24.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 24 junija, 2024

(IZ TISKANE DEMOKRACIJE) Golobova Slovenija – kolektivistična hiralnica po Sorosovemu okusu

Piše: Mitja Iršič

Stranka Gibanje Svoboda je na državnozborskih volitvah doživela zgodovinski uspeh. Stranke še nekaj tednov pred volitvami ni bilo, nato je na volitvah osvojila 34,45 odstotka glasov in 41 poslanskih mest, kar je največ v zgodovini Republike Slovenije.

Prav tako je postala prva stranka, ki je prejela več kot 400 tisoč glasov. Ker sta bili SAB in LMŠ, ki sta skupaj osvojili 75.000 glasov, v času kampanje praktično podaljšek Gibanja Svobode, je torej jasno, da je skoraj pol milijona Slovencev volilo novoobrazni golaž, ki so jim ga pripravili izkušeni kuharji slovenske leve politike.

Javnomnenjsko soočenje z realnostjo

Visoka pričakovanja so pripravila teren za velik padec podpore, a takšne popolne odpovedi sistema, ki se je zgodila, ni pričakoval nihče. Golob kljub temu vztraja. Kaj ga motivira? Nedavni sestanek z milijarderjevim sinom ponuja nekaj namigov.

Foto: Bobo

Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo implozijo javne podpore vladi. Delo vlade po anketi Ninamedie kot neuspešno ocenjuje 70-odstotkov vprašanih, medtem ko bi stranke koalicije skupaj osvojile le 35 sedežev v DZ. Pri tem je treba poudariti, da ti sedeži predstavljajo vse nove obraze iz bratovščine Zorana Jankovića (Golob, Bratušek, Šarec) kot tudi uradno levi del političnega pola, ki se mu na Zahodu ni treba delati, da je “liberalen” (SD, Levica). Takšnega zgodovinskega padca levice v Sloveniji še nismo doživeli.

Začetek izpolnjevanja predvolilnih obljub

Kaj je torej šlo narobe? Pravzaprav ni skoraj nič šlo prav. Volivci očitno svobodnjakom niso verjeli na besedo, ko so pred volitvami razlagali, da bo vladala nevladna ulica, da bodo znižali plače in zvišali davke, o čemer sta se na podcastu pred volitvami jasno strinjala tako Luka Mesec kot Robert Golob, ko sta skupaj promovirala politiko, ki bi jo lahko opisali kot “odrastniško”. Potem se je začelo uresničevanje predvolilnih obljub. Vlada je kljub svarilom stroke ukinila dohodninsko reformo vlade Janeza Janše in s 1. januarjem 2023 vsem Slovencem znižala plače, rekoč, da si država ne more privoščiti 800 milijonov evrov proračunskega izpada. Na drugi strani ni bilo nobenih težav leta 2022 s sindikati javnega sektorja skleniti pogodbo za zvišanje plač za 611 milijonov evrov, aprila 2023 pa plače javnim uslužbencem zvišati za 4 odstotke – in to še preden so se sploh začela pogajanja o novi plačni reformi, ki bo državo stala več kot milijardo evrov. Sporočilo je bilo jasno – zaposleni v zasebnem sektorju so drugorazredni državljani.

Gospodarstvu se nižajo davki, medtem ko so nevladniki veliki zaslužkarji od pobranega denarja. (Foto: FB)

Prav tako so bile nevladne organizacije, ki so vladi prispevale “ulično” podporo v predvolilnem času, bogato nagrajene. Mirovni inštitut je samo decembra leta 2022 prejel neverjetno enkratno nakazilo v višini 272.279,62 evra (večino iz Javne agencije RS za raziskovalno dejavnost). Denarja je bilo očitno dovolj.

Manko reform, kohezijska neučinkovitost in kolaps zdravstva niso omajali priljubljenosti

Medtem ko je vlada izvajala redistribucijo davkoplačevalskega denarja svojim prijateljem v nevladnih in poslovnih vodah, pa ni izpeljala niti ene od ambicioznih reform, ki si jih je zadala. To je edina stvar, za katero smo ji lahko hvaležni, saj je po večini šlo za trdosocialistične ukrepe, ki so bili sicer tudi osrednji cilji skrajne koalicijske partnerice Levice – nič ni bilo z nepremičninskim davkom, nič ni bilo s skrajnim predlogom obdavčitve vsega premoženja, nič ni bilo z zdravstveno reformo, ki naj bi zaživela 1. januarja 2024. Dobili smo le poskus destabilizacije zdravstvenega sistema, ko se je nato kmalu padli minister za zdravje Danijel Bešič Loredan upognil interesom stranke Levica, populistično naredil dopolnilno zdravstveno zavarovanje za obveznega in ga prenesel na centralnoplanski ZZZS. Medtem se nam je zgodil nov val koronavirusa, kjer je bila Slovenija izrazito med prvimi po številu okužb v primerjavi z drugimi evropskimi državami (pač cena “svobode”), premier pa nas je medtem miril, da potrebujemo le morsko vodo in sonce, da premagamo smrtonosni virus. Prvo zimo je vlada pričakala z zdravstvenim sistemom na robu kolapsa, predvsem kot posledice prebega družinskih zdravnikov iz prestolnice – gledali smo slike, ki se jih je dalo videti prej le na televizijskih zaslonih iz kakšne Venezuele, ko so se (pretežno starejši) bolni ljudje drenjali pred zdravstvenimi domovi, obupani, ker jim ni uspelo priti do zdravnika.

Po tradiciji levičarskih vlad je povsem omagalo črpanje evropskih kohezijskih sredstev. Slovenija je z nastopom nove vlade v nekaj mesecih (od aprila do julija 2022) padla s 4. na 11. mesto med vsemi državami članicami EU. Po črpanju evropskih sredstev smo zdaj na predzadnjem mestu, od sredstev, ki so na voljo iz Načrta za okrevanje in odpornost (NOO) pa smo izkoristili manj kot 10 odstotkov.

Mediji so vlado dolgo branili

Vse to pa ni pomembno vplivalo na priljubljenost vlade. Vladi zvesti večinski mediji so se izredno potrudili, da takšne stvari niso prišle v javnost, če pa so, so jih vedno relativizirali, češ da gre za težave, ki se vlečejo že desetletja, zdajšnja vlada pa ni kriva za vse, kar se dogaja. To jim je uspevalo izredno dobro in Golob se je nekaj časa počutil praktično nedotakljivega. Ni ga prizadel manko reform, ni ga prizadel skorajšnji kolaps zdravstva, ni ga prizadela napoved vedno novih davkov in okoljevarstvenih prispevkov, niti to, da je vsem znižal plače. Impresivni medijski moratorij je opravil svoje.

Točka preloma

Hišica iz kart se je končno začela podirati po uničujočem pričanju padle ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar in odstavljenega vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije Boštjana Lindava. Presunljive obtožbe o tem, kako je Golob pritiskal na funkcionarje, da opravijo specifične kadrovske rošade v policiji, ter kako ministrica in prvi policist v državi nista dovolj hitro in temeljito “čistila janšistov”, so se dotaknila vseh ljudi. Da bo Golob sprožil popoln kadrovski cunami, se je sicer vedelo že takoj po volitvah, ko so pijani zmage s t. i. seznami smrti iskali oporečne javne uslužbence, katerih zločin je bil, da so službo dobili v času prejšnje vlade. A Bobnarjevo in Lindava so levi volivci doživljali kot “svoja” in ko so brali, kako je želel Golob “čistiti” po policiji, je končno prišlo do premika v javnem mnenju. Še huje je bilo, ko je Golob na “depolitizirani” RTV Slovenija Tanjo Starič opomnil, da skupaj z njo vladajoči “čistijo janšiste” tudi na RTVS in da ona to točno ve, s tem pa je seveda inkriminiral tudi njo.

Robert Golob pred Tanjo Starič v oddaji Odmevi.

Točka preloma se je zgodila takrat, ko so stranke koalicije in njeni politiki začeli drastično izgubljati priljubljenost. Nato so se zgodile še poplave in posledična odpoved sistema pri sanaciji posledic, čeprav je bila prav sanacija priročen izgovor za novo davčno bremenitev gospodarstva. Sledile so še tri javno odmevne afere, ki pa so bile temeljito pokrite tudi v večinskim medijih, saj je očitno postalo jasno, da je Golob nerešljiv. Afera s škandaloznim 7 milijonov evrov vrednim razpisom MJU, namenjenim nevladnim organizacijam, kjer je javnost prvič izvedela, kako nekontrolirano se za očitno povsem nepotrebne in nekoristne projekte zapravlja javni denar. Poznanstvo ministrice Sanje Ajanović Hovnik in njene nekdanje poslovne partnerice, katere “inštitut” je bil z razpisom bogato nagrajen, je le še poglobil javno jezo. Sledil je še polom z nakupom večkrat preplačane podrtije na Litijski 51, zaradi katerega je na koncu odstopila ministrica Dominika Švarc Pipan in nakup nepotrebnih zastarelih prenosnikov, ki za zdaj še ni odnesel ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stojmenove Duh. Po pričanju Bobnarjeve in Lindava, več hudim korupcijskim škandalom in splošni stagnaciji v državi je duh vendarle ušel iz steklenice, javnosti pa je bilo končno dovolj.

Golob po Kučanovih stopinjah s Sorosom

Videti je, da je vladi Roberta Goloba povsem vseeno in še kar sledi svoji zeleno-destrukcijsko-kleptokratski agendi ter vsak dan najde nove inovativne načine, kako poslabšati naša življenja. Kaj jo sploh ideološko motivira poleg tega, da predsednik vlade očitno sledi zasebno-poslovni dolgoročni agendi? Videti je, da podobne stvari, kot so v preteklosti motivirale predzadnjega predsednika CK ZK Milana Kučana. Ta je enemu od grobarjev zahodne civilizacije Georgeu Sorosu leta 2000, še v funkciji predsednika republike, podelil najvišje državno odlikovanje. Pred kratkim je imel sestanek z njegovim sinom Alexandrom Sorosom tudi Golob. Mlajši Soros je od očeta prevzel zloglasno fundacijo Open Society. Uradno naj bi se pogovarjala o varnostnih razmerah na Bližnjem vzhodu, predvsem o dogajanju v Gazi. Zakaj bi se predsednik vlade države EU z milijarderjevim sinom pogovarjal o zapletenih mednarodnih razmerah, ni jasno.

George in Alex Soros (Foto: Instagram Alex Soros)

Morda pa je Golobov sestanek s Sorosom bolj razumljiv, če se poglobimo v cilje, ki jih zasleduje dinastija Soros. Soros je v svoji karieri finančnega špekulanta in lažnega filantropa z milijoni zalival skrajno leve politike in cilje, v ZDA pa na položaj okrožnih tožilcev spravil cel kup skrajnih levičarjev, ki so na prostost spuščali kriminalce in ameriška liberalna mesta spremenili v pekel na zemlji.

Najbogatejši človek na svetu Elon Musk je lepo opisal končni cilj globalistične distopije, ki ga zasleduje Soros starejši: “Po mojem mnenju v osnovi sovraži človeštvo. Počne stvari, ki razjedajo strukturo civilizacije, zaradi česar so izvoljeni tožilci, ki nočejo preganjati zločinov. To je del problema v San Franciscu, Los Angelesu in drugih mestih. Ko mu uspe postavljati lokalne in državne okrožne tožilce, je vrednost za dani denar izjemno dobra. Soros je ugotovil, da pravzaprav ni treba spreminjati zakonov; le spremeniti morate, kako se uveljavljajo.”

Videti je, kot da se je Slovenija pod Golobovim vodstvom spremenila v končno distopijo, o kateri sanja Soros starejši. Država, kjer ni treba spreminjati zakonodaje, da postaneš samodržec, le izvrševalci zakonov morajo biti na tvoji strani. V manj kot dveh letih smo postali država, ki je napovedala vojno gospodarstvu, začela napadati svobodno novinarstvo, državljane pa naredila revnejše in manj varne. Mnogi so špekulirali, da je Golob prišel po nasvete, kako državo spremeniti v kolektivistično hiralnico, a glede na to, kako dobro jim gre od rok, se lahko vprašamo, ali po nasvete ni prišel kar Sorosov sin.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine