17.7 C
Ljubljana
nedelja, 19 septembra, 2021

(INTERVJU) György Schöpflin: “EU se je spotaknila na lastnem sistemu prepričanj, da je ‘več Evrope’ odgovor na vse«

Piše: Bogdan Sajovic

S profesorjem politologije dr. Györgyjem Schöpflinom smo se med drugim pogovarjali o problemih migracij, juristokracije, federalizmu, kulturnem marksizmu in prihodnosti Evropske unije.

DEMOKRACIJA: Če takoj zgrabiva bika za roge, se vam ne zdi, da se je Evropska unija oddaljila od vrednot in idealov, ki so jih zagovarjali njeni ustanovitelji?

Schöpflin: Da, se strinjam, vendar bi dodal, da so se problemi, ki so jih želeli rešiti ustanovitelji, zelo razlikovali od današnjih. Osrednje načelo in utemeljitev integracije je bilo reševanje sporov s soglasjem. EU se je temu načelu večinoma odpovedala in jo zdaj poganja kopičenje moči. To se mi zdi nevarno, ne nazadnje zato, ker zmanjšuje integracijo na en sam dejavnik, ki ga zasleduje ne glede na to, ali obstaja privolitev ali ne.

Soglasje se je izkazalo za ključno vprašanje v politiki EU in pri opredeljevanju demokracije smo morda na prelomnici. Razkorak je med tistimi, ki trdijo, da je za demokracijo bistveno soglasje suverenih ljudi in tistih, ki vztrajajo, da so srce demokracije »vrednote«, kot so jih opredelili liberalni politiki in sodišča. Vzpon političnega odločanja sodnikov, ki sicer ne odgovarjajo nikomur − na primer Evropsko sodišče − demokracijo spreminja v juristokracijo. Glasovanje o brexitu je dokaz, da se bo družba, ko se bo počutila prikrajšana za politično moč, udarila nazaj ( to pišem kot nekdo, ki je podprl »obstanek«, vendar v celoti sprejel izid glasovanja o brexitu).

DEMOKRACIJA: Marksizem je v popolnem nasprotju z evropskimi vrednotami. Kako bi torej lahko vodstvo EU proslavilo odkritje spomenika Karlu Marxu ob dvestoti obletnici njegovega rojstva?

Schöpflin: Če pogledate nedavno preobrazbo evropskih vrednot − vedno večjo moč v EU −, niso tako daleč od Marxove ideje, da je potrebna koncentracija moči za strukturno preobrazbo sveta. In EU, simbolično Bruselj, je prepričana, da ima to preoblikovalno vlogo ter da to upravičuje zgodovina. Salvacionizem ima v Evropi dolgo zgodovino. Zaskrbljivo je, da EU vse, kar se le da, podreja tej politični monokulturi. Naj dodam, da v praksi ta postopek ni tako daljnosežen kot marksizem-leninizem (ali titoizem, če hočete). In seveda so v evropskem parlamentu tudi komunistične stranke.

DEMOKRACIJA: Bi se strinjali s trditvijo, da kulturni marksizem uničuje temelje evropske civilizacije?

Schöpflin: Če nam je všeč ali ne, so marksizem in druge oblike levega in desnega radikalizma del evropske tradicije. Ampak temu ne bi rekel »kulturni marksizem«, ker je v mešanici veliko Foucaulta, poleg tega pa še nekaj misli Rawlsa in Gramscija. Dovolj sem optimist, da mislim, da je evropska civilizacija dovolj odporna, da lahko temelji živijo, morda v spremenjenem stanju. Znaki odpornosti so vidni. V Franciji je zanimiva oživitev rimskokatoliške misli, vse več je dokazov, da v Italiji, Franciji in Španiji mlajša generacija simpatizira z desnosredinskimi idejami. In kar je najpomembnejše, obstaja nacionalnost, bodisi državljansko ali etnično. Razkol med Srednjo Evropo, kjer smatrajo nacionalnost kot nujni pogoj svobode, in Zahodom narašča.

DEMOKRACIJA: Zakaj bruseljska evrokracija tako nasprotuje Madžarski in Poljski, ki hočeta reformirati pravosodni sistem in ga očistiti ruševin, ki segajo v čas komunističnega totalitarizma?

Schöpflin: Ker je liberalna levica zajela EU in ti liberalci razumejo, da imajo najboljše možnosti za vsiljevanje svojih vrednot Srednji Evropi skozi juristokracijo. Madžarska in Poljska sta na udaru, ker sta povsem eksplicitni pri uresničevanju svojega nacionalno konservativnega projekta.

DEMOKRACIJA: Zakaj Bruselj vztraja pri podpori množičnih migracij iz tretjega sveta, čeprav izkušnje kažejo, da to prinaša getoizacijo, povečan kriminal in nasilje, kulturne in verske spore ter finančno breme?

Schöpflin: Obstaja odgovor trga dela, češ da zahodne države potrebujejo poceni delovno silo za opravljanje del, ki jih ne bo opravljal nihče drug. Še pomembnejše pa je, da obstaja postkolonialna krivda, ki je v Srednji Evropi ni. Zahodu se to zdi nerazložljivo in noče sprejeti pomembnosti tako komunistične kot imperialne preteklosti (Prusija, Rusija, Otomani, Avstro-Ogrska) kot osrednje značilnosti srednjeevropskega spomina. Nekako te cesarske podložnosti ne štejejo.

Ključno je, da se je Zahodu (na splošno rečeno) uspelo rešiti travme druge svetovne vojne, to pa ne drži za komunistične države. Tretjič, to je razloženo z univerzalizmom, da obstaja enotno človeštvo in da je evropska zgodovinska naloga, da ga združi. Ta univerzalizem ima korenine v krščanstvu (enako v islamu), marksizmu in razsvetljenstvu. Zdaj, ko je razsvetljenska zapuščina − znanost rešuje vse − v težavah glede na to, da teorija kompleksnosti spodkopava Newtonov pogled na svet, pa univerzalisti raje prezrejo dokaze.

DEMOKRACIJA: Bruselj si močno prizadeva, da bi vsem članicam Unije naložil radikalen program LGBT (in preostale abecede). Kaj menite, da sta vzrok in cilj tega vsiljevanja?

Schöpflin: V bistvu zato, ker je LGBT mogoče predstaviti kot univerzalno »ranljivo manjšino«. Upoštevajte, da je to vprašanje precej sveže, da ga je preprosto vnesti v politiko in pomeni, da je mogoče druge, enako »ranljive« manjšine, kot so recimo invalidi, prezreti. Zaščita manjšin je v 2. členu pogodbe, toda EU preprosto zavrača, da bi to upoštevala v primeru narodnih manjšin. Poglejte, kaj se je zgodilo z Minority SafePack, državljansko pobudo, ki je prejela več kot milijon podpisov, vendar jo je Evropska komisija potisnila ob stran.

DEMOKRACIJA: Se vam ne zdi hinavsko, da EU po eni strani izjavlja svojo zavezanost človekovim pravicam in sodeluje s Kitajsko, kjer ljudi v taboriščih mučijo na podlagi njihove etnične, verske ali politične pripadnosti in jih celo uporabljajo kot suženjsko delo?

Schöpflin: Lahko mu rečete hinavski, lahko pa mu rečemo tudi pragmatizem, upoštevajte, da ima ignoriranje usode Ujgurov univerzalistično logiko. Če bi Zahod sprejel ujgursko stvar, zakaj potem ne bi tudi drugih etno-verskih manjšin, ki so slabo obravnavane?

DEMOKRACIJA: Se vam ne zdi zanimivo, da Bruselj članicam nalaga centralizacijo, ampak na prvem večjem preskusu, tj. pandemiji kitajskega virusa, je birokratski mastodont popolnoma odpovedal in vsaka država se je morala s pandemijo spoprijeti sama?

Schöpflin: Po pravici povedano, EU ni imela izkušenj z zdravstvenimi vprašanji − to so pristojnosti držav članic − in ko se je soočila s krizo novega koronavirusa, je naredila vsesplošno zmedo. Komisija ni imela niti človeških virov niti infrastrukture za spopadanje s pandemijo. EU se je spotaknila na lastnem sistemu prepričanj, da je »več Evrope« odgovor na vse. Enako velja za finančno krizo 2008 in migracije leta 2015.

DEMOKRACIJA: Vodstvo Unije ostro reagira proti vsaki članici, ki se ne želi v celoti podrediti njihovi agendi; Poljska, Madžarska, v zadnjem času pa tudi Slovenija. Grozijo s suspenzi, z blokado finančnih virov, izključitvijo. Ali brexit teh ljudi ni ničesar naučil, želijo razpad Unije?

Schöpflin: V resnici je brexit za Bruselj močno olajšanje, ker – mnogi vsaj tako mislijo − odsotnost Združenega kraljestva lajša izvajanje federalistične agende. Poljska, Madžarska, pravzaprav Srednja Evropa kot celota so nezaželena ovira za to agendo. A upoštevajte, da na Zahodu obstajajo protifederalistične države članice, na primer Švedska, da ne omenjamo približno ene tretjine ali več zahodnih volivcev, ki so protifederalisti. V tem kontekstu se mi zdi fascinanten vzpon Voxa (Španija) ali Chega (Portugalska). 

DEMOKRACIJA: Dolgo ste član evropskega parlamenta. Nam lahko poveste, kako močan je vpliv lobističnih skupin na delovanje tega telesa?

Schöpflin: Nisem prava oseba za to vprašanje, ker sem večinoma delal v nezakonodajnih odborih (ustava, zunanje zadeve), zato nisem bil vreden lobiranja. Ampak anekdotično, da, lobiranje je neskončno tako kot v Evropski komisiji. In ti lobiji niso odgovorni nikomur. Enako velja za ekosistem nevladnih organizacij v Bruslju.

DEMOKRACIJA: Nam lahko za konec poveste, kakšen je vaš pogled na prihodnost Evropske unije?

Schöpflin: Začenši s svojim prvim odgovorom − demokracija na križišču in upad reševanja sporov – vidim pred nami velika nesoglasja. Enotni trg je koristen, čeprav precej manj za ekonomsko šibkejše Srednje Evropejce, vendar političnih spopadov ne bo preprosto rešiti, dokler bo vladala liberalno-federalistična struja. Ali je Evropo mogoče še naprej integrirati brez soglasja velike manjšine? Rekel bi ne, razen prisilno; znaki te prisile obstajajo in jih je težko prezreti. Države Srednje Evrope imajo nedavno izkušnjo s prisilo in jo zavračajo.

V zvezi s tem je deklaracija 16 strank z 2. julija o prihodnosti EU zelo pomembna, ker ponuja jasno alternativno podlago za integracijo Evrope, kjer imajo države članice aktivno vlogo in nadzorne institucije, s katerimi lahko obrzdajo bruseljske federaliste. Pomembno je, da desna sredina vztraja, da gre pri demokraciji za soglasje in soglasja ne morejo nadvladati »vrednote«. Sistem, ki mu vladajo vrednote, spodkopava lastni pluralizem in je na dobri poti, da postane oligarhija. Levica to sicer lahko zavrača kot »populizem«, toda zavezanost k premoči demokratičnega glasovanja nad vladavino elitistov (v spregi s juristokracijo) je srce demokracije, kakršna se je v Evropi pojavila v zadnjih dveh, treh stoletjih.

Če citiram Deklaracijo, je »uporaba političnih struktur in zakona za ustvarjanje evropske naddržave in novih družbenih struktur manifestacija nevarnega in invazivnega socialnega inženiringa, znanega iz preteklosti, ki mora izzvati legitimen odpor«.

Volitve v evropski parlament leta 2024 bi se lahko izkazale za prelomnico v zgodovini Evrope, ki bi dala soglasju kakovostno močnejšo vlogo.

György Schöpflin (foto: Flickr / Euranet Plus)

Biografija

György Schöpflin se je rodil leta 1939 v Budimpešti. Vrsto let je bil profesor politologije na Šoli za slavistiko in vzhodnoevropske študije na University College London (UCL). Kot član Fidesa je bil evropski poslanec v letih 2004 do 2019. Ta čas je višji znanstveni sodelavec pri iASK (Kőszeg) in na Univerzi za javne službe v Budimpešti. Njegova najnovejša knjiga je »Evropski polis« (Ludovika, 2021)

Zadnje novice

Sorodne vsebine