Piše: Lan Seušek
Začeti razpravo o postmodernizmu z romanom Nesrečniki Victorja Hugoja je na prvi pogled morda osupljivo. Kaj lahko roman najvplivnejšega pisatelja francoske romantike 19. stoletja sploh pove o današnji umetnosti?
Če želimo priti do odgovora, ne bo odveč, če si osvežimo spomin na protagonista romana Jeana Valjeana in njegovega antagonista Javerta. Zgodba se dogaja pred in med francosko revolucijo. Jean Valjean, reven nabiralec sadja, zaradi lakote ukrade nekaj kruha in je zato obsojen na galejo. Ker skuša večkrat pobegniti, se njegovo mučno služenje kazni vleče celih devetnajst let. Ko ga končno izpustijo, ne dobi ne hrane ne dela. Obupan ukrade srebrnino edinemu človeku, ki z njim lepo ravna, škofu Myrielu. Toda ta ga stražnikom ne izda, še več – podari mu srebrnino, da se Valjean lahko postavi na noge. Škofova dobrota ga do dna pretrese, spreobrne se v poštenega in milostnega človeka in tak ostane vse do svoje smrti. Njegov antagonist Javert je zelo dober policijski inšpektor, ki zakon jemlje skrajno resno. Večkrat ujame in zapre Jeana Valjeana, vendar ta prav tolikokrat spet pobegne. Ob neki priložnosti, ko poteka spopad na barikadah, Jean Valjean Javertu reši življenje in slednji ga takrat prepozna kot poštenega in dobrega človeka. Znajde se pred veliko dilemo: naj ga aretira ali ne? Če ga ne aretira, krši temelj svojega življenja − zakon − če ga, bi v zapor spravil najboljšega človeka, kar jih pozna. To ga tako pretrese, da naredi samomor.
Velikani in palčki
Zazrimo se še malo nazaj, v 12. stoletje, ko je Bernard de Chartres uvedel teorijo o velikanih in palčkih, kjer sodobniki predstavljajo palčke na ramah velikanov. Palčki so postavljeni više kot velikani, a ne le po svoji zaslugi. Za svoj položaj so dolžni zahvalo svojim prednikom, ki so jim ta položaj omogočili. Nekaj podobnega se dogaja v Hugojevem romanu. Hugo v njem prek dveh glavnih likov predstavi komplementarni strani morale – na eni strani nastopa Javert kot varuh uzakonjene morale, na drugi pa Jean Valjean kot zagovornik etičnih principov, ki pomenijo novost in novo stopnjo moralne senzibilnosti, ki je pomembna, čeprav ni nujno v skladu z obstoječo zakonodajo.
Postavimo zdaj, da je Jean Valjean borec za svobodni umetniški izraz in Javert varuh estetike. Jean Valjean je reven, pobira sadeže iz preteklosti, a v nekem trenutku zaradi lakote ukrade kruh, nekaj svežega, prožnega in hrustljavega. Javert, ki je varuh estetike, ujame Jeana in ga zapre, Jean pobegne in Javert ga spet zapre … In tako znova in znova. Zapor Jeana Valjeana pomeni zapiranje svobodnega izraza v klasično estetiko, pobeg pa pomeni vnovični preboj svobodnega izraza. V zgodbi Jean Valjean sreča škofa, ki je do njega usmiljen in ga obdari. Zaradi te dote postane Jean Valjean vse bolj priznan in Javert ga vedno teže ulovi. Drugače povedano – svobodni umetniški izraz postaja vedno močnejši, estetske norme pa v argumentaciji vedno šibkejše, saj se je svobodni umetniški izraz večkrat pokazal kot uspešen in dober, estetske norme, ki naj bi varovale uveljavljeno estetiko, pa kot vedno manj učinkovite. Jean Valjean nekega dne reši Javerta. Zdaj slednji svojega plena ne more več zgrabiti, a tudi križem rok ne more ostati. Razklanost ga pahne v samomor.
Teorija estetike se je torej vdala in pustila svobodnemu izrazu prosto pot. Žal pa je v obupu pozabila, da Jean Valjean ni edini borec za svobodni izraz in da je prej izjema kot pravilo, izjema, ki je pravilo delala človeško. Od tod naprej Hugojeva zgodba molči, a zdi se mi, da živimo realnost, ko se morajo pravi potomci svobodnega izraza bojevati za vzpostavitev estetskega reda. Jeani valjeani sodobnosti nujno potrebujejo javerte.
Postmodernistični relativizem
Postmodernisti so opozorili na problem, da ima vsaka pojavnost neskončno število interpretacij. Iz tega so sklepali, da imajo tudi vsebine neskončno interpretacij in da zato nobene od njih ne moremo jemati kot superiorne in bolj primerne. Če to prenesemo na estetiko, je za pojav estetike neskončno število razlag in zaradi tega ne moremo izrekati sodbe, kaj je estetsko in kaj ni. Postmodernisti so zaradi strahu pred krivično sodbo za svobodni izraz vzpostavili krivično okolje, kjer se povprečje izenači s presežki. Kar so si v preteklosti prizadevali javerti, je temeljilo na estetskih normah, ki so se vzpostavile v toku zgodovine, verjeli so v progresivizem, ki je bil večinoma resničen napredek ravno zaradi togosti tradicije, ki jo je bilo treba prepričati. Palčki so se v očeh velikanov morali izkazati, da so jim ti dovolili sedeti na ramenih, včasih so te velikane morali celo premagati kot David Goljata. Skratka – nova estetika se je morala dokazati, kot se morajo potrditi novi etični principi, če naj bodo uzakonjeni.
Strogega Javerta je danes zamenjal drug policijski inšpektor, manj rigiden in veliko bolj stihijski, ki operira z neoprijemljivimi dokazi. Počasi je ugotovil, da je naslednike Valjeana laže držati pod nadzorom, če jih ujameš kot cirkuške živali in jih razkazuješ kot pozornosti vredno atrakcijo ter jih s tem zaposliš, da pozabijo na svojo ujetost. Umetniki so počasi izgubili svojo ostrino in postali nenevarni, predvidljivi in dolgočasni, čeprav so njihovi pazniki poskušali uprizarjati gladiatorske igre in šokirati obiskovalce. Če pogledamo izjavo Theodorja W. Adorna : »Kolikor je za umetniška dela mogoče predvideti družbeno funkcijo, gre za njihovo brezfunkcionalnost,« se ta izjava sliši kot zaposlitvena pogodba, ki ji manjka drobni tisk. Drugače povedano – to je sužnjelastniška pogodba, kjer so si določene skupine uzurpirale umetniški javni prostor, ga razglasile za avtonomno cono, v kateri vladajo kot despoti, hegemoni. Zato se ne čudim, da se znotraj galerijskega sistema najdraže prodajajo dela Damiena Hirsta, njegove prerezane živali v formalinu, ali pa prilepljena banana na zid Maurizia Cattelana.
Znova odkriti funkcijo umetnosti
Kako naprej? Obujanje starih slogov ni zadostno, treba bo znova odkriti funkcijo umetnosti in jo jasno opredeliti. Te funkcije ne more določiti kak osamljen teoretik, niti je ne more odkriti izoliran umetnik, za to rekonstrukcijo bomo potrebovali velike naročnike. Potrebovali bomo naročnike, ki ne bodo veliki zaradi denarja, ampak bodo veliki v svojem etosu, potrebovali bomo teoretike, ki bodo zmožni povzemati ta etos, in umetnike, ki bodo zmožni ta etos upodobiti. Kultura, ki bo hotela preživeti, bo morala imeti večjo željo po ohranitvi kot po moči. Še je čas, da se potrudimo in znova ubesedimo, upodobimo, kaj je evropski etos. Pri tem ne potrebujemo ne Bruslja ne volitev, ampak večjo ljubezen do samih sebe kot do svojega ugodja.
Lan Seušek je akademski kipar in publicist.
