Ob tridesetletnici Slovenske demokratske stranke smo se pogovarjali z zmagovalcem zadnjih državnozborskih volitev in predsednikom SDS Janezom Janšo. Stranko vodi od litostrojskega kongresa maja 1993, ko je postal predsednik takratne Socialdemokratske stranke Slovenije, ki je skupaj z nekdanjo Slovensko demokratično zvezo predhodnica današnje SDS, ki je največja parlamentarna stranka v državi.
Čeprav je ta pogovor namenjen 30-letnici delovanja SDS, bova začela na koncu. Nedavno ste v svoji analizi slovenske družbene in politične stvarnosti že uvodoma zapisali, da se je v Sloveniji vzpostavil sistem, ki služi samoizbranim in samooklicanim, se pravi prvorazrednim. Vzpostavila se je družba, ki temelji na negativnem elitizmu, katerega nosilci so ideološki, krvni in skrbno izbrani nasledniki komunistične elite iz nekdanjega totalitarnega sistema. Človeku se samo od sebe postavi vprašanje, kako je mogoče, da se je osamosvojitveni in demokratični naboj odbil v povsem drugo smer, kot je sprva kazalo. Ali pa je bilo že vse tako programirano in del načrta Organizacije, kot jim je pravil Danilo Slivnik, oziroma udbomafije, kot jih je označil arhitekt Edo Ravnikar?
V omenjenem sestavku o prvorazrednih skušam odgovoriti tudi na to vprašanje. Ne odkrivam pa tople vode, saj je že tisočletja jasno, da diktature nikoli prostovoljno ne sestopijo z oblasti. Njihovo dediščino je treba v demokraciji razgraditi, kot pravi resolucija Sveta Evrope številka 1096. Če se to ne zgodi, ostanki totalitarizma razgrajujejo demokracijo. Temu smo priča danes v Sloveniji.
Aktivno ste sodelovali pri rušenju komunističnega režima in bili na zelo grob način tudi žrtev totalitarnih struktur (afera JBTZ), ki so se upirale spremembam. Bil je to čas, ko je povsod po Evropi postalo jasno, da se je socializem izpel, zato so se tudi slovenski komunisti začeli pripravljati na »spremembe«, a v okviru Jugoslavije. Če danes pomislite za nazaj ter pri sebi analizirate dogodke in osebe, ste takrat kaj prezrli oziroma bi naredili drugače, da bi danes prišli tudi do osvoboditve in ne samo osamosvojitve?
Marsikaj bi morali narediti drugače. Morate pa vedeti, da je bilo tudi vse opravljeno narejeno za las. Vključno z osamosvojitvijo. Ključne zakone smo sprejeli z nekaj glasovi Demosove večine v 240-članski skupščini. V slovenski politiki ni bilo nobene enotnosti. Ta mit se je ustvaril pozneje. Na srečo je bil narod enoten, kar je dokazal plebiscit in kasneje vojna za Slovenijo. V politiki pa je tistim, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, skoraj uspelo z blokado in umorom osamosvojitvenega projekta.
Danes ste na čelu SDS, ki te dni praznuje tri desetletja in je edina od takrat na novo nastalih strank, ki so do danes neprekinjeno navzoče v parlamentu. Lahko rečemo, da je tudi prva politična grupacija, ki je leta 1989 pomenila resno in realno alternativo stari nomenklaturi. Iz dokumentov takratne komunistične oblasti, ki so bili objavljeni leta kasneje, je namreč razvidno, da je januarja 1989 ustanovitev Slovenske demokratične zveze (SDZ) in mesec kasneje Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), katerih pravna naslednica je danes SDS, diktatorski režim zelo vznemirila. Bolj kot leta 1988 ustanovljena Slovenska kmečka zveza, ki se javno ni deklarirala za politično alternativo. Vi ste bili takrat zaradi afere JBTZ že zelo prepoznan obraz, postali ste tudi član izvršnega odbora SDZ. Ozračje je bilo najbrž optimistično, ampak kljub vsemu: bi morala SDZ takrat ravnati drugače, kot je, nastopiti še ostreje proti oblasti?
V tistih razmerah je do volitev aprila 1990 SDZ nastopala daleč najbolj odločno in bila zato deležna največjih napadov. Po oblikovanju Demosove vlade je bila osrednja nosilka osamosvojitve. Precej manj odločnosti pa so nekateri njeni takratni vodilni člani, prednjačil je France Bučar, kazali pri prizadevanjih za razgradnjo ostankov komunističnega režima. To razhajanje je bilo odločilno za kasnejšo odcepitev Demokratske stranke, ki se je leta 1994 priključila LDS.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
