24.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 24 junija, 2024

(IZ TISKANE DEMOKRACIJE) Papež Frančišek – revolucionar, reformator ali igralec?

Piše: Gašper Blažič

V letu 2023 je papež Frančišek zaznamoval desetletnico svojega pontifikata. Tik pred zadnjim božičem pa je eden od novih dokumentov Svetega sedeža sprožil velik hrup med katoličani, češ da bo po novem dovoljeno blagoslavljati homoseksualne pare. Je to posledica velikega zasedanja sinode o sinodalnosti lani jeseni ali pa se je papež hotel izogniti novemu zahodnemu razkolu z nemško Katoliško cerkvijo? Sinoda naj bi se sicer končala s plenarnim zasedanjem oktobra 2024.

Za papeža Frančiška velja, da je že ob svojem prihodu 13. marca 2013 marsikaj postavil na glavo. Že njegov uvodni pozdrav (»Dober večer« namesto »Hvaljen Jezus«) je nekoliko šokiral bolj institucionalno usmerjeni del Cerkve. Toda odločitev kardinalskega zbora tistega dne je bila nedvoumna – na Petrov sedež je sedel človek z italijanskimi koreninami, a iz daljnega Buenos Airesa. S tem je v dokaj zakrnelo Evropo prinesel kar nekaj nenavadnih potez in stališč, ki so marsikoga zbegali. Nič čudnega torej, da so se v tem času okrepili nekateri konservativni tokovi, pa tudi nekatere sekte, denimo tista, ki temelji na razvpiti Knjigi resnice, avtorskemu delu dokaj podjetne irske »vidkinje«, ki nikoli ni nehala poudarjati, da na papeškem prestolu sedi nihče drug kot Antikrist in da je papež Benedikt XVI., ki je umrl pred enim letom, zadnji papež. In zdi se, da je vsaj prva petletka Frančiškovega pontifikata minila v ostrem nasprotju med tistimi, ki so iz papeža naredili kult osebnosti, in tistimi, ki so mu nasprotovali.

Soimenjak ubožca iz Assisija

Pontifikat papeža Frančiška – ime si je dotedanji kardinal in prvi pastir škofije Buenos Airesa Jorge Mario Bergoglio izbral po ubožcu iz Assisija – se je začel dokaj obetavno ne glede na to, da so se širila namigovanja, da so njegovega predhodnika Benedikta XVI. prisilno upokojili (kar je sam kategorično zanikal), kljub temu pa je dokaj kmalu dobil prve nasprotnike. Čeprav je papež Frančišek še kot nadškof iz Argentine leta 2007 sodeloval na zasedanju škofovske sinode Latinske Amerike v brazilski Aparecidi, kjer je tamkajšnja celinska sinoda prinesla nov zagon pri evangelizaciji, se je izkazalo, da bodo nekateri njegovi pogledi na socialna vprašanja naleteli na precejšnje nerazumevanje zlasti v evropskih konservativnih strankah. To še zlasti velja za papeževe poglede na migracije, pri čemer pa je Frančišek zelo splošen in pozornosti ni toliko usmerjal na konkretne migracije iz muslimanskih držav v Evropo, kamor so zlasti po letu 2015 – tedaj še pod pretvezo vojne v Siriji – prihajali mladi moški, med njimi tudi nevarni teroristi. Kot ocenjujejo naši viri, je morda papež želel preprečiti, da bi tudi krščanska javnosti migrante začela dojemati kot maso in ne kot osebe z dostojanstvom. V Vatikanu so se verjetno zavedali, da so migracije tudi sredstvo hibridnega vojskovanja z uporabo (beri: zlorabo) množic. Cerkev v Italiji je veliko svojih prizadevanj vložila v oskrbo migrantov, a verjetno bolj zaradi dejstva, da je tovrstne dejavnosti (so)financirala država. Podobno kot je Katoliška cerkev v Nemčiji nekako vpeta v finančni okvir države (od plač duhovnikov do verskega nauka), kar je v končni fazi tudi privedlo do razrasta modernistične Sinodalne poti, ki je nastopila s tipično liberalnimi zahtevami, znanimi že iz časov največje aktivnosti teologa Hansa Künga, nekdanjega profesorskega kolega Josepha Ratzingerja (Benedikta XVI.) v času, ko je ta predaval v Tübingenu. Zahteve po ženskem duhovništvu, vključitvi istospolnih porok v zakramentalno sfero in podobne zahteve nemških »sinodalcev« so dejansko že dokaj stare. Že Benedikt XVI. jih je stalno odbijal, a za visoko ceno, saj so ga mediji v njegovi domovini že zdavnaj razglašali za nekakšnega »cerkvenega rotvajlerja«.

Je papež dovolil preveč?

Tudi zakramentalna disciplina je dokaj hitro postala tema, ki je za seboj potegnila še več papeževih nasprotnikov. Ko je papež leta 2016 izdal apostolsko spodbudo »Radost ljubezni« (Amoris Laetitia), so mu očitali, da je dovolil prejemanje obhajila tudi ločenim in znova (civilno) poročenim. Toda problem je v resnici širši vsaj v državah, ki jih je načela močna sekularizacija, saj se tudi vedno manj katoliških parov odloča za zakramentalno zakonsko zvezo, češ da je »samo papir«, in živi zunajzakonsko skupnost. Problematika obhajila je v tem primeru bolj žgoča. Papež je resda poudarjal, da obhajilo ni nagrada za svetost, pač pa zdravilo – vseeno pa obstaja težava zaradi svetopisemske vrstice (sv. Pavel), ki opozarja, da prejemanje zakramentov v stanju težjega greha lahko prinese tudi hude posledice. Ne gre torej za stvar prestiža, navsezadnje tistih, ki se v cerkvi postavijo v vrsto za obhajilo, ne preverjajo, kdo je v »dobrem stanju« in kdo ne. No, tradicionalistični del Cerkve – če se sploh še smatra za njen del – pa poudarja obveznost prejemanja obhajila samo kleče in na jezik, češ da se je pred drugim vatikanskim koncilom prejemalo obhajilo samo na tak način. Zanimivo pri tem pa je, da je navado pogostega prejemanja obhajila uvedel papež sv. Pij X. pred dobrim stoletjem (kar je bila tisti čas razvpita odločitev). Po njem se imenuje Bratovščina sv. Pija X., ki ima svojega »očeta« v pokojnem nadškofu Marcelu Lefebvru, ki ga je posvojil kar celoten tradicionalistični tok. A o tem nekoliko kasneje.

Leto dni po šokterapiji z Rupnikom

Zdi pa se, da doslej noben kritik sedanjega papeža, niti najostrejši med njimi, tj. nekdanji apostolski nuncij v ZDA Carlo Maria Viganó, Frančišku ni prišel toliko »do živega« kot pred dobrim letom dni razkrita afera, kjer se je kot glavni protagonist pojavil sedaj že nekdanji jezuit Marko Ivan Rupnik. Izkazalo se je, da ima škandal že dolgo brado in da je eden od italijanskih časopisov zadevo samo spravil v javnost, očitno pa je bila afera povezana tudi s skupnostjo Loyola, kjer je bil Rupnik dolga leta duhovni vodja, a je, če sklepamo po pričevanju nekaterih članic, presegel svoja pooblastila. Vendar je zgodba še vedno zavita v tančico skrivnosti, saj se Rupnik, ki je bil medtem izključen iz jezuitskega reda (zaradi nepokorščine) in poskusno inkardiniran v koprsko škofijo, o tem nikoli ni javno izjasnil. Po enem letu od razkritja afere se je Sveti sedež odločil za še en korak, in sicer za razpustitev skupnosti Loyola, kjer naj bi bila navezava na Rupnika povzročila preveč škode. Čeprav je bilo o Rupniku prelitega mnogo črnila, pa po letu dni pravzaprav nimamo kaj dosti več informacij kot predlanskega decembra, ko je dolga leta zatajevana skrivnost prišla v javnost. To seveda še dodatno spodbuja polarizacijo med slovenskimi katoličani: medtem ko nekateri do Rupnika gojijo odpor, pa ga drugi zagovarjajo in trdijo, da gre za navadno zaroto in lažne obtožbe.

Afera Rupnik pa še kako zadeva samega papeža, saj ju druži skupna pripadnost jezuitski duhovnosti (ne glede na to, da Rupnik ni več član jezuitskega reda). Za papeža Frančiška je bil Rupnik, kot pravijo poznavalci, skoraj neke vrste »hišni teolog« (ki mu nekateri očitajo, da hodi po robu pravovernosti), poleg tega pa tudi umetnik, ki je s svojimi mozaiki zaznamoval ne samo slovenska, ampak tudi mnoga svetovno znana svetišča, in tudi profesor duhovnosti, vzhodnega krščanstva, cerkvenih očetov (teologov iz časa prvih stoletij krščanstva) ter avtor številnih knjig. Očitno je bil škandal z Rupnikom boleča klofuta za papeža Frančiška, ki je sicer že pred leti začel zaostrovati ukrepe ter preventivo v odnosu do storilcev spolnih deliktov v duhovniških vrstah (zlasti v odnosu do mladoletnih). Sedaj naj bi bil pokazal, da zna takšna merila uporabiti tudi proti svojim bližjim sodelavcem, in to v času, ko je v teku sinoda o sinodalnosti.

Odpravil zastaranje in utišal kritike

No, papež je to očitno zmogel, kajti oktobra 2023, ko je v javnost prišla informacija o poskusni inkardinaciji Rupnika v koprsko škofijo (dejansko je doma iz župnije Črni Vrh nad Idrijo, ki spada v koprsko škofijo), je na argumente iz koprske škofije, da zoper Rupnika ni sprožen noben kazenski ukrep, papež reagiral tako, da je odpravil zastaranje postopkov, zaradi katerih naj bi bil Rupnik ne glede na svojo preteklost pravno formalno »čist«. To pomeni, da se bo preiskava za nazaj nadaljevala. Papeževa odločitev je očitno dobro učinkovala, saj so kritike hitro potihnile. Je pa res, da lani izvedena vizitacija v Centru Aletti ni prinesla poročil o nepravilnosti, tako da bo verjetno trajalo še precej časa, preden bo v javnost prišla kakšna res uporabna informacija, ki bi razjasnila dvome o krivdi ali nedolžnosti slovenskega umetnika svetovnega slovesa. Res pa je, da so na eni strani trije slovenski jezuiti, ki so delovali v centru, napovedali (protestni) izstop iz reda, na drugi pa so protestirale žrtve spolnega nadlegovanja.

Kdo kadruje v Cerkvi na Slovenskem?

Ne glede na to pa nekateri s prstom kažejo na papeža tudi zaradi dejstva, ker naj bi bil zadnji dve škofovski imenovanji (v Celju in Novem mestu) opravil po Rupnikovem nasvetu in ob sodelovanju apostolskega nuncija Speicha, ki naj bi bil po navedbah nekaterih medijev precej nenaklonjen cerkveni oblasti v Ljubljani in naj bi bil tudi vplival na to, da je novomeški škof Andrej Saje precej hitro po škofovskem posvečenju postal predsednik Slovenske škofovske konference. V ožjem kolegiju pa ni niti ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta niti mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla, čeprav je tudi njiju za škofa imenoval papež Frančišek, ki je že kmalu po prihodu na Petrov sedež poskrbel za to, da sta ljubljanska in mariborska nadškofija nekaj časa imeli izpraznjen sedež. Februarja 2022 pa je tedanji predsednik republike Borut Pahor ob 30-letnici diplomatskih stikov med Vatikanom in Slovenijo obiskal papeža, spremljal ga je tudi nadškof Zore (tedaj še kot predsednik SŠK), ki pa ga po naših informacijah papež ni sprejel. Prav afera Rupnik naj bi bila lani tudi preprečila že skoraj pripravljeno škofovsko imenovanje v Kopru, kjer škof Jurij Bizjak, ki je že pred časom dopolnil potrebnih 75 let za odpoved škofiji, še vedno čaka na naslednika. No, nekateri pa glede afere Rupnik kažejo s prstom na kardinala Franca Rodeta, ki še vedno biva v Rimu in naj bi bil prav tako dejavnik vpliva na odločitve Svetega sedeža v zvezi s Slovenijo.

Omejil delovanje tradicionalistov

A če smo prej omenili tradicionalistično strujo, velja spomniti, da jo je v zadnjem času papež Frančišek večkrat razjezil. Najprej s tem, ko je podprl projekt cepljenja proti covidu-19, češ da papež s tem podpira globalistično agendo (in treba je priznati, da je v času epidemije precej aktivnih slovenskih katoličanov zavzelo zelo podobno stališče), pa s pretiranimi social(istič)nimi in ekološko obarvanimi stališči, ki so precej blizu agendi »zelenega prehoda« in »globalnega segrevanja«. A tisto, kar je tradicionaliste najbolj ujezilo, je bil papežev dokument »Varuhi tradicije«, s katerimi je v skupnosti, ki želi obhajati mašo po starem tridentinskem obredu (v Sloveniji ga imenujejo »tradicionalna latinska maša«), uvedel precej omejitev in restrikcij, s čimer je ubral nasprotno pot od predhodnika Benedikta XVI. Slednji je želel doseči spravo z Bratovščino sv. Pija X. in odpadniškimi škofi. a so velikodušnost prejšnjega papeža očitno razumeli nekoliko drugače in začeli širiti propagando o tem, kako je drugi vatikanski koncil dejansko končal obdobje »prave« Cerkve, ki je od tedaj naprej pod oblastjo prostozidarjev in modernistov. Nekateri so tudi širili govorice, da je bila uvedba papeževega motuproprija »Varuhi tradicije« poslednja klofuta ostarelemu Benediktu XVI., ki je umrl prav na zadnji dan leta 2022. Že med pogrebom nekaj dni kasneje pa so v javnosti zakrožili prvi odlomki iz knjige Benediktovega dolgoletnega tajnika Georga Gänsweina, ki je bila pri nekaterih kardinalih sprejeta na nož, češ da gre za obračun s sedanjim papežem.

Mar res blagoslavljanje istospolnih parov?

A tisto, kar je najbolj razburilo katoliško javnost v zadnjem času, je objava deklaracije s strani Dikasterija za nauk vere, ki naj bi dopustil blagoslavljanje istospolnih parov – vsaj tako so vsebino predstavili mediji. Pokazalo pa se je, da zadeva ni tako preprosta in da so morda pri medijskem poročanju verjetno imeli v mislih jesensko odločitev, da so lahko krščene tudi transspolne osebe. No, pokazalo se je, da Sveti sedež nauka ni spremenil in da (liturgičnega) blagoslavljanja istospolnih parov vendarle ne bo, kar je v intervjuju za STA nakazal tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki pravi, da nihče nima pravice spreminjati Svetega pisma. Liberalno usmerjeni duhovniki (denimo razvpiti ameriški jezuit James Martin) pa si vseeno lahko dokument razlagajo po svoje. Takšne interpretacije bi lahko mnoge duhovnike spravile v stisko. To pa pomeni odprtje Pandorine skrinjice.

Za preprost zasebni blagoslov so sicer že do sedaj lahko pristopili katerikoli posamezniki – tudi tisti, ki živijo v »neurejeni zvezi«. Blagoslov sam po sebi ne pomeni odobravanja tega, ampak pomoč v rasti v svetosti in spreobrnjenju. Zato bo dokument »Fiducia supplicans« morda za seboj pustil več zmede, kot smo sprva mislili, ter bodo verjetno potrebne dodatne izjave in razlage. Nekateri poznavalci menijo, da je Sveti sedež želel preprečiti razkol s Cerkvijo v Nemčiji, kjer mnogi škofje navijajo za to, da blagoslavljajo istospolne pare. Po drugi strani pa temu močno nasprotujejo škofje iz Poljske, vrstijo se celo pozivi nekaterih afriških škofov, naj se ta praksa ne razširi. Papež Frančišek je decembra dopolnil 87 let, kar je visoka starost. Njegova nedavna izbira groba v baziliki Marije Velike (Snežne), kjer je leta 2013 opravil svoj prvi papeški obisk, nakazuje, da bi lahko v letu 2024 dobili njegovega naslednika, ki pa bo imel zelo zahtevno nalogo pri soočenju s pritiski na pravovernost.

(Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija.)

Prikaz nasprotnih dejstev:

V članku pod zgornjim naslovom je Gašper Blažič med drugim zapisal naslednjo trditev: “Nič čudnega torej, da so se v tem času okrepili nekateri konservativni tokovi, pa tudi nekatere sekte, denimo tista, ki temelji na razvpiti Knjigi resnice, avtorskemu delu dokaj podjetne irske »vidkinje«, ki nikoli ni nehala poudarjati, da na papeškem prestolu sedi nihče drug kot Antikrist in da je papež Benedikt XVI., ki je umrl pred enim letom, zadnji papež.”

Takšna trditev me kot katoličana ne samo žalosti, ampak tudi žali. Najprej zato, ker je avtor članka v želji po pretiravanju zapisal povsem neresnično trditev (“Knjiga resnice” namreč NIKJER ne omenja papeža Frančiška kot antikrista, omenja pa ga kot lažnega preroka, kar po vseh kriterijih razločevanja na žalost tudi je!). Kot drugič pa zato, ker je avtor članka podlegel propagandi, s katero je uradna Cerkev z velikim gnusom zavrnila “Knjigo resnice” iz povsem jasnih nagibov: ker vidkinja zgolj posreduje Jezusova sporočila, ki povsem direktno razkrivajo sedanje in prihodnje dogodke Cerkve. Znano je, da se je proti “Knjigi resnice” pred leti javno opredelila tudi Slovenska škofovska konferenca, saj je preveč motila LGBT lobije, ki imajo tudi na slovensko Cerkev močan vpliv. 

Knjiga ne vsebuje nič tako senzacionalnega in spornega, pač pa nas pripravlja na poslednje čase, ki so zelo blizu. In dejstvo je, da se prerokbe, zapisane v “Knjigi resnice” že nekaj časa uresničujejo – samo oči je treba odpreti! Tudi na Slovenskem se v Cerkvi globalistična agenda močno uveljavlja tudi preko skrbne kadrovske izbire škofov, ki dosledno sledijo temu, kar zapoveduje lažni papež. Lahko se teologi, ki sledijo temu pogubnemu mainstreamu, še tako trudijo, da bi omejili škodljive posledice zadnjega razvpitega dokumenta “Fiducia supplicans”, ki ga je napisal že izbrani naslednik papeža Frančiška, tega pogubnega toka ne morejo več ustaviti, ker gre za počasno pripravo na spremembe nauka po željah nemške Sinodalne poti ter krogov, ki si želijo na cerkveni ravni legalizirati LGBT-razvrat (p. James Martin, znani ameriški jezuit in zagret podpornik LGBT, je zelo tesno povezan z Bergogliom). Še veliko drugih takšnih povezav je že zdavnaj znanih in bi jih Blažič v svojem članku lahko predstavil, če bi želel, in sem prepričan, da zanje tudi ve. Vendar jih ni objavil. 

Vse te dogodke pa je “Knjiga resnice” že zdavnaj napovedala. Tudi kapitulacijo vrha Cerkve pred agendo covid19 ter cepljenja, ki predstavlja eno najbolj grozljivih posegov akterjev novega svetovnega reda v novejši zgodovini. Samo tisti, ki krščanstvo jemljejo resno, so se tej agendi uprli in pripravljeni za to plačati tudi z lastnim življenjem. Žal je duhovnikov v naši domovini, ki bi to storili, zelo malo, poleg patra Gržana morda samo štirje ali pet. 

Ali je gospod Blažič že kdaj premislil o veliki razliki med sedanjim papežem in njegovimi predhodniki? Za čase Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. se namreč nikdar in nikoli ni zgodilo, da bi vesoljna Cerkev izdala kakšen dokument z dvoumno vsebino, ki jo je bilo potrebno kasneje razlagati in pojasnjevati. V času Frančiška pa je tega vse polno! Vse skupaj pa je povezano s strahovito versko mlačnostjo. 

Za nekoga, ki se resno ukvarja s cerkvenimi temami in v zvezi s tem napiše nosilni članek, bi pričakoval, da bi si “Knjigo resnice” vsaj enkrat prebral. Morda potem ne bi širil svojega negativizma. Že tako ali tako so slovenski kristjani prestrašeni in negotovi, ker nas je cerkveni vrh na žalost že zdavnaj grdo izdal. Beri: pastirji so nas za majhen denar prodali volkovom. Ne preseneča, da se moramo zdaj znajti sami in da moramo po lastni vesti odreči poslušnost lažnim prerokom, ki nas vodijo – v pekel. In seveda njihovim medijskim hlapcem, ki javno diskvalificirajo “Knjigo resnice” v medijih. Bog naj jim odpusti ta greh.  

Jože Gornjec, Maribor

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine