Piše: C. R.
Iran zavrača vsakršen dogovor, ki bi spodkopaval iranski nadzor nad Hormuško ožino, in uporablja silo za ohranitev tega nadzora. Iranski in omanski uradniki so se 11. julija sestali v Muskatu v Omanu, da bi razpravljali o varnem prehodu skozi ožino. Peta klavzula memoranduma o soglasju med ZDA in Iranom od Irana zahteva, da se z Omanom in drugimi obalnimi državami Perzijskega zaliva pogovori o “prihodnji upravi in pomorskih storitvah” ožine v skladu z “veljavnim mednarodnim pravom”.
CNN je 11. julija poročal, da je Oman predlagal dva popolnoma delujoča koridorja: južno pot skozi omanske teritorialne vode, ki bi omogočala neomejeno plovbo v predvojnih razmerah, in severno pot skozi iranske teritorialne vode, ki bi zahtevala predhodno iransko odobritev, vendar ne bi vključevala plovnih pristojbin. Iran je večkrat zavrnil prizadevanja za vzpostavitev alternativnih tranzitnih ureditev zunaj iranskega nadzora, vključno s pobudo Mednarodne pomorske organizacije in Omana za varne poti z dne 25. junija, ker bi takšne poti oslabile iransko sposobnost upravljanja pomorskega prometa in uporabe ožine kot vzvoda.
Iranski medij v angleškem jeziku je 12. julija trdil, da poskusi vzpostavitve vzporedne pomorske poti ali spremstva plovil skozi južni koridor spodkopavajo »iranske varnostne ureditve«, in opozoril, da Iran ne bo toleriral plovil, ki obidejo iransko oblast. Iran je 12. julija zavrnil omanski predlog, zunanji minister Abbas Araghchi pa na srečanju z omanskimi uradniki ni mogel zagotoviti odobritve predloga in ga je vrnil Teheranu v nadaljnje notranje razprave.
Iran nadzor nad Hormuško ožino vidi kot pomemben strateški cilj, njegovi voditelji pa verjamejo, da bi se vojna, če bi Iran končal vojno brez nadzora nad ožino, končala z resnim strateškim porazom. Dva visoka iranska vira sta 8. julija za Reuters povedala, da iranski režim svoj nadzor nad ožino šteje za »pomemben vzvod« in da bi bila odpoved takšnemu nadzoru enakovredna »predaji«. Visoki iranski uradniki še naprej ožino obravnavajo kot vprašanje suverenosti in preživetja režima in ne kot pomorsko vprašanje.
Vrhovni vodja, vojaški svetovalec in nekdanji poveljnik Korpusa islamske revolucionarne garde (IRGC), generalmajor Mohsen Rezaei, je 12. julija opisal ožino kot »pomembnejšo od ducatov atomskih bomb«.
Nedavni ameriški napadi so poskušali zmanjšati iransko sposobnost napada na komercialno ladijski promet, vendar ostaja nejasno, kdaj se bo iranska sposobnost napada na komercialno ladijski promet dovolj zmanjšala, da bi preprečila posamezne napade, ki bi motili ladijski promet. Napadi prav tako še niso spremenili iranske pripravljenosti za uporabo sile.
Mornarica IRGC je 11. julija s protiladijskim križarjenjem zadela ladjo GFS Galaxy, ki pluje pod ciprsko zastavo, in trdila, da je 12. julija zadela še drugo nedoločeno plovilo, kar dokazuje, da je mornarica IRGC še vedno sposobna izvajati posamezne napade. Tudi posamezni napadi lahko preprečijo prehod plovil, ker je sposobnost prehoda ožine v celoti odvisna od izračunov tveganja kapitanov ladij, lastnikov in ladijske industrije, ki se vsi izogibajo tveganju. Ameriško centralno poveljstvo (CENTCOM) je 11. julija v odgovor na napade IRGC na komercialna plovila napadlo približno 140 iranskih vojaških ciljev, vključno z raketnimi in brezpilotnimi postajami, pomorskimi zmogljivostmi, radarji za zračni in površinski nadzor ter izstrelitvenimi sistemi raket zemlja-zrak. CENTCOM je izjavil, da je v treh nočeh napadel več kot 300 ciljev, da bi zmanjšal iransko sposobnost napada na komercialne ladje.
Ameriški uradnik je 12. julija za Axios povedal, da je ameriška vojska izvedla tudi več napadov, usmerjenih na raketne in zračno obrambne sisteme ter hitra napadalna plovila IRGC na več lokacijah okoli ožine. Ameriški napadi 11. julija so bili usmerjeni tudi na osrednji Iran, vključno s provincami Kerman, Lorestan, Markazi ter Kohgiluyeh in Boyer Ahmad. Gre za geografsko širitev, vendar bodo le napadi vzdolž obale imeli takojšen taktični učinek na iranske operacije. Napadi v notranjosti še niso vplivali na iransko pripravljenost za nadaljevanje napadov v Hormuški ožini, čeprav bi se to lahko spremenilo, zlasti če bodo napadi povezani z drugimi prizadevanji.
