Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Šolstvo ima izjemno velik pomen. Ne samo zato, ker ga lahko izrojene politične strukture izrabljajo za indoktrinacijo nedolžnih otrok in mladostnikov, kot to marsikje na svetu prav zdaj počne sodobna levica, ampak tudi zato, ker pristop izobraževanja oblikuje mlade ljudi in jih na neki način programira za to, kako naj bi delovali v sodobnem svetu.
Dober šolski sistem bi lahko mlade ustrezno pripravil na življenje v »svetu odraslih«, in to na vseh področjih: socialnem, političnem, poslovnem itd. Slab šolski sistem pa mlade v osnovi zmede in jim na odrasli življenjski poti v njihovo osebnost vsili tujke v obliki ovir in pregrad, ki mladim zmanjšujejo ali celo onemogočajo možnosti uspešnega življenja s pomočjo lastnih vrlin in kvalitet.
V zdajšnjem svetu skoraj ni države, za katero bi rekli, da ima dober ali vsaj ustrezen sistem izobraževanja. Res je, da obstajajo razlike in je ponekod šolski sistem bistveno boljši kot drugod, vendar je dejansko vsepovsod slab. Razlog za to je v neverjetno hitrem razvoju človeštva v zadnjih dobrih dveh stoletjih, ki mu javni in tudi zasebni šolski sistemi niso zmogli slediti. Še posebej pa je situacija kritična zdaj, ko je po eni strani v zadnjih treh desetletjih zaradi digitalne revolucije življenje postalo popolnoma in vsestransko drugačno, kot smo ga poznali do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, in ker je po drugi strani v zadnjih dveh desetletjih šolstvo na Zahodu preplavljeno z norimi levimi ideologijami, ki ogrožajo obstoj zahodne civilizacije, kot jo poznamo.
»Naš« šolski model je ustvaril nemški nacizem
V Sloveniji pogosto slišimo, da slovensko šolstvo idejno izvira iz časov razsvetljene avstrijske cesarice Marije Terezije. Ampak to je zabloda. Avstrija je prav tako kot vse druge evropske države in ZDA v 18. in 19. stoletju posnemala šolski sistem Prusije, ki je predhodnica kasnejše Nemčije. Torej je slovenski šolski sistem v resnici pruski.
Razlogi za vzpostavitev javnega obveznega šolskega sistema v Prusiji sredi 18. stoletja in še posebej njegova nadgradnja na začetku 19. stoletja so srhljivi. Šolski teoretiki menijo, da je bil v Evropi javni in obvezni šolski sistem vzpostavljen zaradi industrijske revolucije in s tem povezane potrebe, da so ljudje morali znati brati, pisati, računati in razvijati kognitivne funkcije. Ampak to je bil le stranski učinek resničnega razloga, zakaj je bil vzpostavljen javni šolski sistem v Prusiji, katerega ideja je razvoj, vzpostavljanje občutka dolžnosti, discipline, spoštovanja avtoritete in uboganje ukazov s strani celotne pruske populacije. Ta odločenost se je še okrepila po pruskem porazu proti Napoleonu na začetku 19. stoletja, ko so francoske čete okupirale Berlin. Pruski filozofi tistega časa, kot je bil Johann Gottlieb Fichte, so trdili, da je pruska vojska izgubila vojno, ker so pruski vojaki reševali svoja življenja, namesto da bi se žrtvovali za domovino in umrli. Prusi so na osnovi tega fanatizirali šolski sistem, ki je čez dobro stoletje omogočil vzpon nemškega nacizma. In sistem, ki take norosti omogoča, pruskega torej, imamo še danes v Sloveniji.
Osnovna ideja pruskega šolskega sistema je torej indoktrinacija otrok s strani države. V skladu s prusko šolsko doktrino naj bi bili otroci nepopisan list papirja, ki ga je treba narediti ubogljivega, da bo lahko sledil državnim ciljem. Pruski šolski model tako zatira neodvisnost in kritično razmišljanje in naj bi strl svobodno voljo posameznika. Temu so bile v resnici namenjene fizične kazni v šoli, ki so jih slovenski učitelji denimo izvajali še leta po drugi svetovni vojni. Pruski šolski model tako v resnici pomeni sistematično pranje možganov bodočih državljanov tedaj, ko so v svojem razvoju najbolj ranljivi.
Dodatno breme slovenskega šolskega sistema
Poleg splošne univerzalne neustreznosti šolskega sistema, ki smo jo opisali zgoraj, slovenski šolski sistem dodatno bremeni še dediščina totalitarizma, ki je v svoji osnovi še poslabšanje oz. radikalizacija pruskega šolskega modela. Gre za to, da se danes vplivi iz obdobja jugoslovanskega državnega socializma nezavedno prenašajo prek učiteljev, ki so bili v vlogi učencev v času totalitarizma, oz. učiteljev, ki so vstopili v šolski sistem po osamosvojitvi, a so jih učili učitelji, ki jih je izoblikoval komunistični šolski sistem. Ravno zaradi tovrstnega začaranega kroga je pruski model v modernih šolskih sistemih tako trdovraten, saj gre za nenehno reciklažo enega in istega modela, ki pa je bil v času komunizma pri nas še zaostren oz. fanatiziran. Drugo hudo breme slovenskega šolskega sistema je tendenca slovenske levice, da prek javnega šolskega sistema izvaja indoktrinacijo, ki ima svoje korenine delno v času totalitarizma med letoma 1945 in 1990 in delno v poplavi prebujenstva (wokeizem) z uvajanjem radikalnih levih idej na področjih, ki bi jih lahko poimenovali t. i. demokratični socializem, radikalni feminizem in agenda LGBT+.
Kako modernizirati šolski sistem
Očitno je, da je pruski šolski model dandanes zastarel, ker svet ni več tak, kot je bil v 18. in 19. stoletju. A to še ne pomeni, da se pruski šolski model ne izvaja več. Ravno nasprotno. Okostje in hrbtenica slovenskih osnovnih in srednjih šol ter fakultet je predavanje ex cathedra, kjer učitelj govori in učenci, dijaki ali študenti poslušajo. Vsak šolski red, vse številske ocene, vsako učenje v smislu povzemanja prebrane ali slišane šolske snovi za oceno so vzvodi pruske indoktrinacije. Potrebna bodo desetletja ali celo stoletje, da se bodo moderni šolski sistemi izvili iz primeža pruskega enoumja, ker so dejansko vsi učitelji, ki sedaj učijo, na neki način indoktrinirani in prav enako velja za vse šolske strokovnjake, ki današnje šolske sisteme usmerjajo.
Da bi danes postalo šolstvo funkcionalno, bi ga morali radikalno spremeniti. Vse učne načrte bi morali vsebinsko zmanjšati na četrtino, ker je manj v resnici več. Razredi bi morali imeti le pol toliko učencev, kot jih imajo sedaj. Pouk bi moral biti razprava med učenci in učiteljem, ki jo vodi in usmerja učitelj. Šolske klopi bi morali postaviti v krog. Frontalno poučevanja bi morali vsaj v osnovnih in srednjih šolah odložiti na smetišče zgodovine. Ob tem, da imamo internet pri roki 24 ur na dan, bi morali v 90 odstotkih ali več ukiniti učenje na pamet oz. povzemanje snovi za oceno. Ukiniti bi morali številske ocene. Ocene bi morale postati opisne in pisane v tej smeri, da so zgolj informacija učencem in staršem, kje ima učenec primanjkljaje. Od prvega razreda osnovne šole naprej bi morali učitelji skrbeti predvsem za to, da bi učenci znali aplicirati v realnem življenju vse znanje, ki ga pridobijo v šoli. Prevladujoče delo pri naravoslovnih predmetih bi moral biti eksperiment že od osnovne šole naprej, pri družboslovnih pa denimo pristopi, kot je npr. teorija iger. Učenci in dijaki bi morali veliko hoditi na teren: po podjetjih in drugih ustanovah ter v naravo. Izvajati bi morali praktične projekte. V šolah bi morali ves čas poudarjati in delati na tem, da ustvarijo kritičnost, samokritičnost ter kreativnost. Napredovanje na višje stopnje izobraževanja bi moralo biti izključno po principu sprejemnih izpitov, ki bi morali biti takšni, da bi bili na njih uspešni tisti, ki so najbolj kreativni in zmožni aplikacije znanja v realno življenje. Tak pristop bi bil koristen za razvoj posameznika, ki bi postal odgovoren državljan in usposobljen kreativec, ki bi v zasebnem ali javnem sektorju prispeval dodano vrednost ter bil nosilec razvoja. Tak pristop bi rešil demokracije povsod v svetu. Cvetela bi tržna gospodarstva in povečevala bi se blaginja med ljudmi.
