Muslimani imajo svojo deklaracijo o človekovih pravicah. V nasprotju z »zahodno« njihova temelji na šeriatskem pravu. Za muslimane so »zahodne« človekove pravice relevantne samo tedaj, ko pomagajo pri širjenju islama v zahodnih državah. Zahodnjaki smo se ujeli v past lastne »progresivnosti«.
Vsakodnevno lahko po medijih in socialnih omrežjih vidimo, kako zahodne države zaliva val islamizacije. Celotni predeli po zahodnih mestih postajajo avtonomne cone, v katerih mestne ali državne oblasti praktično nimajo več nobenega vpliva na tamkajšnje prebivalce. Nadomestile so jih islamistične strukture, ki prebivalstvo obvezujejo na življenje po islamskih pravilih oziroma šariji. Iz teh con, ki so se oblikovale okoli islamističnih verskih centrov, se islamizacija počasi širi po celotnem območju. Korak za korakom, zdaj tu zdaj tam, muslimani v zahodnih državah vsiljujejo svoj način življenja domačinom, le ti pa to sprejemajo, ker smo zahodnjaki ujeti v past, ki smo si jo sami nastavili. Z vzpostavitvijo progresivne, sekularne družbe smo pohabili ali razsuli stoletne tradicije krščanske Evrope. Z raznimi deklaracijami in zakonodajo, s katero smo skušali zaščititi človekove pravice, smo paradoksalno omogočili tistim, ki našemu pojmovanju človekovih pravic nasprotujejo, v prvi vrsti so to muslimani, da naš družbeni sistem uničijo. Seveda bo kdo ugovarjal, da tudi muslimani upoštevajo deklaracije o človekovih pravicah. Da in ne. Zahodnjaki pozabljamo, da imajo muslimani svojo lastno deklaracijo o človekovih pravicah. Človekove pravice ali interpretacija človekovih pravic, kot jo poznamo v zahodni civilizaciji, so za muslimane relevantne zgolj v tistem delu, kjer koristijo njihovim namenom, nanje se sklicujejo, kadar kakšen zahodnjak kritizira islamizacijo naše družbe in nas tako v bistvu hromijo z našimi lastnimi pravili. Muslimani imajo in to že skoraj trideset let, svojo lastno deklaracijo o človekovih pravicah v islamu, katere pa se za razliko od »naših deklaracij« še kako držijo.
Šarija je alfa in omega
Deklaracija človekovih pravic v islamu ali »Kairska deklaracija«, kot je tudi poimenovana, je bila podpisana 5. avgusta 1990 (oziroma meseca muharama v 1411 letu Hidžre, če se držimo uradnega islamističnega datuma na deklaraciji), podpisali pa so jo ministri držav članic Organizacije islamskega sodelovanja. V tej organizaciji ima polnopravno članstvo 57 držav z 1,6 milijarde prebivalcev. Več držav, med drugim Rusija in Bosna ima status opazovalk. Organizacija islamskega sodelovanja ima predstavništvo tudi pri sedežu EU v Bruslju, kjer seveda lobira z denarjem bogatih zalivskih držav in utira pot islamizaciji. In eno izmed orodij za to je tudi Kairska deklaracija. Samo besedilo in slog deklaracije in tudi področja, ki jih zajema, sicer zelo spominjajo na »zahodno« Deklaracijo o človekovih pravicah. Pomembna razlika pa je v tem, da islamistična deklaracija za razliko od »zahodne« nima niti najmanjšega namena razbijati tradicij islamistične družbe ali celo uvajati sekularno družbo, ravno nasprotno. Kairska deklaracija je moderen način uzakonjanja šarije, saj se celotna deklaracija podreja predvsem šeriatskemu pravu in islamističnim družbenim tradicijam. To izhaja jasno in glasno že v preambuli deklaracije in se potem kot rdeča nit vleče skozi celotno besedilo. Praktično to pomeni, da je islamska deklaracija podrejena šariji, se pravi, da merilo ni človekovo dostojanstvo, ampak šeriat, torej verski predpisi islama. »Temeljne pravice in univerzalne svoboščine v islamu so del islamske vere,« je zapisano. To pomeni, da se vsa dejanja, ki se nanašajo na vero, politiko, družbo, družinsko ali zasebno življenje presojajo (in kaznujejo) po »božji postavi«, ki temelji na Koranu in izročilu muslimanskega preroka Mohameda.
Več si lahko preberete v tiskani izdaji revije Demokracija.
