Piše: Álvaro Peñas
Janez Janša, disident ob koncu komunističnega obdobja, je bil preganjan s strani slovenskega režima. Po prvih svobodnih volitvah leta 1990 je postal minister za obrambo in kot tak poveljnik Slovenske vojske med osamosvojitveno vojno leta 1991.
Janez Janša je bil trikrat predsednik slovenske vlade in je bil v drugi polovici leta 2021 tudi predsednik Evropske unije. Trenutno vodi Slovensko demokratsko stranko (SDS).
V času vaše vlade ste imeli dobre odnose z Viktorjem Orbánom. Zato ste bili pogosto deležni medijskih napadov, ki so vam očitali, da želite »orbanizirati« Slovenijo. Zakaj obstaja toliko strahu in stigmatizacije konservativnih vlad?
Levičarji napadajo konservativce, ker želijo razstaviti temeljne vrednote, na katerih je zgrajena zahodna civilizacija: družino, narod, vero, svobodo izražanja, izvoljeno vladanje itd. Konservativci zagovarjamo te vrednote, zato smo njihova logična tarča.
Vlada Roberta Goloba je naredila tisto, česar vaša vlada ni: preganja disidentske medije. Kje so tisti, ki so zahtevali uveljavitev pravne države v Sloveniji?
Ne le da so se skrili, ampak večinoma odkrito podpirajo ukrepe levičarske Golobove vlade za zatiranje svobode izražanja v Sloveniji. Podpredsednica Evropske komisije Vera Jurova je med odločanjem o zakonu o nacionalni televiziji obiskala slovensko ustavno sodišče. Po njenem obisku je sodišče spremenilo svojo odločitev in preklicalo zadržanje zakona, s čimer je slovensko nacionalno TV popolnoma podredilo slovenski levici.
Pod Golobovo vlado je slovensko gospodarstvo močno nazadovalo, zdravstveni sistem se je sesul, negotovost se je povečala, pritok nezakonitih priseljencev pa je skokovito narasel. Ste pričakovali tako katastrofalno slabo upravljanje levice? Se vam zdi, da se marsikateri Slovenec zaradi poti Golobove vlade počuti izigranega?
To katastrofo smo pričakovali in jo jasno napovedali. Velika večina Golobovih volivcev pa je ni pričakovala. Zavedeni so bili s pristranskim poročanjem osrednjih medijev, ki so ‘stranko Svoboda’ prikazovali kot rešitev za vse njihove težave. Od tod tudi drastičen upad podpore tej stranki, ki je v letu dni izgubila dve tretjini volilne podpore.
Kaj menite o tem, kar se je v Bruslju zgodilo s poskusom odpovedi konservativne konference?
Nedavni poskus prepovedi konservativne konference v Bruslju je zlovešče opozorilo. Tisti, ki smo del svojega življenja preživeli v enopartijskem totalitarnem režimu, dobro vemo, kam to vodi. Takoj ko nekomu uspe zatreti svobodo govora, dobi absolutno oblast. Medtem ko vse druge pravice, svoboščine in institucije morda obstajajo na papirju, brez svobode izražanja ni ne prave svobode ne demokracije, še manj poštenih volitev. Obstaja samo diktatura, ne glede na to, kako se imenuje. Od vseh vplivnih globalnih družbenih omrežij – ki danes predstavljajo osrednji javni prostor človeštva, glavno Agoro – je le še eno ostalo brez neposredne cenzure. Smo zelo blizu roba. Zato je boj za svobodo govora temeljna točka spora, kjer se bo odločalo o uspehu ali neuspehu obrambe Zahoda.
Omejitve svobode izražanja je bilo vedno najlažje opravičiti v času vojne. Vojna je lahko vedno tako vzrok kot izgovor za mnoge nujne ali nepotrebne omejitve. Zato levica rada zlorablja ta koncept, na primer z napovedjo vojne globalnemu segrevanju ali, še bolj transparentno, s kampanjo proti sovražnemu govoru, v kateri se za sovraštvo razglaša vse, kar razgalja levičarsko paradigmo. V tem umetno ustvarjenem vojnem stanju pa sta pred kratkim izbruhnili dve pravi vojni. Ruska agresija na Ukrajino in Hamasovi teroristični napadi na Izrael so sami po sebi vredni obsojanja in obsodbe. Cena, plačana z mrtvimi, ujetimi in uničenimi življenji več deset milijonov ljudi, je grozljiva. Žrtve si zaslužijo pomoč in podporo. Obe vojni obenem predstavljata dodaten alibi tistim, ki želijo omejiti in izničiti svobodo govora. To dejstvo je preprosto treba priznati.
Ena najpomembnejših sprememb v Golobovi politiki je bilo stališče do Ukrajine, kar ni presenetljivo glede na to, kakšne simpatije do Putina gojijo številni politiki na levici. Kot eden izmed voditeljev, ki je najbolj zavezan podpori Ukrajini, kako vidite situacijo? Je v Evropi še dovolj vodstva, da bi Ukrajini pomagalo z dejanji in ne z besedami?
Slovenska levica je tradicionalno proto-komunistična in proruska. Med našim obiskom v Kijevu marca 2022 so njihovi predstavniki trdili, da sta za vojno krivi obe strani in da bi morali evropski voditelji namesto v Kijev obiskati Moskvo. Z redkimi izjemami nihče ni vrnil odlikovanj in medalj, ki jih je prejel od Putina. Ker ne želijo pritegniti prevelike pozornosti svetovne javnosti, v Bruslju govorijo z besedami, ki podpirajo Ukrajino, nič resnega pa ne naredijo za podporo Ukrajini. Preštejte na primer njihove izjave v podporo Palestini in v podporo Ukrajini ter ju primerjajte.
