Piše: Petra Janša
Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je nedavno pripravilo pogovorno omizje na temo Med Poljčami in Čebinami, na katerem so sodelovali nekdanja predsednika Ustavnega sodišča RS dr. Ernest Petrič in dr. Peter Jambrek, sodnik na ustavnem sodišču ddr. Klemen Jaklič, nekdanji predsednik DZ Janez Podobnik ter predsednik osamosvojitvene vlade in predsednik VSO Lojze Peterle.
(…)
V SFRJ so se kršile človekove pravice
Ustavno sodišče je do nedavnega zavračalo poskuse, ki so bili značilni za totalitarne režime. Nekdanji predsednik Ustavnega sodišča RS Peter Jambrek je v nadaljevanju izpostavil, da je treba spomniti, da je bil ustavni in politični sistem, ki je vladal v Sloveniji pred aprilom 1990, sistemsko, normativno, na ustavni in politični ravni ukinjen. »Ukinile so ga namreč prve poštene, pluralne volitve leta 1990, ukinila ga je Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS, ki je bila sprejeta na podlagi plebiscita iz decembra 1990, potem je bilo vse skupaj zaokroženo s sprejetjem ustave decembra 1991. Vsa ta ustavna identiteta RS je bila skozi devetdeseta leta utrjevana in konkretizirana s številnimi sodbami ustavnega sodišča, ki sta jih avtorja Dovžan in Tekavec strnila v knjigo, kjer je zbranih več kot 100 sodb ustavnega sodišča in ima naslov Temne strani slovenske pravne preteklosti v luči slovenske ustave: argumenti Ustavnega sodišča Republike Slovenije o hudih, množičnih in strukturnih kršitvah človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji v času prevlade ideologije in prakse komunizma 1945–1990,« je izpostavil Jambrek. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS ima namreč znameniti stavek, da se ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in da se v njej kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in pokrajin, sprejema omenjena temeljna listina. »Sama Ustava RS to misel še natančneje in celovito ureja,« je dejal Jambrek. Omenil je še, da sta v času predsedovanja Slovenije EU v juniju 2008 Svet EU in Evropska komisija pod vodstvom slovenskega predsedstva organizirala javno obravnavo zločinov, ki so jih storili evropski totalitarni režimi. »Ta obravnava je bila organizirana med januarjem in junijem 2008, sodelovali so predstavniki vseh članic EU, med njimi ugledni zgodovinarji, intelektualci, pravniki, ki so vsak za svojo državo analizirali in komentirali zločine, ki so jih storili totalitarni režimi na ozemlju njihove države. Zajetno gradivo iz te javne obravnave smo v Sloveniji pod vodstvom Lovra Šturma, ki je bil takrat pravosodni minister, uredili in objavili v posebni knjigi o zločinih, ki so jih storili totalitarni režimi: fašizem, nacionalni socializem in komunizem. Ideja te knjige pa je, da evropska identiteta in evropska skupnost lahko doživi neko kohezijo kot politična in državna skupnost, kolikor sprejema soglasje o enakopravnosti žrtev vseh treh totalitarizmov,« je spomnil Jambrek in razložil, da so se namreč »pojavili očitki, zlasti kolegov iz Srednje in Vzhodne Evrope, da so žrtve fašizma in nacionalnega socializma nekako teže in manj sprejemljive kot žrtve komunizma v državah Srednje in Vzhodne Evrope, ki so večinoma doživele na svojem ozemlju zločine vseh treh ali vsaj dveh totalitarizmov v nasprotju z večino zahodnoevropskih držav. Te so po Jambrekovem mnenju nekoliko z manj razumevanja gledale na to izjemoma težko vlogo srednjeevropskih držav, ki so precej dlje kot zahodnoevropske države preživljale to zadnjo obliko totalitarizma, to je različne tipe komunizma. Ob tem je dodal, da je ustavno sodišče še do nedavnega delovalo in sledilo tej logiki poskusa trajno preprečiti kakršnokoli soglašanje ali celo izvajanje ukrepov, ki bi bili značilni za totalitarne režime.
Dr. Jambrek: So ti dogodki nezakoniti in protiustavni?
»Za nas, ki smo tu iz časov osamosvajanja, se dogajajo res zanimive ali čudaške stvari, kot so vojaške časti pri pogrebu znamenitega operativca totalitarnega sistema ali pa nastop članice vlade na proslavi ustanovitve neke totalitarne organizacije, ki je odgovorna za zločine na ozemlju RS od leta 1941 do leta 1990. So ti dogodki nezakoniti in protiustavni?« se je zato upravičeno vprašal Jambrek. »Naša slovenska ustava vsebuje tudi 157. člen, ki ureja upravni spor. Ta je mogoč, tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tedaj odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti in ustavnosti posamičnih dejanj, aktov in ravnanj, ne samo predpisov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Cela vrsta zadev, o katerih je bil pravkar govor, posega v neko temeljno ustavno pravico do osebnega dostojanstva ljudi, ki so bili morebiti žrtve določenih dejanj totalitarnega režima na ozemlju Slovenije, dejanj, ki so že v času, ko so bila storjena, nasprotovala temeljnim normam civiliziranih narodov,« je še opozoril Jambrek, ki meni, da se tem zadevam lahko posmehnemo, lahko jih obravnavamo kot neke čudaške nostalgije, lahko jih imamo za nekaj nezaslišano protiustavnega, a konec koncev so ti nastopi vredni tudi pravne obravnave in nekega sodnega postopka. Jambrek je sklenil z nekaj vprašanji nepravne narave. »Slovenija danes še ni polna, celovita demokracija. Nekako se sklada s konceptualno kategorijo ene in pol partijskih držav. Ne večstrankarskih držav, ampak ene in pol. To so pogosti primeri, veliko jih je danes v zgodovini držav,« je prepričan Jambrek, ki je ob tem spomnil na misel avtorice Hannah Arendt, ki je zapisala, da revolucionarji že dan po zmagi revolucije postanejo oblastniki. »Če to apliciramo na naše komunistične revolucionarje, na tiste, ki pravzaprav niso bili revolucionarji, ampak so bili ustanovitelji Komunistične partije Jugoslavije in Slovenije – ti so bili agenti tuje države, Sovjetske zveze, tam trenirani, dresirani, priučeni in plačani za ‘bezbednost’ in delomrzništvo, medtem ko so kradli kure. Ta skupina ljudi, ki je organizirala Čebine in podobne dogodke, ki jih danes uradno slavimo, so bili ljudje, ki so leta 1945 dejansko zmagali in prišli na oblast ter ostali na oblasti tudi po letu 1990 in po zadnjih parlamentarnih volitvah. Zakaj? Treba je pomisliti na Hannah Arendt. Za naše oblastnike je značilno to, da uporabljajo vse inštrumente oblasti, a se hkrati delajo, da so še vedno v revoluciji proti samim sebi. Imamo oblast, ki hkrati demonstrira proti sami sebi in s tem demonstrira nostalgijo po nekdanjih časih, ko je bilo to organizirano izvedeno in v splošno zadovoljstvo neukega ljudstva,« je opisoval Jambrek ter spomnil na misel, ki jo dolgujemo kolegu iz Katedrale Svobode dr. Žigi Turku, ki pravi, da »tu ne gre toliko za nostalgijo po starih Titovih časih, po jugoslovanskem samoupravnem socializmu, ampak gre za poskus legitimiranja sistema, ko Partija ni imela samo oblasti, temveč tudi ves denar«. »To pa je tisti pravi interesni motiv, ki je v ozadju teh čudaških dejanj. Gre za poskus vzpostavitve sistema, ko se delovnemu ljudstvu in pošteni inteligenci vzame denar v obliki davkov, zato da jih centralni komite uporablja po lastni presoji,« je še prepričan Jambrek.
(Celoten članek je objavljen v novi številki revije Demokracija.)
