Kako bomo sanirali posledice poplav? Konstruktivne ideje prihajajo predvsem s strani desnice

Piše: Mitja Iršič (Nova24TV.si)

Poplave so mimo, jutri je nov dan, če si lahko dovolimo parafrazirati predzadnjega predsednika CK ZK. Kako se lotiti obnove? Kje začeti? Kako se prepričati, da bo denar pristal na pravem naslovu, ne pa pri kakšnih borcih za podnebno pravičnost? Veliko stvari je še odprtih, konstruktivne ideje pa prihajajo predvsem s strani desnice.

Vode so sicer odtekle, sanacija se šele začenja, ena stvar, v kateri se vsi strinjajo, pa je, da se je treba dolgoročno skoncentrirati predvsem na preventivo. Kako bomo podobne tragedije preprečili v bodoče? Prvak opozicije in predsednik SDS Janez Janša je prepričan, da je ključ v dodatnih pristojnostih lokalne samouprave. Janša že od nekdaj poudarja pomen občinske pristojnosti in zagotovitev dodatnih sredstev za ureditev vodotokov, saj lokalni župani bolje poznajo teren, pri tem pa je obžaloval predvsem dejstvo, da je padla razumna odločitev, ki jo je predvidel zakon o vodah (ta je padel na izredno spolitiziranem referendumu).

Vladne obljube

Obljube so sicer kar velike. Vlada želi uporabiti institut izredne denarne pomoči, ki ga razdeljujejo centri za socialno delo. Ta pomoč znaša 465 evrov za samsko osebo, za štiričlansko družino pa približno 1600 evrov, obljubili so tudi, da bi tisti, ki so v poplavah utrpeli resno gmotno škodo, v enkratnem izplačilu prejeli sedemkratnik tega zneska. Minister za gospodarstvo Matjaž Han je obljubil tudi, da bo država krila 80 odstotkov plače delavcev podjetij, ki so pomagali pri sanaciji poplav.

Vlada želi prizadete v poplavah naseliti v nenaseljenih stanovanjih in hišah, nekaj časa je v javnosti krožila tudi ideja predsednika vlade, da bi gradili montažne hiše, a se je hitro oglasila stroka, rekoč, da bi tak postopek trajal vsaj tri leta.

Od kod denar za sanacijo?

Vlada je sicer napovedala dva interventna zakona, prvi, ki bo pokril prvo intervencijo, in drugi, “sanacijski”. Seveda pa so to le besede, dokler ne pride do konkretnih ukrepov. Videti je, da država pravega načrta o tem, kako pokriti sanacijo poplav, nima, saj je na mizo dala kar nekaj različnih predlogov za črpanje sredstvev.

Na žalost pa nobena od njih ne vključuje izdatnih rezov v fiskus, razen zamik plačne reforme v javnem sektorju za leto 2025, za katero pa se je že itak pred poplavami vedelo, da je le še teoretični koncept brez praktične možnosti za izvršitev. Koalicijski poslanci so razpravljali celo  o uvedbi brezplačnih delovnih sobot, po novem pa pritiskajo celo na zasebna podjetja, da svoje dobičke pretopijo v reševanje poplav, čeprav to seveda ni naloga zasebnih družb nič bolj kot delavcev.

Janša: sredstva niso težava

Janša je opozoril, da sama sredstva ne bi smela biti težava, saj je ogromno denarja ostalo iz sklada za okrevanje in odpornost (po pandemiji), kjer je prejšnja vlada zagotovila nadpovprečna sredstva za čas korone in tudi po njej.

“Pravi izziv za vlado šele prihaja. Do zdaj je delovalo na etični pogon, zdaj pa potrebujemo aparat, ki bo razpoložljiva sredstva preusmeril tja, kjer je to potrebno. Denar ni glavni problem, v skladu za okrevanje imamo neporabljene milijarde in ta denar mora priti tja, kjer je potrebno. Vodo je potrebno vrniti v struge, zgraditi ceste, čistiti domove. Zalogaj je velik, ni pa nepremagljiv,” opozarja Janša.

Vlada se ne strinja

Pri tem je treba opozoriti, da se vlada s takšnim mnenjem ne strinja, saj drastično išče dodatna sredstva in poplavo celo izkorišča za stagnacijo reform (kot rečeno, “odpovedali” so že plačno reformo javnega sektorja, čeprav so lani močni sindikati za posamezne dele javnega sektorja že izpogajali povišice, ki bodo seveda še veljale). Prav tako je zaskrbljujoče, da želi vlada izsiliti denar iz zasebnih družb (zavarovalnic in bank) z izgovorom, da delajo dobiček.

“Kar se tiče vseh podjetij, ki poslujejo z enormnimi dobički, resno verjamem in pričakujem, da bo velik del tega namenjen solidarnosti, tako ali drugače,” je izrekel premier Golob in dodobra zamajal zaupanje v poslovno stabilnost slovenskega trga. To je izredno nevarna igra, saj takšne izjave plašijo tuje investicije in tudi domače podjetnike – kot vem, je kapital plašna ptica, ki hitro odleti stran, ko začuti nevarnost. Golob je misel še dodatno podkrepil z nedavno izjavo, da imajo zavarovalnice in banke “48 ur časa, da predlagajo rešitve”, kar so že izjave na ravni kakšnih samodržcev v Latinski Ameriki ali državah pod vplivom “ruskega sveta”.

Poplave se morajo sanirati brez strašenja podjetnikov

Pomembno je predvsem, da alokacija sredstev prihaja iz dveh virov: iz državnih (skupaj z evropskimi), hkrati pa s pomočjo filantropije, v katero naj se država čim manj vtika, saj ta najbolje deluje brez vladnih birokratskih preprek. Vsekakor pa prava pot ni strašenje podjetnikov, da bodo njihovi dobički nacionalizirani ob vsaki naravni katastrofi. Tako se v razvitem delu sveta pač ne pogovarja.

Šumah: žal menim da vodilni kadri na ministrstvu za kohezijo ne bodo kos nalogi

Za komentar smo prosili ekonomista Štefana Šumaha. Njegov komentar objavljamo v celoti:

“Pri sanaciji poplav bosta seveda glavno vlogo čas in denar. Če smo še leta 2013 slišali “wi dont nid a mani, wi nid a tajm“, sedaj očitno nimamo ne enega ne drugega. Čas je relativni pojem, vendar hitro beži in jesen se bliža, možna bosta novo deževje in stare težave. Vsaj kolikor sem videl na terenu (sem iz Koroške, ki so jo poplave zelo prizadele) bi morala biti, seveda ob sanaciji hiš in stanovanj, sanacija plazov ter čiščenje strug. Naplavine bodo veliko kje ob novem močnejšem deževju lahko hitro povzročile nove poplave. Za čiščenje strug in sanacijo plazov pa se rabi težka mehanizacija in potrebno bo tja prestaviti vse razpoložljive resurse, žal pa bo s tem ustavljena oziroma prestavljena kaka nova investicija. Vse to pa bo stalo veliko! In kje dobiti denar? 400 milijonov (100 milijonov letos in 300 milijonov v letu 2024 iz solidarnostnega sklada je premalo. Lahko pa Slovenija pridobi do 2,7 milijarde evrov neporabljenih kreditov, kjer so zelo ugodni pogoji za kreditiranje.