Piše: Kavarna Hayek
Pred dobrimi tremi desetletji sem videl sijočo deželo. To je bila Slovenija. Moja domovina. Mogoče sem v življenju premalo govoril, da sem gledal ponosen narod, ki je zgodovino dobesedno previharil in kanil samostojnost zgraditi na mogočni skali, na koščku blagoslovljenih tal, čudovitem delu zemlje, kot bi ga Bog naredil zase.
Ja, to je bilo drugačno in bolj samozavestno obdobje. To je bil kratek vek, ko se je dvignila megla in smo jasno videli razdejanje, ki ga je za seboj pustila komunistična diktatura. Nismo mežikali, se sramežljivo nasmihali in spraševali, kaj storiti. Samo storili smo. V ključnem trenutku zgodovine. Storili v trdnem prepričanju, da bo šla Slovenija v razvoju dlje, kot še nikoli prej. A kot je čas tekel naprej ter so bledeli spomini na osamosvojitveno sago in njene junake, so zoprniki, ki bi jih morali že zdavnaj pokopati, dvigovali glave in postajali vse glasnejši.
Danes sem utrujen od indoktriniranih levičarskih aktivistov, socialističnega orkestra, domišljavih in pristranskih medijev, nenehnega manipuliranja in poniževanja slovenstva. To je kraj, kjer si nisem želel biti. To je kraj, kjer daleč nad tlemi v svoji izmišljeni palači lebdijo in življenje bogaboječim ljudem narekujejo vzvišeni uradniki in ošabni novi obrazi. Bog mi je priča, da si nikoli nisem mislil, da bom moral prenašati ljudi, ki nam diktirajo, kaj je dobro za nas, kdo je lahko naš prijatelj, s kom naj se družimo, kaj naj zaužijemo in v koga naj verujemo. Prišlo je celo tako daleč, da je postalo ksenofobno in rasistično sporazumevati se v lastnem jeziku, povzdigovati svojo kulturo in tradicijo, biti ponosen, da si Slovenec. Danes mi je žal, da nismo nekoč zgradili trdnega obzidja in skozi vrata spustili le tiste, ki so imeli čisto srce in voljo do dela. Vse preveč je danes delomrznežev, ki jih morajo z grožnjo s silo hraniti pridne slovenske roke.
Ni dolgo do dne, ko bom na tem svetu stopil v sedmo desetletje življenja. Sčasoma se vse pogosteje sprašujem, ali sem v tem času naredil dovolj in kaj bi še lahko. A dejstvo, da so me po skoraj desetletnem pljuvanju z vse mogočimi izrazi skupaj z novinarskim kolegom Škorcem končno uspeli obsoditi zaradi javnega izražanja mnenj in misli, je vendarle nekoliko odplaknilo malodušje, ki sem ga nosil v sebi. Dejanje objave glose, ki je bila podlaga za obsodbo, je očitno imelo vsaj tolikšen pomen, da so moji svetovnonazorski nasprotniki in sovražniki svobode govora razkrili, da so ves čas blazneli v strahu pred tovrstnimi objavami. Intervencija bi bila v vsaki svobodni državi sramotna, a to je današnja Slovenija: zadrtost pripada tistim, ki bi radi bili modreci v zavetrnih pristaniščih.
Sprašujem se, je to še Slovenija. Je to še dežela ajdovih polj, veličastnih gozdov, številnih voda in mogočnih alpskih vrhov. Je to še dežela pogumnih in drznih posameznikov, ki so stoletja z literaturo, glasbo, tradicijo in vero ohranili izročilo naših prednikov. Ne, Slovenija, kot jo vidijo zdajšnji volivci, je nekaj povsem drugega:
Slovenija, kjer v nekaterih delih ne slišiš več slovenskega jezika;
Slovenija, kjer se urbana središča s tujerodnimi župani spreminjajo v balkanski kotel;
Slovenija, kjer posamezni predstavniki ljudstva kažejo vse znake uživanja kokaina in potem kot ministri skušajo uresničiti ideje, ki delujejo samo v njihovem domišljijskem svetu;
Slovenija, kjer je narejen križ čez svobodo govora;
Slovenija, kjer marčevske gospodinje z drugimi klošarji, katerih edini napor v življenju je pot roke od krožnika do ust, neartikulirano kričijo po ulicah in ovirajo življenje poštenih ljudi;
Slovenija, kjer bi z visokimi davki uničili še tiste podjetnike, ki to deželo držijo nad vodo;
Slovenija, kjer kljub prisilnemu plačilu zdravstvenega zavarovanja ne moreš do zdravnika ali specialista;
Slovenija, kjer izobraževanje z omalovaževanjem naravoslovnih znanosti tako opere možgane mladeži, …..
Več si lahko preberete TUKAJ.
