Piše: A.S.
Danes osrednji mediji še vedno vztrajajo pri tem, da gre pri veliki demografski zamenjavi samo za nekakšno teorijo zarote, čeprav dejstva govorijo drugače. Obisk marsikatere evropske prestolnice ali večjega mesta bo dovolj, da se prepričamo o resničnosti velike zamenjave, ki je posledica migracijam naklonjene politike. O tem, da lahko Evropejci v prihodnosti postanejo manjšine v lastni domovini je za madžarski medij Magyar Nemzet v nedavnem intervjuju spregovoril tudi južnoafriški pisatelj in režiser Ernst Roets, ki je dobro seznanje s tem, kako zgleda življenje v neki deželi, kjer so belci manjšina.
Roets je poudaril, da je presenečen nad tem, da mnogi Evropejci podpirajo množične migracije, ob tem pa se ne zavedajo nadvse resnih demografskih posledic: »V Južni Afriki smo presenečeni, ko v Evropi vidimo kako odprte so nekatere države in kako nekateri ljudje preprosto sprejemajo migrante, ne zavedajoč se, da bodo nekega dne postali manjšina v lastni državi«, je povedal za omenjen medij, in nadaljeval: »Ko bo do tega prišlo po že prepozno. Zato sem že večkrat poudarjal, da je demografija ključna; raznolika kultura, čudovita gledališča, zabava, univerze, in vse ostalo je brez pomena, če je demografija v zatonu. To velja predvsem za Evropejce in Američane, ki ne prepoznavajo pomembnosti demografskih dejavnikov«.
Roets, sicer tudi izvršni direktor AfriForuma, ki se zavzema za pravice Burov ali Afrikanerjev – z drugimi besedami potomcev zgodnjih evropskih naseljencev – v Južni Afriki, govori iz lastnih izkušenj. Kot pripadnik burske skupnosti v Južni Afriki pozna iz prve roke nasilje in brutalnost, s katerima se belci soočajo v južnoafriški družbi. Buri so žrtve krvavega nasilja, ki se je stopnjevalo sorazmerno z izgubo politične moči belcev, ki postajajo vse bolj manjša manjšina. Spremembo oblasti je spremljala vse bolj sovražna diskriminacija, ki je v velikih primerih pripeljala tudi do umorov, ki se nadaljujejo do dandanes. Takšno grozovito usodo so doživeli tudi člani Roetsove družine.
Nasilje, s kateri se v Južni Afriki soočajo Buri je tudi glavni dejavnik, ki je Ernsta Roetsa motiviral, da o stanju v Južni Afriki napiše knjigo, ki je postala mednarodna uspešnica, z naslovom Ubijte Bura: Vladna soudeležba v brutalnih južnoafriških umorih kmetovalcev (Kill the Boer: Government Complicity in South Africa’s Brutal Farm Murders). V svoji knjigi izpostavlja različna poročila, ki kažejo za kako velik problem gre.
»Del moje službe je, da pomagam žrtvam. Veliko žrtev tudi sam poznam. Veliko sem jih spoznal po napadih, obenem pa sem za boljše razumevanje problema govoril tudi s tistimi, ki sem jih poznal preden so postali žrtve neusmiljenih napadov. Lahko naštejem kar precej ljudi, ki so bili ubiti na svojih kmetijah, kot tudi njihove prijatelje in družinske člane, ki so napade preživeli. Mojega prijatelja iz srednje šole so ustrelili v glavo, ko se je ponoči zunaj pogovarjal po telefonu. Bratranec mojega očeta je bil brutalno umorjen; sprva so ga začeli pretepati s kamni, na koncu pa so mu z vilami preluknjali lobanjo«, je Roets opisal nasilje, s katerim se soočajo belci v Južni Afriki. »Žrtve enega najbolj brutalnih umorov kmetov so bili starši ženske, ki sem jo poznal. Okoli vratu so jim zavezali vrvi in jih vlekli po hiši. Očeta so umorili tako, da so mu v grlo zarili tuš in mu spustili vročo vodo v trebuh, zatem pa so ga ustrelili s šibrovko. Gre le za nekaj primerov. Nekatere so do smrti zažgali z bakljami, nekatere so vlekli za seboj z avtomobili, druge so razsekali z mačetami. Domišljija morilcev je grozljiva«, je še dodal.
Roets sicer trdi, da je diskriminacija velikokrat posledica ljubosumja. Navkljub tej diskriminaciji pa je v mnogih pogledih bela skupnost bolj uspešna. »Vlada ni učinkovita in sposobna, medtem pa je naša skupnost precej uspešna, kar je tudi vir konflikta in ljubosumja. Poleg tega nas vlada izkorišča za grešne kozle, in nas krivi za težave države«.
Različni rezultati črnske skupnosti in Burov torej po besedah južnoafriškega pisatelja povzročajo spor: »Oglejmo si statistike. Na Madžarskem je na leto 0.8 umorov na 100.000 ljudi. Na svetovni ravni je povprečje okoli šest. Mnogi kriminologi pa trdijo, da je stanje najhujše v Južni Afriki, zaradi česar je dežela znana kot »prestolnica umorov«. V tej državi se na leto zgodi več kot 20.000 umorov na leto. Zatem, glede na podatke nekaterih analitikov, je izobraževalni sistem Južne Afrike najslabši, saj je 80 odstotkov šol disfunkcionalnih. Po drugi strani ima naša skupnost zelo dobre šole, univerze, in zasebne univerze, ki so na isti stopnji kot v Evropi. Še ena težava je nezaposlenost, ki je približno 40-odstotna, v naši skupnosti pa le 8-odstotna. Gre torej za jasne razlike na omenjenih področjih; medtem ko se v preostanku države vrstijo neuspehi, se pri nas vrstijo sami uspehi«.
Danes, več desetletij po koncu belske oblasti v Južni Afriki, je država v neredu; vse polno je korupcije in kraj na vseh stopnjah vlade, javne službe so neučinkovite celo na osnovnih področjih, kot sta elektrika in smetarstvo.
