12.5 C
Ljubljana
sreda, 28 septembra, 2022

(INTERVJU) Dr. Zvonka Zupanič Slavec v novi številki revije Demokracija o predlogu zakona o evtanaziji: »Finančna ozadja poseganja po življenju, ki so v predlogu zakona, so neprimerna, saj je življenje neprecenljivo«

Piše: Petra Janša

»Politika od nekdaj ni podpirala zdravniških zbornic, ker te varujejo stanovske interese. Zato so jih prepovedovali že v rimskih časih in jo je po letu 1945 prepovedala tudi komunistična oblast v rajnki Jugoslaviji,« nam v pogovoru pove prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, ki je zasnovala enciklopedijo štirih monografij na skupaj ok. 2500 straneh formata A4 z okoli 6000 slikovnimi enotami. Strokovni sopotniki avtoričino delo opisujejo kot »herojskega«, saj gre za življenjsko delo, kakršnega ne premorejo niti nekateri veliki narodi. Knjige bodo prinašale celostni prikaz razvojnih korakov zdravstva in medicine na Slovenskem od začetkov do sodobnega časa.

DEMOKRACIJA: Najin pogovor je nastal po nedavnem izidu vaše tretje knjige v enciklopedični zbirki Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem. V njej je na začetku objavljena fotografija plastike boginje Higieje, ki bedi nad bolnikom. Verjetno z razlogom …

Zupanič Slavec: Zdravniki se zelo zavedamo, da naše delo, četudi je najbolje opravljeno, ni nujno, da bo vse uspešno tudi pri bolniku. Zato se zavedamo, da je nad nami tudi duhovna moč, tisto nekaj več, kar težko poimenujemo, a tradicionalno velja za božjo pomoč, nadmoč. To od nekdaj predstavljajo različna božanstva, ki spremljajo medicino skozi vso zgodovino človeštva. Sodobna medicina temelji na antičnem medicinskem izročilu in v svoje simbolno dojemanje korenin vpleta tradicijo tistega časa, v kateri je bil grški bog zdravilstva Asklepij tisti, ki je ob zdravniku bedel nad zdravjem bolnikov. Njegovo delo in moč sta nadaljevali njegovi hčerki Higieja in Panacea, ki ju še danes srečujemo v različnih plastikah, kipih, majicah, spomenikih, v zdravstvenih ustanovah, muzejih, medicinski literaturi … Tako ni nič čudnega, da se je imenitna plastika boginje Higieje, ki pomaga zdravniku pri zdravljenju bolnika, pojavila tudi na pročelju nekdanjega ljubljanskega Šlajmerjevega sanatorija, ki je bil po drugi svetovni vojni spremenjen v ortopedsko kliniko ljubljanske bolnišnice. Boginjo Higiejo prepoznavamo po simbolni palici, analogni Hipokratovi popotni palici, oviti s kačo, ki simbolizira medicino. Če je ta povezana s posodo oziroma čašo, naj bi simbolizirala farmacijo. A pri tem umetniki pogosto niso imeli dovolj znanja, da bi znali ločiti. Zato so ti simboli večkrat nekoliko pomešani, a povsod gre za palico in kačo, antične simbola zdravnika. Znamenito plastiko je v Ljubljani leta 1940 izdelal akademski kipar France Gorše.

DEMOKRACIJA: Je rak ozdravljiv ali pomeni vdajo in smrt?

Zupanič Slavec: Dandanes so številne vrste raka zelo dobro zazdravljive, nekatere pa z zgodnjo diagnostiko in s preventivnimi pristopi tudi ozdravljive. Onkologija je veda, ki prinaša veliko novega upanja in ne le podaljšanega, ampak tudi kakovostnejšega življenja.

DEMOKRACIJA: Ko smo že pri tem, slišati je, da se skoraj v tajnosti sprejema zakon o evtanaziji. Smo res že postali tako brezčutni? Ali postajate zdravniki rablji?

Zupanič Slavec: Predlog zakona o prostovoljni prekinitvi življenja, ki ga je pripravilo združenje Srebrna nit, je nastal zunaj zdravniških organizacij. Te so se vse po vrsti izrekle proti njemu, saj je življenje največ, kar imamo, je čudež narave, zdravnik pa je skozi vso zgodovino bil in ostaja zavezan k ohranjanju življenja in izboljševanju zdravja. Nikakor ni dopustno, da se s predlogom tega zakona zdravnikom nalaga, da bi morali usmrtiti svoje bolnike, ki bi se za to odločili. Paradoksalno predlog celo zapiše, da mora zdravnik, ki bi imel ugovor vesti, poiskati drugega zdravnika, da to dejanje izvede. Na svetu je 230 držav in niti 10 jih nima takega zakona, pa bi morala to Slovenija sprejeti? Medicina ima zelo uspešna zdravila za preprečevanje bolečine in s tem trpljenja. Le paliativno oskrbo bi bilo treba razširiti in smrt demistificirati ter jo znova umestiti kot normalni del v življenjski ciklus, saj predstavlja njegov sestavni del. Kakršno koli poseganje po človeškem življenju bi pri bolnikih ustvarilo nezaupanje do zdravnika in pri zdravnikih rušenje Hipokratove prisege kot najvišjega in svetega zdravniškega etosa.

Zakonov ne sprejemamo za redke posameznike. Ljudje kljub številnim boleznim, invalidnosti in drugim težavam radi živimo. Humanizem je zrasel na spoštovanju človekovega dostojanstva in skrbi za človeka. S tako grobim poseganjem v to bi humanizem padel. Pravniki si celo drznejo reči, da lahko pravo seže nad etiko in celo poskušajo posegati v etični kodeks zdravnikov. Spolzki klanec takih zakonov lahko povzroči nepredstavljive zlorabe, kot je prišlo na primer od filozofske ideje genetsko zdravega človeka – evgenike – konec 19. stoletja (polihistor Francis Galton) preko sprva le prisilnih sterilizacij in abortiranj genetsko obremenjenih ljudi v Nemčiji od leta 1933 naprej (do 70. let pa tudi celotne Skandinavije), kasneje v nacistični Nemčiji s Hitlerjevim zakonom o evtanaziji iz leta 1939 pa do holokavsta, kjer so sprva pomorili duševne bolnike, nato pa smrti zapisali tudi 6 milijonov Judov, Romov, homoseksualcev in drugih.

20-letne izkušnje osebja, ki izvaja evtanazijski program v Beneluksu, govori o tem, da je med njimi več duševnega trpljenja, samomorov in se upirajo nadaljnjemu sodelovanju. Vest človeka spremlja, težka dejanja so grenka usedlina, ki ne da mirno živeti. Evtanazija je ireverzibilna kot tudi smrtna kazen, ki je zato večinoma ukinjena. Ker se zavedamo, da smo se morebiti pri obsodbi zmotili, je podobno s človekovo morebitno napačno odločitvijo za evtanazijo. Rešeni po poskusu samomora v 90 odstotkih tega ne poskušajo več! To so klici na pomoč! V Beneluksu poznamo primere mladih, ki so se naveličali življenja in se zapisali evtanaziji, pa bi si morebiti čez čas premislili. Odvzem organov pri mladih je lahko velika zloraba evtanazijskih programov, saj so večinoma transplantacijske ustanove po svetu v zasebnih rokah in gre lahko za zaslužke. Finančna ozadja poseganja po življenju, ki so v predlogu zakona, so neprimerna, saj je življenje neprecenljivo.

Celoten intervju preberite v reviji Demokracija.

 

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine