Devetega maja letos, na dan Evrope, je pri založbi Nova obzorja izšla knjiga »Slovenija, vstan’!«, ki prinaša številne kolumne novinarja Demokracije Gašperja Blažiča, objavljene med letoma 2012 in 2019 večinoma na portalu Časnik.si.
V kolumnah se je avtor odzival na aktualna politična in družbena vprašanja ter jih skušal umestiti v širši, nadčasovni kontekst. Ni se toliko ustavljal pri komentiranju dnevnopolitičnih tém, ampak pri njihovem vrednotenju v zgodovinskem kontekstu, a hkrati tudi z namenom ozaveščanja, saj je prepričan, da je potreben civilnodružbeni preboj – do takrat se bomo namreč vrteli v prostem teku.
Kdaj bo uresničena Majniška deklaracija?
Naslov knjige se navezuje na verz Valentina Vodnika, čigar dvestoto obletnico smrti zaznamujemo prav v letošnjem letu, zapisan pa je na spomeniku na Trgu francoske revolucije v Ljubljani: Napoleon reče: Ilirija, vstan’! Sporočilo, ki se skriva že v naslovu knjige in tudi v njeni grafični podobi (Slovenija v rdečem, budilka, ki zvoni pet minut pred dvanajsto, v ozadju pa fotografija demonstracij pred slovenskim parlamentom ob aferi Depala vas leta 1994), je v tem, da slovenski narod kljub zahtevi po »suvereni državi slovenskega naroda«, ki je izražena v Majniški deklaraciji 1989, ni prevzel polne suverenosti v sedanji državi, ki je tako le pomanjšana SFRJ. Kot je v uvodu knjige zapisala predsednica Krščanskega foruma SDS Simona Pavlič, sta dandanes od materialne revščine hujši duhovna podhranjenost in duševna praznina. »Razdrte, poškodovane družine, družinsko okolje, kjer ni ljubezni, vse to so gojišča nemira. Nemir pa povzroča napačne reakcije na dogajanje okoli nas in sprejemanje napačnih odločitev.« V nadaljevanju opozarja, kako smo iz vsakdanjega življenja izrinili Boga in božje zapovedi. Tudi v avtorjevih kolumnah tako lahko večkrat zasledimo poziv k temeljitemu spreobrnjenju srca in spremembi miselnosti.
Temeljna zahteva Majniške deklaracije iz leta 1989 po suvereni državi slovenskega naroda – deklaracijo je predstavil pesnik in tedanji skupščinski delegat Tone Pavček (na fotografiji) – še ni uresničena, saj slovenski narod (še) ni prevzel vloge suverena. (foto: Tone Stojko / hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)
Demokracija ali …?
Gašper Blažič je leta 1998 maturiral na Škofijski klasični gimnaziji, nato pa diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Že v času študija se je angažiral kot novinar revije Demokracija, občasno pa je pisal komentarje tudi za druge medije. Leta 2016 je skupaj z nekdanjim šefom sindikata strojevodij Slavkom Kmetičem izdal knjigo Stavka, ki je iztirila rdeči režim. V njej se je lotil v današnjem času dokaj zamolčanega, a konkretnega dogodka, ki je pretresel tedanje režimske strukture, a so se te nato spet »utirile« nazaj. Tudi nasploh se avtor veliko ukvarja z zgodovino slovenske pomladi, ki po njegovem prepričanju še ni dosegla vrhunca, saj je bila prehitro zadušena. Že nekaj let se aktivno ukvarja z raziskovanjem konca osemdesetih in začetka devetdesetih let, izsledke pa bo objavil v naslednji knjigi, ki nastaja. Precej zgodovinske vsebine pa lahko najdemo tudi v knjigi »Slovenija, vstan’!«, kjer so kolumne razdeljene kronološko, zato je mogoče v časovnem obdobju skoraj sedmih letih opaziti razvoj avtorjevega pogleda na razmere v Sloveniji. Če je leta 2012 živel še v prepričanju, da demokracija v Sloveniji deluje kljub vsem tranzicijskim težavam, se leta 2019 sprašuje, ali sploh lahko govorimo o demokraciji.
Pošastna retrotranzicija
V posameznih kolumnah se avtor loteva številnih tem in obuja tudi spomin na dogodke, ki bi sicer utonili v pozabo. Denimo pojava t. i. vseslovenskih »spontanih« ljudskih vstaj, ki so bile dejansko projekt starih režimskih struktur za »prevetritev« javnega mnenja. V tem času jim je uspelo psihološko preparirati večino Slovencev, da so »desne« vlade zanič. Avtor tako v svojih kolumnah pogosto opozarja na slovensko »navidezno resničnost«, ki se nam dogaja pred očmi in je ne znamo več ločiti od realnosti. Večkrat citira pisatelja Draga Jančarja, ki je vplival na njegovo zorenje konec devetdesetih let, predvsem z esejema »Egiptovski lonci mesa« in »Slovenske marginalije«. V svojih kolumnah pa velikokrat ponuja tudi najbolj znan citat Staneta Dolanca (»Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi komunisti na oblasti. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu za zdaj ni tako in tudi nikoli ne bo.«), ker meni, da prav ta citat najbolj simbolizira problem neuspešne slovenske tranzicije, ki sedaj poteka v obratni fazi (retrotranzicija).
Odgovor na vprašanje, kako znova prebuditi ljudi k množičnemu civilnemu odporu, ni enostaven. Leta 1988 so bile razmere nekoliko drugačne… (foto: Tone Stojko / hrani Muzej novejše zgodivine Slovenije)
Potrebno je temeljito spreobrnjenje
Med kolumnami bi težko našli katero, ki posebej izstopa. Se pa nekje proti koncu knjige avtor loteva tudi migrantskega vprašanja, vprašanja rasizma in prihodnosti Evrope. Zanimiv je predvsem primer kolumne »Rasisti, dobrodošli v t. i. halal državi«, v kateri analizira odzive na objavo fotografij t. i. rjuharic v enem od slovenskih zdravilišč, češ da je tednik Demokracija z objavo fotografij širil rasizem. Ob tem je tudi primerjal zahrbten japonski napad na Pearl Harbor, kjer so ameriške tajne službe sicer zaznale japonske priprave na napad, vendar jih Američani niso vzeli resno. Med zanimivimi kolumnami velja izpostaviti kolumno z naslovom »Beseda Bog je v javnem prostoru nezaželena – razen če jo izgovori ali zapoje Milan Kučan«. Nanaša se namreč na polemike, ko je Matej Tonin v vlogi predsednika državnega zbora uporabil stavek »Bog živi Slovenijo«, s tem pa sprožil silovit odpor zlasti Levice. A na spletu je vendarle mogoče najti posnetek, kako so leta 1989 v tedanji slovenski republiški skupščini delegati peli Zdravljico, in to celo drugo kitico, v kateri je tudi verz »Bog živi ves slovenski svet«, in kakor je razvidno s posnetka, je pel tudi tedanji šef CK ZKS Milan Kučan.
Avtorjevo končno sporočilo pa je, da se tako potrebne fundamentalne spremembe ne bodo zgodile same od sebe, ampak le kot posledica temeljitega spreobrnjenja Slovencev – predvsem v duhovnem smislu.
Je slovenska pomlad res ostanek preteklosti?
Prva uradna predstavitev knjige – če odštejemo oddajo Beremo na Nova24TV – je potekala prav na 31. obletnico aretacije Janeza Janše oz. afere JBTZ, torej v petek, 31. maja, v Muzeju slovenske osamosvojitve, kjer sta v kulturnem programu nastopili pevka Julija Urbančič in poslanka Alenka Jeraj, ki je predstavljala svojo domoljubno poezijo. Pogovor z avtorjem knjige je moderirala Simona Pavlič, avtorica spremne besede v knjigi. Na predstavitvi je Blažič govoril predvsem o mogočih razlogih za sedanje stanje apatije, ki je težko primerljivo s prelomnim letom 1988, ko je šlo veliko Slovencev na ulice in trge. V eni od kolumn je tako problematiziral tezo, da je slovenska pomlad ostanek preteklosti in da je mrtva, na kar je v enem od svojih lanskih zapisov v Demokraciji namignil Bernard Brščič. Kot pravi Blažič, je problem slovenske pomladi bolj v tem, da se je sicer začela, vendar je bila zadušena in se torej še ni zgodila. Nekoliko pa je popravil tudi tezo, da smo s plebiscitom in z osamosvojitvijo Slovenci rekli DA civilizaciji in NE barbarstvu. Ta odločitev je bila takrat očitno sprejeta s figo v žepu, je opozoril.
Gašper Blažič je na predstavitvi knjige na zadnji majski dan letos opozoril, da je imel Odbor 2014 zelo dobro možnost, da postane množično gibanje. Vendar je prehitro ugasnilo. (foto: Veronika Savnik)
Na vprašanje, ali je mogoče danes najti kakšen dober primer civilnodružbenega gibanja, je Blažič dejal, da je Odbor 2014 imel dober potencial, da bi postal množično gibanje, vendar ta potencial ni bil izkoriščen, saj je Odbor prehitro ugasnil. Nastal je kot gibanje za spremembe v pravosodju, a v času sojenja dr. Milku Noviču – slednji se je tudi udeležil javne tribune – ga ni bilo več. Kot je še spomnil avtor knjige, so mladi sicer nosilci sprememb, vendar se v individualistični kulturi v primeru, ko se znajdejo v kočljivem položaju, raje izselijo iz države in si najdejo službo v tujini. Po njegovem prepričanju Slovenci preveč odgovornosti prelagamo na stranke in ves čas računamo, da bodo volitve vse postavile na svoje mesto. Predvsem pa je kritičen do t. i. vsegliharstva, ki teži k temu, da bi vse politične opcije izenačil pri odgovornosti. Kot pravi, v Sloveniji nimamo levice in desnice, pač pa imamo mafijo in tiste, ki se borijo proti njej. Ne moremo torej govoriti o simetričnosti slovenskega političnega prostora, saj vse družbene podsisteme obvladujejo komunisti in njihovi nasledniki – tako je bilo tudi v času Demosove pa tudi Bajukove in Janševe vlade. Prav zato avtor s svojo knjigo poziva k prebujenju. A za uspešno zdravljenje je najprej treba postaviti pravo diagnozo. Odgovora, kako odpraviti apatičnost državljanov, pa ni ponudil, saj meni, da moramo državljani odgovor poiskati skupaj. Za spremembe se je najprej treba ozavestiti in spremeniti miselnost, kajti »politika je polje duhovnega boja«, je še dejal Blažič.
Članek je bil prvotno objavljen na spletni Demokraciji. Knjigo “Slovenija, vstan’!” lahko naročite na mail [email protected], preko spletne strani Vseknjige.si ali po telefonu: 01/24 47 200.
