Piše: Metod Berlec
S prejšnjim ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem smo se pogovarjali o čistkah, ki jih izvaja njegova naslednica na tem mestu, delovanju Golobove vlade, dogajanju v medijskem prostoru, predsedniških volitvah, referendumih in drugem aktualnem notranjepolitičnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Gospod Simoniti, glede na to, da je poteklo že kar nekaj časa od vašega zadnjega intervjuja za revijo Demokracija, bi vas najprej vprašal, kako komentirate izide zadnjih državnozborskih volitev, ki so bile 24. aprila. Da stranke, ki so vodile vlado, v kateri ste sodelovali, niso bile ustrezno nagrajene za svoje naporno in uspešno delo …
Simoniti: … ko se oziram v dobri zadnji dve leti precej intenzivnega in zaradi epidemije napornega dela vlade, lahko ugotovim, da je bil to tudi čas najsilovitejše propagandne vojne proti vladam, ki jih je je vodil Janez Janša. Od prvega dne, ko je bilo jasno, da bo Janša sestavil vlado, je levi politični pol zajela panika pred izgubo oblasti in gospodarji medijev so njemu in prihodnji vladi napovedali vojno.
Standardov, vrednih poklicne verodostojnosti novinarjev, se seveda ni bilo treba držati, ampak so jih izrabljali brez vsake mere in brez vsakega sramu. Tako kot njihovi gospodarji vedo tudi novinarji, okuženi z virusom totalitarne miselnosti, da demokracija ponuja vsa tista orodja, ki omogočajo, da se lahko tudi uniči. To jim je povedal, če že niso ugotovili sami, njihov tihi vzornik že pred skoraj sto leti z besedami: »Eden največjih paradoksov demokracije je, da je dala svojim smrtnim sovražnikom sredstva, s katerimi so jo lahko uničili.«
Pri tem pa je dovoljen tudi t. i. humanistični teror, ki ga zagovarja pri nas z ideologijo nasilja obsedeni slovenski guru levice. Ustrahovanja, jemanje veljave in dobrega imena posameznikom z medijskimi sramotitvami ipd. so se dogajala v do skrajnosti agresivnem jeziku, a z vsaj na videz demokratičnimi orodji.
Ob tem smo se –h še prav posebej v zadnji dveh letih – naposlušali očitkov, da je vlada fašistična, njeni člani pa fašisti in nacisti. Hkrati so te pretiranosti dosegle novo raven ščuvanja k nasilju proti naši stranki, ki je bila v vladi najmočnejša, z razširjanjem nalepk po uradih, lokalih in parkih.
Besedilo teh nalepk, na katerih je bil podlaga prometni znak prepovedi, se je glasilo: »SDS vstop prepovedan« in »Psom in SDS vstop prepovedan«.
Ob vseh posrednih in neposrednih grožnjah, grafitih, letakih, vsakodnevnih protizakonitih protestih itd. itd. proti vladi, strankam in posameznikom, je ostalo sodstvo povsem ravnodušno in ignorantsko. Glede na nekatere znane sodne obravnave v preteklosti seveda ni bilo pričakovati, da bo sodstvo sledilo svojemu poslanstvu, se je pa iz dneva v dan potrjevalo, da je sodstvo orodje v rokah levega pola politike.
V pravičnost sodstva lahko verjamejo samo še naivneži. Predvsem zaradi naštetega smo volitve izgubili. Vse te slaboumnosti se sedaj nadaljujejo z nezmanjšano silovitostjo, čeprav se je oblast zamenjala. S strani vladajoče koalicije, večine medijev in političnih civilnodružbenih satelitov vlade se nasilje – sedaj nad opozicijo – stopnjuje.
Fizično so napadli pred časom poslanca NSi, pred dnevi poslanca SDS, o čemer s stisnjenimi zobmi mediji poročajo nekako tako, kot da gre za izmišljijo.
Da bi utišali opozicijo in kritično javnost, pa je predsednik vlade napovedal, da namerava vlada suspendirati določene državljanske svoboščine. Sklepam lahko, da samo še išče nekega »desnega van der Lubbeja« in čaka na priložnost.
DEMOKRACIJA: Kje vidite vzroke za tak rezultat? Da je spet uspela prevara s t. i. novim obrazom?
Simoniti: Sam ne mislim, da gre za t. i. nove obraze. Kvečjemu je šlo v večji meri za reciklirane propadle politične obraze, ki so si nadeli nove maske, deloma bi lahko veljali za nove obraze tisti, ki prej niso bili v političnem ospredju.
Tako da je, kot pravite, prevara uspela po mojem mnenju prej zaradi dosledno izpeljane politične propagande. Kljub temu, da ljudje po navadi mislijo, da propaganda in manipulacija nanje ne bosta vplivali in ju bodo prepoznali, to namreč ni tako. Še zlasti ne, če je informacijski prostor v izdatni meri enoznačen.
Orkestrirano več kot dve letno vztrajno napadanje vlade s strani medijev, t. i. civilne družbe in takrat levih opozicijskih strank, ki se jim je pridružilo še enako grobo in histerično anticepilsko gibanje, je imelo prepoznavne posledice.
In ob medijski neuravnoteženi krajini ni bilo treba biti posebno inovativen. Šli so, tako kot se to spodobi v totalitarnih režimih, po načelu nenehnega in nepopustljivega, brezsramnega ponavljanja enih in istih resničnih, polresničnih in povsem lažnivih vsebin iz ure v uro, iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto.
Levičarjem, ki jih v politiki krasi po navadi še določena obsesivna motnja, ni težko biti vztrajen pri uveljavljanju samo enega cilja, ki ga imajo. To je dobiti oblast.
Dobršnemu delu ljudi, ki v taki propagandni utesnjenosti podležejo valu negativnih čustev in diskreditacij, zameglijo racionalno presojo. To je ustvarilo in ustvarja črno-belo podobo v slovenski politiki.
Z vračanjem vzorcev nekdanjega oblastnega nasilništva, o katerem sem govoril v prejšnjem odgovoru, pa se vrača tudi molk večine (na primer v sodstvu), večini ljudi pa je spet vodilo v vsakdanjem življenju oportunizem tako na osebni kot tudi na strokovni in javni ravni.
Če uspe vladi omejiti še svobodo govora, kot napoveduje njen predsednik, in počistiti z vodstvom javne RTV Slovenija, bo Svoboda popolna.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
