0.7 C
Ljubljana
sreda, 14 aprila, 2021

Kaj je javna televizija? Kaj je javno zdravstvo?

Govorimo o dejavnostih, televiziji in zdravstvu, ki sta financirani iz javnih sredstev! Za obvezno zdravstveno zavarovanje prispevamo solidarnostno, enak odstotek od plače! Za RTV SLO prispevamo vsi enako ob plačilu za električni priključek, torej ne solidarnostno. Državljani smo na osnovi zakona namreč prisiljeni del svojih plač ali pokojnin odvajati za ti dve dejavnosti! Zanimivo dejstvo je, da tistih, ki se zavzemajo za javno televizijo, v tem primeru odsotnost solidarnosti, ki jih tako moti pri prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju, kjer plačujemo vsi enako, ne moti! Zanimivo! Dvolično!

Torej: vsak od nas, če govorim o političnem prepričanju, levi ali desni, ima v okviru javnega sistema pravico do objektivne informacije na televiziji in vsak izmed nas ima pravico do vseh zdravstvenih storitev iz košarice pravic! Ali to dobimo? Vsakemu je jasno, da smo daleč od tega. V zdravstvu nas postavijo v vrsto in čakamo, čakamo, če nismo prvorazredni in nimamo zvez. Če pa spremljamo nacionalno TV-hišo je tudi jasno, da je do sedaj delovala pristransko (praviloma z mešanjem poročil in komentarjev) z veliko naklonjenostjo levim, sindikatom, torej neprofesionalno, v slogu stalne predvolilne kampanje, namenjene le eni, levi politiki! To z lahkoto potrdi vsak kratek pregled informativnih oddaj!

Zanimivo se je pozabavati s stališči »levičarjev« in njihovim zavzemanjem za javno zdravstvo in nato z oglasi, zame propagandnimi, na RTV SLO.

Glede zdravstva je zanimivo, da nobeden od nas nima nikakršne pogodbe z ZZZS, po kateri bi bilo jasno, kakšne pravice imamo! Imamo le informacijo o košarici naših pravic, pravila določajo na ZZZS in bolnik lahko le čaka! In kdaj so se pojavile čakalne dobe? Potem ko smo ločili zdravstveno blagajno od proračuna, potem ko smo uvedli tolar in evro ter ustavili inflacijo in potem ko nismo bili sposobni izpeljati nobene reforme! Pri tem naj opozorim na reforme, ki so jih naredili v Avstriji, Nemčiji, na Nizozemskem, Švedskem zaradi znanih pogojev: staranja prebivalstva, vse dražje medicine, razdrobljenih zdravstvenih sistemov, neustreznega sodelovanja med nivoji zdravstva, pomanjkanja družinskih zdravnikov itd! Vsekakor pri nas niso razlog za podaljševanje čakalnih dob »leni« zaposleni ali koncesionarji, ki so del javnega sistema, še manj čisti zasebniki, katerih število je zanemarljivo majhno, in tudi ne delo zdravnikov pri različnih izvajalcih. Dejstvo je, da je razlog neurejen in tudi podhranjen zdravstveni sistem!

Dejstvo je, da nihče ne ukinja javnega zdravstva, pač pa je nujno treba ukiniti državno, plansko zdravstvo, prepleteno s korupcijo!

V zadnjih 10 letih, ko ste »levičarji« bili ves čas na oblasti, niste uredili nesprejemljivega stanja na področju družinske medicine, ki postaja, ob tem da je v svetu zelo spoštovana, povsem neprivlačna za mlade zdravnike, niste bili sposobni vzpostaviti mreže ambulant družinske medicine, da bi vse prebivalstvo Slovenije imelo enak dostop, niste bili sposobni vzpostaviti mreže bolnišnic in urediti nesprejemljive razdrobljenosti posameznih specialističnih področij (vsi delajo skoraj vse), ni vam uspelo izboljšati komunikacije med zdravniki, zaradi česar bolniki niso obravnavani celostno, oba klinična centra ste pustili, da se utapljata v rutinskem delu, napredek je odvisen le od entuziazma posameznikov in skupin in ne od politikov, ki se zavzemajo za javno zdravstvo, razpisi so skoraj praviloma pisani na kožo določenega ponudnika in so farsa ter končno, ni vam uspelo vzpostaviti dolgotrajne oskrbe in nege, kar so, mimogrede, Nemci naredili leta 1996 in ostali v EU z že omenjenimi reformami! To je sedaj slika javnega, pardon, vašega državnega, še vedno planskega zdravstva, za katerega se zavzemate! Javno zdravstvo je krinka, ki vam še naprej omogoča plenjenje v okviru korupcije, in to je razlog za vaša stališča in ne skrb za pacienta.

Še enkrat želim poudariti, da se nihče od poznavalcev zdravstvenih sistemov na » desnici« ne zavzema za ukinitev javnega zdravstva. Zavedamo se, da je velik del težkih in zahtevnih zdravstvenih storitev mogoče dobro in racionalno izvesti le v okviru javnega, ne državnega zdravstva. Določen del zdravstvenih storitev pa lahko zasebni sektor izvede hitreje, bolje in ceneje! Zato je tudi v Evropi povprečno razmerje med javnim in zasebnim delom zdravstva 70:30, s tem da je več kot 25 odstotkov (od teh 30 odstotkov) zasebnega sektorja financiranega iz javnih sredstev. Pogoji za delo na obeh straneh morajo biti natančno določeni, standardi postopkov predpisani, nadzor mora biti reden in strog (tudi s takojšnjo možnostjo zaprtja ordinacije ali bolnišničnega oddelka). Na koncu naj navedem, da so se celo v Kanadi, kjer so do nedavnega imeli izključno javni sistem zdravstva, odločili in začeli z uvajanjem zasebništva, financiranega iz javnih sredstev. Zakaj? Brez tekmovalnosti postane voda mlakuža!

Res pa je, če se lotimo reševanja stvari, tako kot so se pred leti lotili tisti, ki sedaj vpijejo, »da se zavzemajo za javno zdravstvo«, lotili reševanja skrajševanja ležalnih dob v bolnišnicah, da so dopustili odpuščanje bolnikov iz bolnišnic, ko so ti še potrebovali nego in tudi nadzor zdravnika, ne da bi povečali kader na primarnem nivoju, bomo še naprej uničevali javno zdravstvo!

Glede prizadevanj za javno televizijo in spote, ki se s tem v zvezi pojavljajo na televiziji, imam za odgovorne vprašanje!

V zadnjih tednih vidimo in slišimo znane in manj znane osebe, ki nam v reklamnem spotu sporočajo, da so za javno televizijo. Pa kdo, hudiča, ukinja javno TV? Bolj zanimivo bi bilo izvedeti, iz katerih sredstev se financirajo ti spoti, reklame. Kdo odloča in iz katerih sredstev se plačujejo snemalne ekipe in porabljeni material? Tam je tudi moj denar, ki ga ne želim dajati za to, da mi nekdo skuša »prati možgane«! Sicer ima nacionalna RTV-hiša v svojem programu marsikaj dobrega (izobraževalne, otroške, poljudnoznanstvene oddaje, reportaže, športne dogodke in še več, čeprav se jim tudi tam prikrade kaj političnega, zadnji tak primer je raper Zlatko). Nacionalna televizija ima resen problem z uravnoteženostjo informativnega programa, ki je, ponavljam, zelo enostranski, saj poroča in komentira skoraj praviloma (z redkimi izjemami) v smislu stalne predvolilne kampanje za levo politično opcijo!

Več o tem ne bom, kajti dr. Jambrek je ob sodelovanju z dr. Ruplom dobro razdelal, kaj je za osrednje medije (nacionalno TV-hišo, Delo, Večer, Dnevnik in POP TV) prvorazredno in drugorazredno. O čem se v teh medijih poroča in o čem ne. Če samo ponovim nekaj navedb, kaj je v teh medijih podvrženo ostri cenzuri: RS kot nacionalna država, revolucionarni izvor RS, povojne represalije, poboji, zaplembe, taborišča, totalitarnost komunizma, katoliška vera, zasebna lastnina in podjetništvo, državni monopoli v gospodarstvu in v storitvah družbenih dejavnosti! Vsebine na to temo se še kar naprej prikazujejo enostransko. Menim, da je prišel čas, ko se človek boji reči, da je zaveden Slovenec, ker je nevarnost, da te razglasijo za nacionalista, slišimo in poslušamo le še o NOB in partizanskem boju proti nacizmu, o revoluciji ne duha in sluha, večino zasebnega se problematizira, Cerkev se, če se le da, prikaže negativno. Če s tem končam, lahko ugotovim, da je v družbenih dejavnostih in medijih za »levičarje« dobro le tisto, kar je javnega, in da je naša javna, neodvisna RTV-hiša taka, kakršna je, edino, kar si Slovenke in Slovenci želimo!

Zanimivo pa se je pozabavati tudi s stališči uličnih protestnikov. Ti svojih protestov ne znajo argumentirati, razen da jim gre za to, da pridejo na oblast, si delijo denar in nagrade tudi za take »predstave« kot je »pes na ženski dojki«. Ti so jasno povedali pred RTV SLO, da je ta hiša njihova!

Kaj še potrebujemo? Ali komu ni kaj jasno?

Še večji nesmisel je, da si zatiskamo oči in govorimo o »neodvisni« radioteleviziji in o neodvisnih novinarjih v javni hiši, ki se ji reče RTV SLO!

Kot prvo: novinar ni nikoli neodvisen, ker ne more biti. Deluje lahko le v skladu z uredniško politiko, ki pa je odvisna od lastnika oziroma v primeru RTV SLO od stališč sveta zavoda in programskega sveta. Zato tudi tak boj ter vik in krik »levičarjev« za prevlado v teh organih!

Kot drugo: če želi biti novinar, poročevalec, komentator informativnega programa dober, mora pisati neobremenjeno, s srcem, pa naj bo to politično »levo ali desno«. Vsak komentar je in mora biti začinjen z osebno noto in zato na nacionalni televiziji potrebujemo »leve« in »desne« novinarje! Ob opredeljenosti večine sedanjih novinarjev na RTV SLO si v tem trenutku težko predstavljam pripravo njihovega povsem nepristranskega komentarja!

Zato se na nacionalni RTV SLO nehajte sprenevedati in uravnotežite dnevnoinformativne oddaje. Omogočite sočasni komentar notranjepolitičnih dogodkov vsaki od zainteresiranih strani (vladi, opoziciji, levim, desnim) in naj si gledalci sami ustvarijo svoje mnenje. Nehajte s pranjem možganov. Pridobili boste gledalce. Zasebne TV in časopisne hiše pa bodo tako ali tako delale po narekih lastnikov in verjamem, da bodo izgubljale gledalce in bralce!

Če želimo dobro Slovenkam in Slovencem, predvsem pa naši mladini, moramo čim prej spoznati, da potrebujemo na javni televiziji uravnotežene informacije. Enako velja tudi za zdravstvo. Potrebujemo javnega in zasebnega, vendar strogo nadzorovano. Zgledujmo se po uspešnih modelih v Evropi!

 

V Ljubljani, 9, 10. 2020 prim. Janez Remškar, dr. med.

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine