Piše: Petra Janša
O Peticiji za pravico žrtev komunizma do groba in spomina, ki so jo nedavno obravnavali v evropskem parlamentu, o nasprotovanju Ljudmile Novak, o ponosnih naslednikih komunistične revolucije v našem parlamentu, o zadnjih dogajanjih v koaliciji ter aferah in korupciji vladne skupine, o stavkah v zdravstvu in sodstvu, o nacionalni varnosti in politični prihodnosti Slovenije smo se pogovarjali s poslancem SDS Žanom Mahničem.
Žan Mahnič se je rodil 12. januarja 1990 v Kranju. Po končani osnovni šoli v Gorenji vasi se je vpisal na gimnazijo v Škofji Loki, kjer je bil v 4. letniku član dijaške šolske skupnosti. Po uspešno opravljeni maturi se je vpisal na Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani, smer obramboslovje, kjer je bil v 2. letniku član Študentskega sveta FDV. Naslov njegovega diplomskega dela je »Možni načini popolnjevanja Slovenske vojske glede na spremenjene varnostne razmere«. Zdaj je vpisan na magistrski študij obramboslovja. V času šolanja je prek študentskega dela spoznaval delo v gospodarstvu. V državni zbor je bil izvoljen na predčasnih volitvah leta 2014, od leta 2015 do konca mandata je bil predsednik parlamentarnega odbora za obrambo. Leta 2018 je bil znova izvoljen za poslanca, ko je opravljal funkcijo podpredsednika Komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. V zadnji Janševi vladi je bil državni sekretar za nacionalno varnost v Kabinetu predsednika Vlade RS. Za poslanca je bil znova izvoljen leta 2022, kjer deluje v Odboru DZ za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo (podpredsednik) ter Odboru DZ za obrambo (član).
Gospod Mahnič, prav v času najinega pogovora so v evropskem parlamentu obravnavali Peticijo za pravico žrtev komunizma do groba in spomina. Nekateri pravijo, da je to zgodovinski dogodek. Se strinjate?
Peticija za pravico žrtev komunizma do groba in spomina je v lanskem letu prejela največje število podpisov od vseh peticij v evropskem parlamentu, kar zagotovo potrjuje, da gre za zgodovinski trenutek, po drugi strani pa tudi za jasno sporočilo Golobovi vladi, ki je samovoljno na predvečer nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja ta dan spomina ukinila. Vsakdo ima pravico do groba. Gre za temeljni pogoj civiliziranosti in zrelosti naše kulture. Če tega koraka vlada ne zmore storiti in tega ne razume, potem to dokazuje, da imamo na oblasti barbare, ki postavljajo krvavo revolucijo pred slovenski narod. V Sloveniji politika ni slišala glasu tistih, ki so umrli zaradi komunističnega nasilja, zato je zadeva prerasla v evropsko temo. V Bruslju preprosto niso mogli verjeti, da v državi članici EU še obstajajo politiki, ki branijo zločine avtoritarnih režimov, zato so se za pojasnilo obrnili tudi na Vlado RS.
V Bruslju preprosto niso mogli verjeti, da v državi članici EU še obstajajo politiki, ki branijo zločine avtoritarnih režimov.
Zanimivo je, da je evroposlanka iz vrst NSi Ljudmila Novak nasprotovala obravnavi omenjene peticije, češ da bi ta problem morali reševati doma.
Stališče Ljudmile Novak pri tem vprašanju niti ni presenetljivo glede na to, da se pri svojih glasovanjih večkrat pridruži levim evroposlancem kot pa poslancem iz Evropske ljudske stranke. Je pa zanimivo, da jo kar nenadoma moti »izvažanje« nacionalnih tem v evropski parlament. To je ni motilo, ko je v Bruslju blatila vlado Janeza Janše, v kateri je bila tudi njena stranka Nova Slovenija. Ljudmila Novak s takšnimi izjavami stranko Nova Slovenija žal postavlja ob bok tistim, ki so proti temu, da se zagotovi grob vsem žrtvam, zato razumem ogorčenje številnih članov NSi. Sovraštvo do SDS in Janeza Janše in njeno vztrajanje, da je proti vsem, kar zagovarja ali predlaga SDS, jo je tako zaslepilo, da sploh ne vidi več, da dela politično škodo izključno sebi in svoji stranki.
Verjetno ste zasledili, da je bil na omenjeni seji zelo direkten bolgarski poslanec Andrej Kovačev, ki je dejal, da dobrega komunizma ni. Pri nas pa imamo v parlamentu še vedno ponosne naslednike komunistov.
Vsak totalitarizem je zlo, pa naj gre za nacizem, fašizem, komunizem ali za islamski radikalizem. Komunizem je bil dober le za ozko elito, ki si je z represijo zagotavljala življenje na veliki nogi, medtem ko je narod živel v bedi. Iz te elite, ki je sicer ostro nasprotovala osamosvojitvi Slovenije, je v času neuspele tranzicije nastala nova elita, ki z nekaj krajšimi prekinitvami vlada naši državi že od leta 1992. Gre za ponosne naslednike Komunistične partije, kot je to v državnem zboru dejal danes državni sekretar Marko Koprivc. Gre za elito, sestavljeno iz ideološkega jedra nekdanje države, pridružili pa so se jim še tranzicijski tajkuni. V njih še vedno vre jugonostalgija in sovraštvo do slovenske države, kar dokazujejo tudi danes, ko v Državnem zboru RS sprejemajo zakon, ki bi omogočal pripadnikom narodov nekdanje SFRJ brezplačno učenje njihovega jezika in kulture. Gre za teptanje slovenščine in uvajanja srbohrvaščine v osnovne šole, kar je nezaslišano. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da to preprečimo.
Ko sva že pri stranki SD, kako ocenjujete zadnja dogajanja v koaliciji? Verjetno je tej stranki v interesu, da ostane na oblasti?
Gre za brutalen politični spopad znotraj vladne koalicije, kakršnega nismo videli vse od takrat, ko je LDS zakuhala afero Zares in njenemu predsedniku Gregorju Golobiču ter so v javnost dali podatke, da je Golobič lastnik podjetja na Nizozemskem. Za tem, kar se zdaj medijsko in tudi politično dogaja SD, stoji Gibanje Svoboda. Njen namen je tako oslabiti SD, da se bo morala boriti za vstop v (evropski) parlament. Glede na javnomnenjske ankete lahko vidimo, da jim je to tudi dobro uspelo. Takoj ko so se na portalu Necenzurirano začeli pojavljati članki o nakupu stavbe na Litijski in ko so glavni mediji začeli napadati SD, Robert Golob pa je zavlačeval z odstopom ministrice za pravosodje, so bili jasno vidni prstni odtisi Gibanja Svoboda in njegove generalne sekretarke Vesne Vuković. To se je kasneje v nekaterih izjavah dejansko potrdilo. Marsikdo mi ne bo verjel in se mu bo zdelo čudno, vendar se mi zdi po eni strani škoda stranke SD. Če želimo imeti parlamentarno demokracijo, potrebujemo v parlamentu stranke tako na levi kot na desni strani političnega pola. Sam sem zagovornik tradicionalnih strank in ne strank novih obrazov, ki vedno znova razočarajo. S tega vidika je SD edina tradicionalna stranka na levem političnem polu, ki ima zgodovino, terensko mrežo, stalno članstvo in ekipo, od katere veš, kaj lahko pričakuješ. To, kar se zdaj dogaja stranki SD, se je v času naše vlade dogajalo strankama SMC in DeSUS. Ozadje in dirigenti teh napadov so isti, razlika je samo ta, da je v tej koaliciji SD žrtev največje vladne stranke Gibanje Svoboda, v naši vladi pa je največja koalicijska stranka SDS branila koalicijski partnerici SMC in DeSUS pred napadi, ki so prihajali iz opozicijskih vrst in s strani globoke države.
Kaj je po vašem mnenju v ozadju afere nakupa sodne stavbe na Litijski?
To, kar gledamo, je tovarišijski kapitalizem, ki se je v Sloveniji pod vlado Roberta Goloba še razbohotil. Ni dovolj, da kradejo denar iz državnih podjetij, zdaj že očitno kradejo pri nepremičninskih poslih države direktno iz državnega proračuna. Pasivni in aktivni akterji globoke države kradejo povsod, kjer le lahko. Lahko bi rekli, da so se nečaki tega dobro naučili od stricev. Treba je vedeti, da je stavba na Litijski posel SD. Glede na to, da je vse niti v ozadju vlekel generalni sekretar stranke SD Klemen Žibert, je bil to očitno posel stranke SD, verjetno pa tudi osebni posel Klemena Žiberta. V medijih se je sicer pojavilo logično sklepanje, da je stanovanje v Schellenburgu in poslovne prostore na Nazorjevi treba plačati. Kaj se je dejansko dogajalo, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kajti tisti, ki so odgovorni za ta nakup, so ga in ga še vedno tudi preiskujejo. Koliko dokumentov je vmes izginilo, ne vemo. Je pa nesporno dejstvo, da sta za ta posel in krajo davkoplačevalskega denarja odgovorna Dominika Švarc Pipan in Robert Golob. Prva, ker je malomarno opravljala svoje delo in je dala gradivo naprej na sejo vlade, Robert Golob pa je odgovoren, da pred sklicem seje vlade in potrditvijo tega nakupa ni opravil vseh dolžnih ravnanj in kot odgovoren gospodar zahteval vseh pojasnil. S tem je omogočil ta koruptivni posel.
Na omrežju X ste tudi zapisali, da je Robert Golob najbolj koruptiven predsednik vlade v zgodovini naše države.
Glede na to, kar počne ta vlada pod vodstvom Roberta Goloba in kar počne on osebno, lahko rečemo, da je Robert Golob najbolj koruptiven predsednik vlade v zgodovini Slovenije. Na to ne opozarjamo samo v SDS, ampak so na to opozorili tudi njegovi (nekdanji) najtesnejši sodelavci. Spomnimo se Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava, ki sta na preiskovalni komisiji in še prej v pismih razkrila brutalno kadrovanje in vmešavanje v policijo, kakršnega v Sloveniji še nismo videli. Robert Golob si je na ključne pozicije v državnem gospodarstvu, v nadzorne svete in uprave torej, postavil sebi lojalne ljudi, na nekatere pozicije celo svoje osebne prijatelje in družinske člane svojih poslancev in strankarskih kolegov. Prek podjetja, katerega 100-odstotni lastnik je, prodaja elektriko podjetju Borzen, ki je v državni lasti in katerega vodstvo je zamenjal drugi dan po prihodu na vlado. Njegova desna roka Vesna Vuković ne zna oziroma ne želi pojasniti, zakaj je dobila 200.000 evrov in kje je ta denar končal – morda za kampanjo Golobove stranke Gibanje Svoboda?
Je pa gospodarska rast precej nižja, kot je bila v času zadnje Janševe vlade. Premier Golob torej le ni tak vrhunski menedžer, kot ga radi prikazujejo na levici (cene energentov ipd.).
Drži. Kot smo napovedovali v Slovenski demokratski stranki, se je hitro izkazalo, da je ta »vrhunski menedžer« preprosto en vrhunski medijski blef. Danes v Sloveniji beležimo najvišji padec industrijske proizvodnje v EU. Stopnja inflacije je postala največja državna skrivnost. Po zadnjih podatkih je Slovenija tudi edina država v EU, ki tega podatka ni sporočila, saj je podatek označen s stopnjo TAJNO. Glede na prejšnje podatke pa smo v samem vrhu Evropske unije. Rast BDP je bila v lanskem letu 1,6-odstotna. Za primerjavo, v času vlade Janeza Janše je Slovenija leta 2021 dosegla rekordno 8,2-odstotno rast BDP. Slovenski BDP na prebivalca je takrat dosegel 90 odstotkov povprečja držav znotraj EU. Žal danes spremljamo vlado, ki nas, namesto da bi nas približevala evropskemu povprečju, od njega oddaljuje.
Kako vidite zdaj že mesec dni trajajočo stavko zdravstvenih delavcev? Nekateri so mnenja, da so njene žrtve pacienti.
Nehvaležno je v primeru stavk govoriti o žrtvah samo ene ali druge skupine ljudi. Če pogledamo zdravniško stavko, ta ni črno-bela. Dejstvo je, da je vlada Roberta Goloba v lanskem letu po pogajanjih, po katerih potem ni prišlo do stavke, podpisala zavezo z zdravniki, da bo najbolj žgoče probleme, o katerih so se strinjali in dogovorili, uredila. Po letu dni vlada tega ni storila in je tako kot že v veliko primerih prelomila obljubo. V tem primeru so bili torej zdravniki žrtev vladnega neupoštevanja in neizpolnjevanja že doseženega dogovora. Zaradi same stavke pa so seveda žrtve tudi pacienti, ki so jim bile storitve v zdravstvu zaradi stavke odpovedane. Če bi se vlada držala podpisanega dogovora, danes stavke zdravnikov ne bi imeli, pacientom pa ne bi bile odpovedane zdravstvene storitve. Krivda je torej na vladi Roberta Goloba, ki lahko z izpolnitvijo že doseženega dogovora stavko takoj konča.
Kaj pa stavka sodnikov in tožilcev? Vas je nedavna izjava šefa sodnikov Miodraga Đorđevića, da se mora predsednik vlade zavedati, da so sodniki oblast, presenetila?
Za nekoga, ki ima na svoji mizi v pisarni revolver, je logično, da se okliče za oblast. Miodrag Đorđević se ne razlikuje bistveno od svojega predhodnika Branka Masleše. Oba pravosodje vidita kot instrument preganjanja političnega nasprotnika, v tem primeru SDS in Janeza Janše. Sodniki in tožilci so zadnji v tej državi, ki se lahko nad čim pritožujejo. Dokler imamo največ sodnikov na prebivalca v EU in dokler ti skrbijo, da je Slovenija prva po kršenju človekovih pravic v EU, toliko časa so lahko samo tiho. Najprej naj poskrbijo, da bodo sodili pošteno in odgovorno, potem pa se lahko pogovarjamo o višjih plačah. Krivice, ki jo prepogosto delijo, ne moreš nagraditi s tem, da jim povečaš plače. Si predstavljate, da bi tožilka Blanka Žgajnar dobila višjo plačo? Ali pa sodnica Nina Betetto? Takšne bi bilo treba nemudoma odpustiti, ne pa jih nagraditi z višjimi plačami.
Bo nove sodnike kmalu imenoval predsednik države (komentar na ustavne spremembe)?
To je odvisno od poslancev Nove Slovenije, ki lahko vladajoči koaliciji zagotovi potrebnih 60 glasov, kolikor jih je potrebnih za dvetretjinsko večino v parlamentu. Sam ne podpiram te rešitve, ki bi parlamentu odvzela pristojnost imenovanja sodnikov. Menim namreč, da parlament premalokrat izkoristi priložnost in slabe sodnike zavrne. Če kaj, potem bi potrebovali spremembo v tej smeri, da ni samoumevno, da sodnik postane vsak, ki ga predlaga sodni svet. Nekdo, ki krši človekove pravice, preprosto ne more biti sodnik v demokratični državi. Kar bi morali najprej narediti, je to, da se uvede tudi osebna odgovornost sodnika v primeru, da sodba na višji instanci pade.
Pred dobrim letom dni ste dejali, da je dejstvo, da je zgodba o aretaciji dveh ruskih vohunov prišla v medije, pomenilo veliko škodo za nacionalno varnost in vse protiobveščevalne operacije, ki jih Sova ta čas pelje. Kdo je kriv za to?
Prepričan sem, da je zgodba v medije prišla iz kabineta predsednika vlade. Zaradi očitkov o proruski zunanji politiki in notranjepolitičnih težav vladajoče koalicije je bilo treba preusmeriti medijsko pozornost drugam in tujini pokazati, da tudi v Sloveniji spremljamo ruske vohune. S tem pa se je dejansko škodilo Sovi, saj je pomembno, da tovrstne zgodbe ne pridejo v medije, kajti s tem opozorijo vse druge tarče, ki sicer ne vedo, da to so, postanejo pa previdnejše, saj lahko predvidevajo, da jih spremljajo. Sam menim, da bi morali biti s protiobveščevalnega vidika aktivnejši. Številni posamezniki so rekrutirani in na plačilnih seznamih Rusije, Kitajske in Irana ne samo z namenom zbiranja obveščevalnih podatkov, pač pa v veliki meri tudi z vidika ustvarjanja javnega mnenja in vplivanja nanj. Tukaj močno pogrešam aktivnost Finančne uprave Republike Slovenije.
Je Sova res zavajala, da bi pomagala Golobu? Slovenska obveščevalno-varnostna agencija namreč ni ovadila nekdanje notranje ministrice in nekdanjega prvega moža policije …
V SDS nismo člani Komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, tako da osebno z dogajanjem nisem seznanjen v cloti in težko govorim o tem, ali je Sova zavajala ali ne. Dejstvo pa je, da bi Sova lahko zavrnila medijska poročanja, da je podala kazensko ovadbo zoper Tatjano Bobnar in Boštjana Lindava. S tem ko tega ni naredila, je na neki način sodelovala v medijski gonji proti nekdanji ministrici za notranje zadeve in nekdanjemu vršilcu dolžnosti generalnega direktorja Policije, ki sta živ dokaz za to, da revolucija res žre svoje otroke. Me pa skrbi, ker se Sova v mandatu Golobove vlade prepogosto pojavlja v javnosti in tudi sama pere umazano perilo prek medijev. Direktor bi se moral tukaj odločno zoperstaviti predsedniku vlade, da se takšnih igric ne bo šel. Je pa res, da potem verjetno ne bi bil več dolgo direktor Sove.
Je glede na vse povedano zdaj čas za interpelacijo celotne vlade? Mimogrede, tudi kmetje niso zadovoljni z delom sedanje vlade …
Interpelacija je parlamentarno orodje, ki ga opozicija uporabi takrat, ko vidi, da stvari ne gredo v pravo smer in da so kršeni tako zakoni kot Ustava RS s strani posameznih ministrov ali celotne vladne ekipe s predsednikom vlade na čelu. V tem mandatu je SDS z interpelacijami zelo uspešna, saj so odšli že štirje ministri, ki smo jih interpelirali. Tatjana Bobnar je odšla po interpelaciji, Danijel Bešič Loredan, Sanja Ajanović Hovnik in Dominika Švarc Pipan pa že pred samo obravnavo interpelacije. Glede na porazno situacijo v državi se v SDS odzivamo s parlamentarnimi orodji, za katera presodimo, da so v danem trenutku najprimernejša. Interpelacijo vlade pripravljamo, je pa sama vložitev odvisna od poteka in razvoja dogodkov. Sicer pa bi bile v danih okoliščinah najprimernejše predčasne parlamentarne volitve.
Kaj pa po vašem mnenju v politični prostor prinaša Logarjeva Platforma sodelovanja?
Že dolgo ni več ugibanj, da bo Anže Logar ustanovil svojo stranko. Ko pogledaš posameznike, ki so v njegovem najožjem krogu zbrani v okviru Platforme sodelovanja, lahko vidiš, da to niso ljudje, ki bi bili tam samo zato, da se organizirajo neki pogovorni večeri in okrogle mize, pač pa od Anžeta Logarja pričakujejo, da jim bo omogočil takšno ali drugačno aktivno delovanje. Kaj Platforma sodelovanja prinaša, bomo videli takrat, ko bo ustanovljena kot politična stranka in ko bomo videli njihove kandidate za volitve v državni zbor. Upam, da ni njen glavni namen vzeti glasove SDS in ji onemogočiti zmago na volitvah ter kasnejšo sestavo vlade. Žal obeti niso dobri, saj je njihov vidni član dr. Jernej Pikalo dejal, da z vlado Janeza Janše ne bodo sodelovali. Predstavljajte si, da je potem on izvoljen za poslanca državnega zbora. Vlade, ki bi jo vodil Janez Janša, zagotovo ne bi podprl. To po mojem mnenju ni dober obet za prihodnost sodelovanja, ki si ga tudi sam želim in je bil to moj moto na zadnjih parlamentarnih volitvah. Ne glede na vse se z Anžetom Logarjem razumeva in mu kot dolgoletnemu političnemu sopotniku želim vse dobro na njegovi nadaljnji poti, kakorkoli se že bo odločil. Sam bi si sicer želel, da pot nadaljuje znotraj stranke SDS, kajti samo skupaj in združeni smo lahko močnejši. Neučakanost na določeno (najvišjo) funkcijo nikoli ni dobra.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
