Piše: Gašper Blažič
Le malo pred evropskimi volitvami je predsednik SDS Janez Janša dobil vabilo na sodišče, pravzaprav na maratonsko sojenje, v katerem naj bi imel vlogo obtoženca v kazenskem postopku zaradi domnevne zlorabe položaja. Gre za zadevo Trenta oziroma prodaje nepremičnin.
Zgodba o aferi Trenta je dokaz, da tranzicijska levica očitno ne more zmagati na nobenih volitvah. Na pošten način, seveda. Spomnimo na afero Patria, ki je sodno že zastarala. Očitno podobna usoda čaka tudi zadevo Trenta, a nekaj kratkoročnih koristi botri lahko pridobijo tako, da Janeza Janšo znova spravijo na sodišče – v vlogi obtoženca, seveda. In seveda vse pod taktirko “neodvisnega” sodstva, kjer v ozadju vleče niti tudi Hinko Jenull. Ki je čisto slučajno tudi oče razvpitega levičarskega aktivista Jaše Jenulla. Kar pomeni, da gre tu predvsem za politično diskreditacijo, saj na drugi strani “vladavina prava” ne doseže mnogih tranzicijskih tajkunov in raznovrstnih politično požegnanih budžovanov, ki so povsem na očeh javnosti plenili in ropali državni proračun.
Ta zgodba se pravzaprav vleče že deset let, a postaja nekakšen tranzicijski neverending story, nikoli končana zgodba. Zato v nadaljevanju objavljamo članek, ki ga je avtor teh vrstic objavil že leta 2021. Namreč, takrat je prišla v javnost informacija, da se je na nekdanjem Janševem posestvu v Trenti pojavil tudi Hinko Jenull.
(EKSKLUZIVNO) Globoka država pripravlja nov “velik pok” proti Janši: Na njegovem nekdanjem posestvu opazili razvpitega tožilca Hinka Jenulla (objavljeno 1. 2. 2021)
Se še spomnite petnajst let stare zadeve Trenta, ki so jo mainstream mediji že nekajkrat uporabili proti Janezu Janši? Gre za nekdanje posestvo, ki ga je Janša menda prodal tako, da naj bi pridobil protipravno premoženjsko korist – tako meni politično podzemlje, ki je afero obudilo že nekajkrat, po naših informacijah pa naj bi s tem ponovno poskusilo v prihodnjih dneh. In razlog? Neuspela konstruktivna nezaupnica, zaradi katere so botri izgubili živce. In pa seveda želja, da bi Janšo odstranili ne samo s funkcije predsednika vlade, ampak nasploh iz politike.
Sedaj naj bi levičarski del opozicije, ki ga poznamo pod imenom KUL, razbremenila ponovna obuditev afere, ki jo je pred petnajstimi leti začel tožilec Boštjan Valenčič, ki je zadevo najprej pospeševal, nato pa zavlačeval, seveda ob pomoči preiskovalne sodnice Irene Topolšek. Informacijo o tem naj bi preko “dežurnega botra” KUL Gregorja Golobiča sporočil nihče drug kot Hinko Jenull, tožilec, ki je “čisto slučajno” tudi oče voditelja kolesarskih protestov Jaše Jenulla.
Zemljišče ob prodaji vredno le enajst tisočakov?!
A vrnimo se nekoliko v preteklost. Leta 2005 je Janša ob nakupu stanovanja prodal posestvo v Trenti, znano pod nazivom Tonderjeva domačija. Posestvo se nahaja v Zgornji Trenti tik ob Soči in meri skupaj več kot 15 tisoč kvadratnih metrov. Nekaj let kasneje so “preiskovalci” iz vrst globoke države ugotovili, da bi lahko z lažnimi podatki o vrednosti pred javnostjo dokazovali, da je Janša podjetju IMOS ki je posestvo kupilo, prodal “podrtijo”, zanjo pa iztržil kupnino, ki naj bi močno presegala realno vrednost – pač zaradi dejstva, da je bil takrat predsednik vlade, kar naj bi pomenilo, da je zlorabil svoj položaj. Akterji afere Trenta so to naredili tako, da so preko sodišča najemali cenilce toliko časa, dokler niso našli “ustreznih”, to pomeni takih, ki so ocenili, da je bila domačija s posestvom leta 1992 vredna več kot trinajst let pozneje, ko je Janša posestvo prodal. Kar je glede na vlaganja v posestvo v tem času povsem nelogično. A to seveda še ni vse, kajti očitno socialisti nalašč nočejo razumeti logike nepremičninskega trga, saj bi potemtakem pomenilo, da je denimo nekdanji smučar Jure Košir pridobil neupravičeno premoženjsko korist, ker je svojo nekdanjo vilo na Bledu prodal za precej višjo ceno od cenitve Geodetske uprave RS, ne glede na to, da je bil kupec pripravljen zanjo odšteti vsaj za tretjino več.
Krivosodje, Patria in Trenta
Leta 2013 se je začela tudi uradna sodna preiskava zadeve Trenta, tako rekoč hkrati z zadevo Patria. Očitno so akterji političnega podzemlja resno računali, da bo Janša obsojen tudi v zadevi Trenta in da bo to pomenilo konec njegove politične kariere. V začetku preiskave pa se je načrt sfižil, saj je prvi cenilec vrednost posestva ocenil zelo podobno, kot je vrednost znašala ob prodaji. Zaradi tega je bila sodnica nezadovoljna, prav tako tožilec Valenčič, ki ga je iz ozadja usmerjal “ata” Jenull. Naročala sta nove cenilce, vse dokler se ni našel eden, ki je zapisal, da je bila Tonderjeva domačija leta 2005, v času največjega razcveta nepremičninskega trga takoj po vstopu v Slovenije v EU in v času gospodarske konjukture vredna praktično manj kot leta 1992, ko jo je Janša kupil. Tožilstvo naj bi potem le to zadnjo z vsako logiko skregano cenitev cenilcev iz slovenskega združenja cenilcev, katerega predsednik je nekdanji funkcionar stranke SD, napisalo v obtožnico. Na pomoč so poklicali celo celjskega tožilca Stanislava Pinterja, da je tajno odredil preiskavo Janševega premoženjskega stanja.
Vendar je bilo jasno, da zadevo ne bodo pripeljali do konca, zato so jo začeli zavlačevati in očitno botri računajo, da bo zadeva Trenta zastarala, mainstream mediji pa bodo to prikazali kot dejstvo, da Janša ni uspel dokazati svoje nedolžnosti. Navsezadnje bo letos minilo deset let, odkar so vsake toliko časa streljali s slepimi naboji, zlasti takrat, ko je bila SDS na oblasti, saj je bilo treba nagajati vladi in delati razdore s koalicijskimi partnerji. Za zdaj neuspešno.
Zavajanja s fotografijami Tonderjeve domačije
Seveda pa to ne pomeni, da se medijsko pumpanje afere Trenta ne bo nadaljevalo v nedogled. Spomnimo: v začetku afere je svetovalec predsednika Türka Boštjan Lajovic peljal na Tonderjevo posestvo prvo ekipo RTVS, mediji pa so nato vztrajno objavljali fotografije podrtije, ki je na mestu treh stavb nastala potem, ko novi lastnik zaradi stečaja ni popravljal streh na objektih in prav tako ni krčil grmovja na travnikih in njivah, ki so se zato zarasli. In seveda je vrednost posestva zaradi tega padala. Toda v knjigah in tudi na spletu je mogoče najti številne fotografije Tonderjeve domačije od leta 1952 dalje. Tako je v knjigi z naslovom “Trenta in Soča; doline, gore in ljudje” objavljenih kar nekaj fotografij enega najboljših slovenskih krajinskih fotografov Jake Čopa, tudi fotografija Tonderjeve domačije, posnete v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, na kateri se lepo vidi, da jo sestavljajo tri samostojne stavbe – očitno so cenilci eno od njih celo spregledali. Po tistem, ko je bilo posestvo prodano, je bila na obeh stanovanjskih objektih še streha (na gospodarskem je bila porušena), v njih pa sta bili kmečki peči. No, mediji pa so v glavnem ves čas objavljali fotografije iz časa, ko je bilo posestvo zapuščeno in slabo vzdrževano.
In kaj sedaj? Očitno politično podzemlje, ki usmerja KUL, krvavo potrebuje novo afero, usmerjeno proti Janši, zato je v akcijo znova stopil tožilec Jenull. Ni pa znano, na kaj točno naj bi se nanašala nova obtožnica, ki naj bi predstavljala naslednji “veliki pok” pri rušenju Janše. Je morda tudi nova oblika pritiska na SMC, da podobno kot leta 2013 Virantova Državljanska lista zamenja stran in podpre nezaupnico? Nekaj je gotovo: že dogajanje glede cenilcev pred petimi leti je prineslo dokaze, da so bili nekateri od njih politično okuženi. Na primer Andrej Kocuvan, ki je bil povezan s SD, saj je bil dvakrat izvoljen za mestnega svetnika v Mariboru na listi omenjene stranke. Pa seveda Bojan Grum, sodni cenilec gradbene stroke, ustanovitelj podjetja Constructa d.o.o., sodni cenilec v zadevah Pogorelc in Popovič-Rudonja, na predlog Zorana Jankovića član svetov različnih javnih zavodov v Ljubljani. Žena Bojana Gruma, Darja Kobal Grum je bila celo članica predsedstva tedaj Liberalne (sedaj Alternativne) akademije ter kandidatka LDS na volitvah v Ljubljani, soavtorica različnih publikacij skupaj z Darkom Štrajnom. In že takrat so se praktično vsi preiskovalni organi prednostno ukvarjali z “Janševo Trento”, v. d. direktorja NPU Darko Majhenič pa je celo spisal ovadbo proti Janši in si s tem zagotovil direktorsko funkcijo v NPU. Zanimivo, ob spremljanju bančnega kriminala, denimo pranja iranskega denarja, NPU niti približno ni bil tako zagret kot za afero Trenta. In glede na zlorabe teh postopkov – nosilci zlorab so ostali nekaznovani – ne preseneča, da se zgodovina ponavlja kot farsa.
