Piše: Tanja Brkić (Nova24tv.si)
Novi prestopi iz novinarstva v politiko oziroma v vladajočo stranko Gibanje Svoboda so sprožili veliko razburjenja pa tudi vprašanj, čemu taki številčni prestopi in to vedno k levičarjem? In medtem ko se na vsak način trudijo javnost prepričati, da so prestopi v resnici odraz prekarnega stanja v novinarskem poklicu, je to zelo težko verjeti, glede na to, da je bila večina njih na precej visokem položaju plačilne lestvice. Govorimo o rdeči buržoaziji, ki zasluži 2.5-kratnik povprečne plače. Ti ne prestopajo, ker so tako zelo ubogi …
Aktualna tema o prestopanju “neodvisnih” novinarjev v politiko buri duhove in odpira vprašanja. Pravijo, da prestopi odražajo prekarno stanje v novinarstvu in da je to razlog, pa vendar vemo, da je splošno znano, da so staroste na RTV (saj jih je večina prestopila prav iz tam, poleg POP TV), precej dobro plačani. Težko je verjeti, da je bil glavni motivator denar, ko pa so vsi že pred prestopom služili veliko več kot povprečni Slovenec.
Kakor so pojasnili za Demokracijo iz Sindikata delavcev radiodifuzije Slovenije, v katerem je večinsko združen ustvarjalsko-tehnični kader radiotelevizije, je bilo med najvišjimi izplačanimi plačami na RTV, ki so bile javno objavljene novembra in decembra 2021, na seznamu prvih 50 najvišje plačanih kar 29 novinarjev. V aprilu in maju pa 25 od 50. 50 najvišjih plač se giblje med 5071 in 4157 evri. Neuradni podatki majske novinarsko-uredniške plače, izplačane v juniju 2022, pa se tudi niso kaj preveč razlikovale od prvih, prvih 50 najvišjih se giblje med 5260 in 3430 evri bruto. Da je bila plača glavni motivator novinarjev za prestop, dvomi tudi politični analitik Mitja Iršič, ki je opomnil, da so bili novinarji že pred prestopi dobro plačani, tudi takrat.
“Ne spomnim se kakega novinarja na minimalcu, ki bi ga sprejeli v levo politično smetano. Politika ni Center za socialno delo, kjer bi novinarji flikali svoje eksistencialne probleme, tako kot to umetniki počnejo na Ministrstvu za kulturo – politika je za rdečo medijsko elito.”, je poudaril Iršič. Poudariti je potrebno, da v tem primeru ne gre za ljudi, ki so bili na pragu revščine. Tamara Vonta pa je bila recimo “prime-time anchor”, ti pa naj bi imeli posebne pogodbe, kot direktorji. Enako je bilo pri Ireni Jovevi, ki je bila prav tako “prime-time raziskovalna” novinarka (čeprav je bolj Damir Črnčec v njenem imenu raziskoval) in je bila najbrž tudi na individualni pogodbi, nič kaj manjši, kot jo ima zdaj v Bruslju.
Prej kot odraz prekarnega stanja v novinarskem poklicu, kot to želijo prikazati, je to po mnenju nekaterih predvsem dokaz politične pristranskosti osrednjih medijev, oziroma nekakšne medijsko-politične koalicije, ki z roko v roki obvladuje Slovenijo. Bodimo realni, seznam, ki ga je objavila uporabnica Twitterja, ne le da je izredno dolg, ampak resno postavlja pod vprašaj celotno kredibilnost osrednjih medijev, ki so se ves čas opredeljevali kot “neodvisni”, zdaj pa so resni politični akterji.
Dobrih 90 odstotkov slovenskih novinarjev, ki so se odločili odložiti novinarsko pero in stopiti na politični parket, se je na novi poklicni poti pridružilo levi politiki. “To veliko pove o ustroju medijskega prostora pri nas,” je v preteklosti poudaril tudi dr. Matevž Tomšič, predsednik ZNP. Sicer je prestop novinarjev v politiko legitimen, a vrnitev nazaj pripomore k izgubi njihove verodostojnosti. Kar pa popolnoma drži, s tem se je strinjal tudi Iršič, ki je pri tem omenil ameriško tradicijo, kjer “novinar, ki je stopil v politiko privzeto velja za umazanega. V šolah jih učijo, naj tega pod nobenim pogojem ne storijo. Če pa že, se pa naj nikoli več ne vrnejo in hlinijo nepristranskost. Politika je umetnost pristranskosti. Čista antiteza novinarstva.”
Ideja, da bi resni novinarji kandidirali za položaje, je v ZDA na splošno zavrnjena – Društvo poklicnih novinarjev to odvrača, etična pravila večjih novinarskih uredništev pa to prepovedujejo.
