Piše: Andrej Sekulović
Z dolgoletnim članom stranke Vlaams Belang in s političnim veteranom iz Belgije Johanom Deckmynom smo se pogovarjali o flamski neodvisnosti, remigraciji in politiki Evropske unije.
Nam lahko za začetek poveste kaj več o stranki Vlaams Belang (Flamski interes) in o njeni zgodovini?
Flamsko gibanje je bilo kulturno gibanje, ki se je v času prve svetovne vojne razvilo v politično gibanje. Sprva se je bojevalo za svojo kulturo in jezik proti francoski nadvladi v Belgiji. Po drugi svetovni vojni smo bili označeni za skrajno desnico, zato so morale biti naše stranke previdne; večinoma so bile desnosredinske in katoliške. Njihov cilj še ni bila neodvisnost, temveč avtonomija znotraj Belgije. V tem obdobju velja izpostaviti stranko Volksunie ali Ljudsko gibanje. V sedemdesetih letih je ta stranka prišla v vlado, a je izdala naše ideale. Tako sta bili ustanovljeni dve novi stranki, VNP ali Flamska nacionalna stranka VVP, Flamska ljudska stranka. Ker pa je šlo za manjši stranki, sta se pred volitvami leta 1977 združili v Flamski blok.
Kdaj in kako ste sami postali dejavni v stranki Vlaams Belang?
Kot študent sem se pridružil Flamskemu bloku. V Gentu sem bil prvi vodja mladinskega gibanja stranke. Leta 1995 pa sem postal član mestnega sveta v tem mestu. Naslednja prelomnica je bila v letu 2004. Levičarji in oblasti so spodkopavali našo stranko tako, da so proti nam vložili obtožnico zaradi rasizma. Skušali so nas prepovedati, saj so se bali naše priljubljenosti. Tako je bilo leta 2004 več ljudi obsojenih v povezavi s stranko. Zaradi tega smo jo morali preimenovati, da bi zavarovali svoje volivce in člane.
Kakšne so bile posledice te obsodbe in vaša nadaljnja politična pot?
Odločili smo se za Flamski interes ali Vlaams Belang. Stranka je ostala na isti, desni poti; za neodvisnost in strogo protimigrantsko politiko. No, obsodba stare stranke leta 2004 se je izkazala za našo veliko zmago, saj smo takrat še pod prejšnjim imenom prejeli kar 24 odstotkov glasov. Zatem sem bil tudi sam izvoljen v parlament. A žal smo potem začeli izgubljati podporo, tako da smo imeli le še okoli šest odstotkov glasov. Razlog za to je bila druga desnosredinska stranka N-VA ali Novo flamsko zavezništvo, ki je imela podobno retoriko. Po desetih letih sem tako leta 2014 izgubil tudi svoj položaj v parlamentu. Naslednjih pet let smo garali, dobili smo novega vodjo stranke Toma van Griekna, ki je bil zelo mlad. Po petih letih smo tako presenetili svoje nasprotnike in prejeli 19 odstotkov glasov. Tudi sam sem bil leta 2019 znova izvoljen v parlament.
Zavzemate se za flamsko neodvisnost. Povejte nam kaj več o tem in kako gledate na Belgijo kot državo?
Belgija je polomija. O tem ni dvoma. Sami imate izkušnjo z Jugoslavijo, ki je bila umetna država. No, to velja tudi za Belgijo. Tega ne trdimo le mi, temveč tudi kar nekaj ljudi iz drugih strank. Ustvarjena je bila leta 1830, ker je Francija potrebovala »tamponsko območje« ali državo. To je ustrezalo tudi Angliji, saj sta bili nekoč Flamska in Belgija del Kraljevine združene Nizozemske, ki je bila močna kolonialna sila. Belgija je torej koristila Franciji kot tamponska cona, Britancem pa, ker so po ustanovitvi Belgije lahko prevzeli kar nekaj nizozemskih kolonij. Šlo je torej tudi za to, da se oslabi Nizozemska. Danes francosko govoreči del v državi podpira Belgijo le zato, da ima od nje finančno korist. Valonsko gibanje ni zares za neodvisnost, temveč za Francijo.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
