Spomnim se, bilo je v prvi polovici 90. let, ko je takratni direktor Carinske uprave RS Franc Košir na očitke tranzicijske levice, da so cariniki ob osamosvajanju dopustili »tihotapljenje« orožja v nastajajočo mlado državo, in so, pomislite, kršili zvezne zakone in embargo Združenih narodov, hladnokrvno odvrnil, da je na to ponosen in bi še enkrat enako naredil, če bi bilo potrebno. Leta 1991, ko se je Slovenija uradno osamosvojila, se je namreč Demosova vlada soočala s praznimi skladišči orožja.
Praznih skladišč, za katere odgovornost vodi neposredno v Murgle in na takratni sedež Centralnega komiteja ZKS, ni nikoli nihče problematiziral, so pa vzniknili konstrukti o trgovini z orožjem, kot denimo »trilogija« Blaža Zgage in Mateja Šurca. Z manipulacijo, spreobračanjem dejstev in ignoranco zgodovinskih okoliščin prideš seveda z lahkoto do zaključka, da je vsak nakup in prodaja orožja nezakonita trgovina z orožjem.
Povsem normalno je (tako kot pri vsaki trgovini, čeprav je orožje zelo specifičen izdelek), da so imeli trgovci z orožjem in posredniki enormne dobičke, zato je povsem razumljivo (glede na okoliščine embarga in tveganost posla), da je bil marsikateri kos orožja najbrž preplačan, kot če bi trgovanje potekalo v mirnodobnem času in z javnimi naročili. Če Demosova vlada takrat ne bi premogla poguma in šla v to tvegano igro, jugoslovanska vojska ne bi s spuščenimi hlačami zapuščala Slovenije. Vsa namigovanja, da so se osamosvojitelji okoristili s to trgovino, temelji na domnevah, špekulacijah, za katere ni neposrednih dokazov. Edino preverljivo dejstvo je, da so bila skladišča orožja, s katerim bi Slovenke in Slovenci branili svojo državo, prazna. In da se imamo samo posameznim Demosovim županom zahvaliti, da so preprečili odvoz vsega orožja v vojašnice JLA.
Podobno je 30 let kasneje. Globalna zdravstvena kriza je Slovenijo zaradi neodzivnosti donedavnega premierja Marjana Šarca našla popolnoma nepripravljeno. Skladišča, kjer bi morale biti velike zaloge zaščitne zdravstvene opreme, so bila dobesedno prazna. Tudi zato, ker je takratna vlada podarila Kitajski 1,2 milijona zaščitnih mask. In zato ker Šarčeva vlada ni takoj, ko so prišla prva opozorila in znaki, da bo COVID-19 sejal smrt po Evropi, začela z nabavo medicinskih ventilatorjev, zaščitnih oblek in mask oziroma vsega potrebnega materiala, da bi se lahko na sončni strani Alp učinkovito spoprijeli s popolnoma neznanim virusom. To je bilo nagajanje vlade v odhajanju in težko se je znebiti občutka, da so želi Šarec & tovarišija pustiti vladi Janeza Janše popoln kaos z namenom, da bi COVID-19 pustil kar najbolj grozljive in smrtonosne posledice.
A tako, kot se je po osamosvojitvi ves medijski mainstream ukvarjal z domnevno nezakonito trgovino z orožjem in popolnoma spregledal, da so Demosovo vlado pričakala prazna skladišča z orožjem, se tudi danes (in Blaž Zgaga je spet eden od zastavonoš tovrstnih zgodb) družbenopolitični delavci ukvarjajo s »prehitro« nabavo medicinske opreme, ne pa z dejstvom, da je levica pustila prazna skladišča.
Eden od najbolj bizarnih očitkov je, da od 1.500 ponudb za nabavo medicinske opreme, pristojni polovico sploh niso pregledali. Pomislite, koliko časa potrebuje razpisna komisija, da v nekem drugem času preuči pet ali šest ponudb. Takole, čez palec, bi rekel, da mesec ali dva. Po takih normativih, ki veljajo za državne uslužbence, bi teh 1.500 ponudb deseterica njih pregledovala (spet čez palec) skoraj desetletje. Če bi bilo temu tako, bi bili danes zdravniki in drugo medicinsko osebje golo in boso, mrtve bi preštevali v tisočih. A je ravno zaradi hitrega odziva (tako ministra Zdravka Počivalška kot Mateja Tonina, ki sta imela in imata vso podporo premierja Janeza Janše) Slovenija danes med najbolj uspešnimi državami v boju zoper kitajski virus. In namesto, da bi vsaj malo odobravali ta hiter odziv, levičarska medijska falanga nabija o korupciji, javna televizija pa že več dni praktično celotna poročila v najbolj gledanem času posveča zgodbam, ki temeljijo na dveh »žvižgačih« (Rihardu Knaflju in Ivanu Galetu), za katera pa se zdaj kaže, da sta popolnoma neverodostojna.
Dolgo življenje v milnem mehurčku je očitno pustilo nepopravljive posledice. Kako deluje mednarodna trgovina, kako deluje trg ter zakon ponudbe in povpraševanja, ki ne zamre niti v času globalne krize, sem že pisal, zato ne mislim ponavljati (TUKAJ). Rekel bi samo tole. Skoraj celotna trgovina poteka prek zasebnih posrednikov. Preprosto in tudi zato, ker proizvajalci ne želijo imeti opravka z vladami, ker jim to prinaša zgolj težave, ki utegnejo škoditi njihovemu dobremu imenu, kar je slabo na nadaljnje poslovanje. Z imenom se igrajo tudi posredniki. Samo poglejte Geneplanet, kako ga je drhal s Kolodvorske ožigosala. Marko Bitenc, solastnik in direktor podjetja, ki si je v letih v mednarodnem poslovnem okolju ustvaril ugled, kot zanesljiv in zaupanja vreden partner, je zdaj prekinil sodelovanje z vlado. Marsikdo, ki je seznanjen s primerom (med poslovnimi partnerji se marsikaj hitro razve) in bi lahko pomagal, se bo rajši prej ugriznil v jezik, preden se bo spustil v posel z javnim sektorjem. Človek bi problematiziranje razumel, če bi bilo časa na pretek in bi bilo vseeno, ali bi bilo blago dobavljeno marca ali konec leta, tako pa je bilo potrebno zaradi hitre odzivnosti, kjer so zaradi virusa krizne razmere spreminjale iz sekundo v sekundo, preskočiti marsikateri paragraf. In hvala Bogu, da so nekateri državni uradniki to zmogli. V takih situacijah se je Ivan Gale izkazal kot prekleta reva, ujčkana v državnih jaslih, ki je zaradi lastnih frustracij začel jokati po dolgem in počez. Si predstavljate, da bi bil Gale v času osamosvojitve namesto pokončnega Koširja na čelu carinikov? Jaz rajši ne pomislim na to!
Tovrstni osebki pojma nimajo, kako so se odzvale druge države. Če pa vedo in so to zamolčali, je samo dokaz več, da so pokvarjeni do obisti. Vzemite primer Kanade, kjer ima po normativih TV Slovenije dobro in pravo vlado v podobi Justina Trudeauja. To pomeni, da predsednik vlade podpira multukulturalizem, LGBT in Sorosovo agendo odprtih mej. Torej je Trudeau zgled poštenosti. Pa veste, kako so nabavljali medicinsko opremo? Na hitro in brez pravil. Anita Anand, ministrica v zelo multikulturni vladi, je medijem jasno in glasno povedala, da so kupovali od vsakega, ki je kaj ponudil. Da so pogosto nasedli, saj so denimo od 290 milijonov naročenih mask do srede aprila dobili le 17 milijonov. Ampak ve, da so krizne razmere, da je posel tvegan. In to je – to. Ni ga bilo junaka, ki bi tak način kupovanja prek posrednikov in zelo krhkih dobavnih verig na trgu medicinske opreme problematiziral.
Ali Nemčija, največje evropsko gospodarstvo, ki slovi po zanesljivosti, natančnosti in spoštovanju zakonov in pravne države. Michael Kretschmer, predsednik vlade zvezne dežele Saške, ki ima še enkrat toliko prebivalcev kot Slovenija, se je po telefonu slišal z Michaelom Woitagom, izvršnim direktorjem RIB Information Technologies, in se zmenil za posel. Brez strahu sta to povedala novinarjem. Kakšno javno naročilo? Dajte, no, za življenja gre. Kretschmer je tako kot Anandova vzel, kar mu je bilo ponujeno. Si predstavljate Tarčo s Kretschmerjem in Woitagom, kjer bi ju voditeljica pribijala na križ. Še skrajno levičarski Spiegel, ki sovraži premierja Saške in njegovo CDU, je bil tiho, ker ve, da bi ga bralci raztrgali, če bi njihovi novinarji kakorkoli problematizirali hitro nabavo medicinske opreme mimo ustaljenih pravil.
V Italiji so zaradi pozne reakcije mediji napadli premierja Giuseppa Conteja. Zadeva je šla tako daleč, da so uprave posameznih pokrajin vzele stvar v svoje roke in sprva samostojno ukrepale. Italiji je šlo tako za nohte, da so zato, da bi rešili življenja ljudi, kupovali medicinsko opremo od posrednikov, za katere so zanesljivo vedeli, da so povezani z mafijo. Nakup se je kasneje kolikor toliko centraliziral, a ne z javnimi razpisi, ki (podobno kot v Sloveniji) trajajo mesece.
In vprašajte francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki se je znašel pod plazom kritik po obisku Alzacije, kjer je zdravstvenemu osebju namignil, naj z medicinskih ventilatorjev in respiratorjev izklopijo ljudi, ki nimajo velikih možnosti za preživetje. Nemci so bolnišnicam v Strasbourgu priskočili na pomoč tako, da so bolnike vozili prek Rena v njihove bolnišnice, nesposobni Macron pa se še danes otepa teh očitkov, ki ga znajo stati naslednje volitve.
Če mislite, da je kaj drugače v Švici, Veliki Britaniji in še kje, se motite. Politična korektnost pri nabavi opreme je očitno zapovedana s strani medijskega mainstreama (predvsem javne televizije) zgolj v Sloveniji. In očitno bo Slovenija tudi edina država, kjer bo opozicija zaradi hitrega in dobrega odziva vlade vlagala interpelacije. In je najbrž že edina država, kjer organi pregona ob orgazmičnih vzklikih presstitutk s Kolodvorske preiskujejo posle, ki so še v teku in ki rešujejo življenja. Dragi novinarji in uredniki medijskega mainstreama, razkrili ste se kot greznica, ki se jo še ščurki in podgane ognejo v velikem loku.
Malo poglejte v španske medije, medije države, ki jo je COVID-19 v Evropi najbolj prizadel. Španska socialistična vlada (to so dobri fantje, kajne, RTV Slovenija?) je potem, ko je zamudila priprave na izbruh, kupovala od vseh in povsod. Brez kakršnikoli razpisov je tudi klicala naokoli in zasebne posrednike, ki so imeli dobre zveze v Aziji, prosila, naj v njenem imenu nabavijo potrebno opremo. Pomoč je iskala tudi pri eni najstarejših španskih bank BBVA, ki ima sedež v Madridu. Cena? Samo pripeljite opremo!
Od dogovora za nabavo 2.813 medicinskih ventilatorjev, 5.000 posebnih mask, 400 oksigenatorjev in 400.000 zaščitnih mask do prve dobave, ki je vsebovala 1.013 ventilatorjev, je minilo pičlih 24 ur! In to je izvedla banka BBVA, ki nikoli prej kaj takega ni dobavljala, je pa na Kitajskem in Hong Kongu imela veze in poznanstva, o kakršnih španski premier Pedro Sanchez lahko le sanja. Takole se spominja Adolfo Fernández, ki je vodil operacijo:
»Moj Bog! Plačal bom tri milijone evrov za prvo naročilo podjetju, ki sem ga praktično pravkar spoznal, podjetju, s katerim še nikoli nismo poslovali, v sektorju, v katerem nimamo izkušenj, in za material, o katerem komajda kaj vemo.«
Jennifer Cao, direktorica strategije in novih poslovnih modelov v BBVA v Aziji, pa: »Bilo je pravo odštevanje. Plačilo smo morali opraviti pred 12. uro po hongkonškem času. Ključno je bilo to storiti pred koncem petka, 20. marca. Naslednji ponedeljek so cene narasle za 30 odstotkov, zaloge opreme pa so se začele manjšati. Skoraj takoj po našem nakupu je trg vstopil v zelo težko, izjemno agresivno obdobje«.
Poleg gasilcev, policistov, zdravnikov in medicinskega osebja ter nepregledne množice prostovoljcev in pametnih vlad, ki se niso ustrašile stampeda politično korektnih urednikov in novinarjev, so taki posredniki eni izmed velikih junakov globalne zdravstvene krize. V posameznih državah jih slavijo, čeprav so večinoma anonimni in se ne želijo izpostavljati. Za medijski mainstream sta v Sloveniji junaka osebka Ivan Gale in Rihard Knafelj, čeprav bi bil pošten človek v vodi rajši s škatlasto meduzo ali belim morskim psom, kot pa z njima.
………………
Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.
V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.
Hvala Vam.
