Janku znova brez haska. V tem grmu tiči zajec, kaže se namreč podvizati, dokler še piha pravi veter:
Janko mora danes pasti,
jutri utegne znova zrasti,
vzemimo mu urno moč,
gazdo sprav’mo takoj proč.
S Putinom ni za zobat češnje,
sedaj pa ima težave precejšnje,
Zoki mu je zdaj deveta briga,
vreden manj kot pasja figa.
Navčki zdaj gazdi zvonijo,
Slovenci nič več ne spijo,
svoj’ga župana želijo,
Zokija od korita podijo.
Konec je strahovlade,
vsak tiran enkrat pade,
Zokiju zdaj prede trda,
pada zlepa ali zgrda.
Rogovec ti kaže osle,
fondovka ti meša posle,
Dob te vabi v svojo sredo,
dovolj lastil si na kredo.
Na slovenski rovaš se redil,
ljubljanskemu Fursu kri pil,
prišel je končno čas slovesa,
kdo se boji še tvoj’ga besa?
Erjavca si branil,
Pivčevo odstranil,
zdaj sam si penzionist,
le obrni si nov list!
O avtorju:
