19.7 C
Ljubljana
nedelja, 12 aprila, 2026

(INTERVJU) Mag. Vlado Bizjak: Odločiti se moramo, na katero stran se bomo postavili in na kateri strani bomo svojo življenjsko zgodbo v tem vidnem svetu zaključili

Piše: Gašper Blažič

Zgodbe o izganjanju hudiča se mnogim zdijo domišljijska pravljica ali dobra snov za kakšen fantazijski film. Vendar je obstoj duhovnega zla del resničnosti, v kateri živimo. O tem smo se pogovarjali z mag. Vladom Bizjakom, eksorcistom celjske škofije, sicer pa župnikom v Žalcu, od koder soupravlja še župniji Griže in Gotovlje.

DEMOKRACIJA: Bližamo se veliki noči, ki je sicer močno razširjen praznik, a vendarle v veliki meri samo v smislu navad. Se torej lahko strinjate, da smo Slovenci predvsem kulturni in ne toliko evangelijski kristjani?

Mag. Vlado Bizjak: Po mojem se Slovenci ne bi niti mogli več imenovati kristjani. Čeprav je krščenega še več kot pol naroda, se najbrž večina ne bi več označila za kristjane. Obiskovalcev nedeljskih maš je na primer v naših župnijah približno 2–3 odstotke prebivalstva. Od tega je večina bolj navezana na zunanje ali obredne vidike vere. Oseben odnos z Bogom pa goji peščica ljudi. To se kaže pri odprtosti za sodelovanje pri duhovnih vsebinah, ki jih Cerkev ponuja.

Po mojem se Slovenci ne bi niti mogli več imenovati kristjani. Čeprav je krščenega še več kot pol naroda, se najbrž večina ne bi več označila za kristjane. Obiskovalcev nedeljskih maš je na primer v naših župnijah približno 2–3 odstotke prebivalstva.

Nasploh je močna sekularizacija značilna za celotno Evropo, predvsem za njen zahod. Torej smo glede tega Slovenci že zelo »evropski«?

V nekaterih pogledih bi lahko celo rekli, da smo paradni konj sekularizacije, vsaj glede nekaterih zunanjih vidikov prakticiranja vere. Na primer, statistike glede žarnih pogrebov kažejo, da smo Slovenci v eni generaciji skoraj v celoti zamenjali klasični pogreb za žarnega. Smo evropski prvaki v številu žarnih pogrebov. Naše sosednje države, še posebej Italija in Hrvaška, še vedno v veliki večini pokopavajo v krstah. Slovenci smo tudi na evropskem dnu glede števila porok na prebivalca. Za nami je le še Italija. V eni generaciji smo šli iz tega, da so se skoraj vsi cerkveno poročili, v stanje, da se zdaj poroči tu in tam kakšen par.

Kaj je značilnost tistega pravega evangelijskega krščanstva? Morda oseben odnos z Bogom?

Oseben odnos z Bogom je središčnega pomena. S tem je seveda povezana tudi osebna vera, iz katere raste tudi zunanje prakticiranje vere v osebnem in skupnostnem načinu. To bi moralo biti zaporedje. Večinoma pa gre proces v našem okolju v tej smeri, da se zaradi izgube središča – osebnega odnosa z Bogom – prekine tudi prakticiranje vere. Smo v situaciji, ko najbrž večina trenutno praktičnih vernikov še ohranja zunanjo lupino verskih navad, vendar je jedro – osebna vera – izpraznjeno in takšna lupina slej ko prej razpade.

foto: Gašper Blažič

Vaše poslanstvo je sicer zelo posebno. Poleg vodenja treh župnij – Žalec, Griže in Gotovlje, ob pomoči vikarja – ste tudi eksorcist. To pa je nekaj, kar pri širši javnosti vzbuja nelagodje in hkrati zanimanje. Kaj točno počnete?

Sprejemam ljudi, ki imajo težave na duhovnem področju, in jim skušam pomagati. Med procesom se pokaže, kakšne narave so težave. Morda človek potrebuje samo moder življenjski nasvet. Vendar je poleg psihične večinoma vpletena tudi duhovna komponenta. Včasih so duhovne težave tako velike, da se srečamo z osebnim zlom dobesedno iz oči v oči. Takrat pa je potrebna tudi molitev eksorcizma.

Se pravi, nekaj podobnega je počel Jezus, ko je izganjal hude duhove, tako tudi poročajo evangeliji …

Dobesedno tako. Razlika je najbrž le v tem, da je Jezus delal čudeže. To pomeni, da je ozdravljal in izganjal hude duhove v trenutku. Običajno pa je tako ozdravljenje kot osvobajanje od zlih sil proces, ki zna biti dolg in zahteven. Sicer pa je Jezus sam naročil svojim učencem, naj izganjajo hude duhove, in to so že od začetka tudi počeli.

Imamo torej tudi nevidni duhovni svet, ki pa še kako vpliva na naša življenja. A vendar so primeri, ko nečisti duh neposredno obsede neko osebo, v resnici zelo redki. Kako se to pokaže?

Nevidni svet je temelj obstoja vsega, kar biva. Vidni svet je posledica (za nas) nevidnega in je na nek način resničnejši od materialnega sveta, ki je že po naravi minljiv. Materialistično prepričanje, da obstajata samo materialni svet in življenje, je za moje prepričanje precej primitivno in mu manjka čisto logičnih argumentov. Misim, da je materializem predvsem priročno prepričanje ali izgovor za človeka, ki želi brez odgovornosti in posledic »uživati življenje, dokler gre«.

Pridejo pa težave, ki si jih človek ne zna razložiti z nobenimi naravnimi vzroki. Nekateri ljudje, ki so zaradi takšnih težav prišli k meni, niti sami niso verjeli v obstoj hudega duha, dokler jih ni razorožilo, ko se je on sam oglasil iz njih. So tudi bili primeri, ko sem bil sam skoraj prepričan, da gre zgolj za psihične težave, pa je naenkrat skočilo na sceno razumno zlobno bitje, ki je prevzelo nadzor nad telesom človeka.

Zelo težko je reči, kako pogost je ta pojav, zato ker menim, da veliko ljudi tega niti ne ve ali pa ne želi tovrstne pomoči in pač trpijo naprej. Včasih to primerjam z zasvojenci, ki se navadijo na zlo, ki jih uničuje, in z njim celo sodelujejo. Koliko odstotkov zasvojencev se odloči za zdravljenje? Žal ne prav veliko. Od tistih, najbrž redkih, ki pridejo k meni, bi rekel, da jih kakšnih deset odstotkov kaže znake težje duhovne obremenjenosti.

Največja težava je osebno zlo, ki mu rečemo tudi greh, ki je pravzaprav vedno vstopno mesto za zlo v človeka. Na ta način človek postane sodelavec zla in zlo si ga šteje za svojega.

Kaj je največkrat razlog za to? Družinsko deblo, udeležba pri okultizmu …?

Največja težava je osebno zlo, ki mu rečemo tudi greh, ki je pravzaprav vedno vstopno mesto za zlo v človeka. Na ta način človek postane sodelavec zla in zlo si ga šteje za svojega. Lahko gre za osebni greh tega človeka ali pa ljudi, ki so nanj vplivali. Torej za grehe družine, prednikov ali drugih, ki so proti tej osebi grešili oziroma ji nanašali zlo. Od tu naprej lahko začnemo naštevati skoraj v neskončnost. Oblik greha in zla je preveč, da bi jih tukaj našteval.

Koliko časa traja, da se oseba osvobodi demonskih vplivov?

Na to ni lahko odgovoriti, ker smo vsi nenehno pod vplivom zla in nihče od nas nikoli ni popolnoma svoboden od tega. Običajno si ljudje predstavljajo dramatične osvoboditve, kot so opisane v evangelijih, v smislu, da je obsedenec naenkrat v redu in nima več nobenih težav. Kot sem že omenil, gre za proces, ki je včasih končan po nekaj srečanjih. Lahko pa traja tudi več let, da oseba pridobi toliko svobode, da ne potrebuje več neposredne pomoči. Šele ko je oseba v procesu, se pokaže, kako bo stvar tekla. Praktično je nemogoče napovedati vnaprej, ker nimamo neposrednega vpogleda v nevidni svet in smo samo služabniki Božjih moči.

Obstaja obrednik, ki ga je izdala rimska kongregacija za bogoslužje, ki sicer izdaja tudi druge bogoslužne knjige. Eksorcist preprosto dela po obredniku oz. obred oblikuje po navodilih te knjige.

Francesco Vaiasuso v svoji biografiji »Bil sem obseden« piše, da ga je obsedlo 27 legij hudih duhov, potrebno je bilo več sto eksorcizmov. To so kar hude številke?

Tudi jaz imam pri nekaterih primerih podobno situacijo, ki bo najbrž trajala še nekaj časa. Knjigo, ki jo omenjate, sem bral z velikim zanimanjem, ker je napisana iz perspektive obsedenca. Doslej smo imeli samo knjige eksorcistov. Bil sem potrjen v svoji praksi, ker sem videl, da so se pri tem človeku dogajale zelo podobne reči, kot jih sam srečujem, in bi lahko praktično vse podpisal iz lastne izkušnje oz. izkušnje mojih primerov.

Kako ta obred dejansko poteka?

Ko gre za t. i. veliki eksorcizem, je stvar zelo preprosta. Obstaja obrednik, ki ga je izdala rimska kongregacija za bogoslužje, ki sicer izdaja tudi druge bogoslužne knjige. Eksorcist preprosto dela po obredniku oz. obred oblikuje po navodilih te knjige. Zelo veliko vlogo pa igrajo izkušnje vsakega izmed nas. Lahko bi rekli, da gre tudi za neke vrste obrt ali umetnost, ki se je ne da naučiti zgolj iz knjig, ampak tudi iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih »umetnikov«.

Bi lahko rekli, da so takšni mejni primeri lahko neke vrste pričevanje za tiste, ki ne verjamejo v demonske pojave?

Z vero je tako, da tisti, ki noče verovati, ne bo veroval, čeprav bi imel vse dokaze tako rekoč pred očmi. O tem govori tudi Jezus v evangeliju in drži. V verovanje se človeka ne da prisiliti. So drugi, ki si bodo stvari vedno razlagali po svoje in se prilagodili na tak način, da jih ne bi preveč izzvalo. Človek je pač bitje inercije in sovražimo spremembe, še posebej tiste, ki od nas zahtevajo napor. Za mnoge pa je to lahko trenutek streznitve in premisleka o celotni resničnosti življenja. Srečanje z nadnaravnim na tak način lahko človeku postavi življenje na glavo, ker v osnovno formulo življenjskega prepričanja vnese novo bistveno spremenljivko.

Nekateri ljudje, ki so zaradi takšnih težav prišli k meni, niti sami niso verjeli v obstoj hudega duha, dokler jih ni razorožilo, ko se je on sam oglasil iz njih.

In vendar, sporočilo velike noči je, da zlo nima zadnje besede v našem življenju …

Tako je. Vemo, kdo je alfa in omega, in nujna je vera v zmago Življenja. Vendar brez zla ni zgodbe, brez nasprotnika in boja ni zmage. Že samo zato je nesmiselno vztrajati, da »hudič ne obstaja«. Zgodb, v katerih je vse v redu ali so potrebni samo kozmetični popravki, nihče ne bere. Po drugi stani pa je prepričanje, da »hudič ne obstaja«, dobro za dodaten zaplet zgodbe. Samo odločiti se moramo, na katero stran se bomo postavili in na kateri strani bomo svojo življenjsko zgodbo v tem vidnem svetu zaključili.

Biografija

Mag. Vlado Bizjak izhaja iz župnije Šmartno ob Paki. V duhovnika je bil posvečen leta 1999. Prvih pet let duhovništva je deloval kot kaplan v Velenju, nato pa je bil štiri leta vzgojitelj v Slomškovem dijaškem semenišču v Mariboru. Med letoma 2008 in 2012 je bil spiritual v mariborskem semenišču, po študiju v Rimu pa od leta 2013 dalje še v ljubljanskem semenišču. Leta 2010 je v Ljubljani tudi zaključil magistrski študij pastoralne teologije s področja prispevka cerkvenih gibanj in novih skupnosti k pastoralni podobi Cerkve na Slovenskem. V pastoralnem letu 2019/20 je bil župnijski upravitelj na Gomilskem, na Polzeli in pri Sv. Juriju (Tabor), od leta 2020 dalje pa je župnik v Žalcu, kjer ob pomoči vikarja Ivana Šeliha upravlja in oskrbuje tudi župniji Griže in Gotovlje. Zadnja leta je s strani celjskega škofa pooblaščeni eksorcist za celjsko škofijo.

(Intervju je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija, 2. aprila 2026.)

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine