Piše: Andrej Sekulović
S hrvaškim esejistom in nekdanjim diplomatom prof. dr. Tomislavom Sunićem smo se pogovarjali o konservatizmu, tabujih pri vprašanjih o rasi in rasizmu, skupnih koreninah liberalizma in komunizma ter o drugih zanimivih temah.
DEMOKRACIJA: Gospod Sunić, pri založbi Nova obzorja je pred kratkim izšel slovenski prevod vaše knjige Post mortem Report, oziroma Posmrtno poročilo: kulturne raziskave iz postmoderne. Kaj nam lahko poveste o sami knjigi?
Sunić: Najprej bi se rad zahvalil g. Primožu Kuštrinu za prevod moje knjige in založbi Nova obzorja, ki je knjigo izdala. Sama knjiga nima neke tematske celote, če seveda izvzamemo to, da gre za knjigo konservativne, revolucionarne in nacionalne narave. Razdeljena je na pet delov. Gre za zbirko mojih esejev, v katerih se bolj kot na izražanje lastnega mnenja osredotočam na poglede in ideje drugih avtorjev, ki danes žal niso preveč znani v akademskih krogih na Zahodu ali v Sloveniji in na Hrvaškem. Razlog za to je, da jih pogosto uvrščajo med profašistične in pronacionalsocialistične avtorje, četudi ne spadajo nujno v to kategorijo.
DEMOKRACIJA: Knjiga je razdeljena na pet delov. S katerimi temami se v njej ukvarjate?
Sunić: V prvem delu se posvečam religiji in razlikam med monoteizmom in politeizmom, pa tudi temu, kako to v svoji sekularni obliki vpliva na sodobno politično zavest. V drugem delu se posvečam kulturnemu pesimizmu. V sklopu te teme sta v knjigi obsežen esej o Spenglerju in esej o Emilu Cioranu. V tretjem delu govorim o rasi, pa tudi o Tretjem rajhu. V četrtem delu se posvečam liberalizmu in demokraciji. Moja glavna teza je, da liberalizem in demokracija ne hodita vedno z ramo ob rami, temveč je liberalizem pravzaprav lahko tudi v nasprotju z demokracijo. V petem in zadnjem delu govorim predvsem o multikulturalizmu. Na splošno trdim, da multikulturalizem in demokracija ne sodita skupaj. V multikulturni državi bo vsaka narodnost ali manjšina imela lastno opredelitev demokracije. To smo navsezadnje videli tudi v Jugoslaviji.
DEMOKRACIJA: Nam lahko na primeru Jugoslavije pojasnite to trditev?
Sunić: Ideja o demokratični Jugoslaviji, o ustvarjanju mešane družbe, v kateri bodo vsi enaki, je morda lepo zvenela. Vendar pa ljudje, ko pride do gospodarskih ali drugih kriz, iščejo rešitve in zaščito pri svojem plemenu. Temu smo bili priča v Sloveniji, ko so številni komunisti, vključno s Kučanom, sprejeli nacionalno opcijo. Enako je bilo v Tuđmanovih krogih. Kot nekdanji diplomat vam lahko povem, da so se okoli njega zbrali komunisti in Jugoslovani, ki so čez noč postali zagrizeni Hrvati. Danes so specifičen primer multikulturalizma ZDA, ki so v procesu balkanizacije. Čeprav levičarji vztrajno zanikajo to dejstvo, se ljudi preprosto ne da odvrniti od tega, da se v iskanju zaščite in identitete zatekajo k svojemu plemenu, narodu ali kakšni sekti. To danes prihaja najbolj do izraza v ZDA, kjer je družba, tudi glede na demografske, rasne in etnične delitve, močno polarizirana. Američan japonskega izvora se bo dobro zavedal tega, da je na prvem mestu japonski izvor.
DEMOKRACIJA: Omenjate balkanizacijo ZDA, kjer ste tudi sami živeli več let. Kakšne so bile vaše izkušnje v liberalnih multikulturnih ZDA?
Sunić: Eden od razlogov, da sem se leta 1993 iz Kalifornije vrnil na Hrvaško, je bil, da je bilo v ZDA že takrat občutiti balkanizacijo in stopnjevanje rasne nestrpnosti, ki je danes še toliko bolj izrazita. Pri tem zavračam trditve, da so rasisti izključno belci in da so vse druge rase strpne. Danes je v ZDA približno 55 odstotkov belih Američanov, 45 odstotkov prebivalstva pa je neevropskega izvora. Tudi če bodo zaradi dramatičnih demografskih sprememb belci postali manjšina ali pa bodo celo postopoma izginili, ste lahko prepričani, da bo prihajalo do velikih rasnih spopadov med Afroameričani in Latinskoameričani. Že danes prihaja predvsem do spopadov med latinskoameriškimi in črnskimi tolpami, ne med belci in črnci. Statistike FBI, ki jih lahko najdete na spletu, kažejo, da se več kot 50 odstotkov umorov in nasilnih zločinov zgodi med samimi črnci, v primeru medrasnih statistik pa so večinoma črnci storilci in belci žrtve. Ob vsem tem bi rad poudaril, da sem imel v ZDA zelo prijetne izkušnje s svojimi študenti, ki so bili afroameriškega ali azijskega izvora, po drugi strani pa sem imel najslabše izkušnje v svoji karijeri prav s konservativnimi »zagrizenimi« Hrvati. Ne dajem torej vrednostnih sodb, temveč le navajam določena dejstva.
DEMOKRACIJA: Danes je med Evropejci vprašanje rase, o katerem pišete tudi sami, postalo velik tabu.
Sunić: Včasih beseda »rasa« ni imela negativnega ali slabšalnega pomena. Nekje do 70. let se je ta beseda, tudi v komunistični Vzhodni Evropi, uporabljala v nevtralnem smislu. Treba pa je ločiti besedo »rasa« od izraza »rasizem«, ki ima negativen pomen, saj pomeni rasno izključevanje ali prepričanje, da je neka druga rasa manjvredna. Danes pa je beseda rasa ponekod celo odpravljena z ustavo. Tako je bila pred nekaj leti v Franciji sprejeta odločba, da se ta beseda preprosto ukine. Prav tako levičarji in liberalci trdijo, da je rasa samo »konstrukt« in da smo vsi enaki. Pri tem se pravzaprav znova vračamo k ideologijama liberalizma in komunizma. Ne glede na razlike med njimi je treba poudariti, da tako liberalci kot tudi komunisti izhajajo iz prepričanja, da je človek t. i. tabula rasa, da smo vsi nepopisan list papirja, na katerega lahko napišemo, kar želimo. To prepričanje opazimo pri Lockeju in predvsem pri Rousseauju, ki je govoril, da je človek popolnoma svoboden, ko se rodi, in da lahko iz njega naredimo genija in novega Einsteina ali pa navadnega delavca. Vendar pa to ne drži. Znanstvene raziskave v zadnjih sto letih, od Darwina pa do sodobne sociobiologije in genetike, potrjujejo popolnoma zdravorazumsko dejstvo, da vsak človek podeduje določene lastnosti. Vendar pa morajo sociobiologi, ko danes o tem govorijo, uporabljati nejasne izraze, kot so genotip ali haplotip, da jih ne bi označili za rasiste.
DEMOKRACIJA: Povejte nam, prosim, kaj več o ugotovitvah glede rasnih razlik.
Sunić: Richard Lynn je pisal o razlikah v inteligenčnem količniku med narodi. Hrvate in Slovence je uvrstil v skupino srednjeevropskih narodov, po drugi strani pa imajo po njegovih raziskavah Etiopijci in Afričani precej nižji inteligenčni količnik od Evropejcev. Takšne trditve nikakor niso rasistične, saj gre za preproste ugotovitve o lastnostih določenih ljudi. Za primer lahko vzamemo Nobelove nagrajence, ki so praktično vsi Evropejci oziroma belci ne glede na to, o kateri kategoriji govorimo. Jaz torej ne dajem vrednostnih sodb in prav tako ne trdim, da so Evropejci boljši od črncev, temveč trdim le, da se moramo zavedati razlik med nami in da je treba ljudem, namesto da se jim vsiljujeta marksizem in potrošništvo globalnega sveta, dovoliti, da imajo svojo identiteto, ki jo oblikujejo njihove specifične vrline in podnebje, v katerem živijo. Prav omenjeno vsiljevanje globalnega sveta je največje zlo za vse narode.
DEMOKRACIJA: Omenjali ste razlike med vprašanjem rase in rasizmom, vendar pa se zdi, da se danes izključno beli Evropejci označujejo za »rasiste«.
Sunić: Rasizem in rasno izključevanje je vsekakor treba obsojati. Moram pa poudariti, da je napačno in krivično vedno znova rasizem pripisovati samo belcem in trditi, da so le belci rasisti. To nikakor ne drži. Sam sem dovolj dolgo živel tako v Afriki in v Aziji kot tudi v ZDA, da lahko na podlagi lastnih izkušenj in opazovanj trdim, da to ni res. V San Franciscu in v Seattleu, kjer živi veliko Američanov kitajskih korenin, boste zelo redko videli kakšno lepo Američanko azijskega izvora, ki bi hodila po ulici skupaj s črncem. Zanje je to preprosto nesprejemljivo. Preprosto gre za določeno rasno izključevanje, saj se nočejo mešati.
DEMOKRACIJA: V svoji knjigi pišete, da so se že stari Grki in Rimljani zavedali svoje rasne identitete. Kako so oni doživljali raso?
Sunić: Stari Grki in Rimljani sicer niso poznali Mendla, ki je prvi postavil teorijo dednosti, vendar pa niso bili neumni. V antičnih časih torej niso poznali določenih pravil genetike, vendar pa so opazovali ljudi in njihovo fizionomijo. Rimski književnik Juvenal in zgodovinar Salustij sta na primer ostro nasprotovala priseljevanju Kaldejcev in vzhodnih Azijcev v Rim. Prav gotovo se ni treba ukvarjati s sociobiologijo in poznati zapletenega izrazja genetike, temveč je dovolj, da preprosto opazujete skupino ljudi ali otrok in njihovo obnašanje, da bi zasledili določene vezi med njimi in njihovimi predniki. Stari Grki in Rimljani niso imeli na voljo znanstvenih metod analiziranja genov in kromosonov in haploskupin, so pa imeli preprost zdrav razum. Dobro so vedeli, kakšen bo plod glede na to, kdo se je s kom oženil.
DEMOKRACIJA: V knjigi omenjate več »konservativnih« avtorjev. Vendar pa gre za precej širok pojem, zato bi nam morda lahko povedali kaj tudi o samem konservatizmu.
Sunić: V nekaterih državah poznamo le eno obliko konservatizma, obstaja pa tudi vrsta konservatizma, ki se ji pri nas nismo dovolj posvečali. Sem spadajo Nietzsche, Cioran, Spengler in drugi. Gre za zagrizene nasprotnike ne le liberalizma in komunizma, temveč tudi monoteizma oziroma judeokrščanstva. V knjigi tako omenjam veliko konservativnih avtorjev, predvsem iz Weimarske republike, ki pa imajo zelo malo skupnega s tem, kar danes v Ljubljani ali v Zagrebu imenujemo konservatizem. Ko govorimo o različnih oblikah konservatizma, bi dodal tudi, da se danes konservativci smatrajo za nazadnjake, vendar pa ni tako. Bili bi presenečeni, koliko avtorjev nemške konservativne revolucije je bilo ultramodernih. Tudi sam sem v nekaterih pogledih zelo moderen. Rad poslušam rokovsko, v mlajših letih pa sem kot hipi živel v Indiji. Prav tako ne zavračam katoliške in krščanske konservativne revolucije, trdim le, da ne gre za edino obliko konservatizma. Konservativci so lahko tudi ateisti, nietzschejanci, pogani ali politeisti. Kot je rekel pruski kralj Friderik II. Veliki: »Vsakdo naj na svoj način časti svojega boga.«
DEMOKRACIJA: Kako bi primerjali sodobni liberalizem s komunizmom?
Sunić: Danes se ne moremo učinkovito boriti proti komunizmu, če nismo kritični do njegove osnove. Komunizem je nastal iz liberalizma. To ni moje osebno mnenje, temveč je v 19. stoletju o tem pisal Marx.
Liberalizem in komunizem sta pravzaprav dve strani istega kovanca. Leta 1991 smo v Vzhodni Evropi doživeli zlom komunizma ravno zato, ker so se komunistične težnje, enakost, pretok kapitala in odmiranje države, bolje uresničevale v Zahodni Evropi in v ZDA. Seveda ne v imenu komunizma, temveč v imenu multikulturalizma. V Vzhodni Evropi torej ni šlo toliko za upor proti komunistični oligarhiji, kolikor je šlo za ugotovitev, da se na Zahodu živi bolj »komunistično«, saj so bile višje pokojnine in socialna pomoč, manjšine pa so imele več pravic.
DEMOKRACIJA: Je potemtakem današnji liberalizem, ki postaja vse bolj totalitaren, pravzaprav nadaljevanje komunistične miselnosti?
Sunić: Če se hočemo učinkovito boriti proti komunizmu, moramo kritizirati liberalizem. Liberalizmu je uspelo to, kar ni uspelo Sovjetski zvezi. Zato so komunisti ali marksisti sprejeli zahodno paleokomunistično opcijo. Tako smo danes v Evropski uniji priča odmiranju države, saj tudi EU temelji na teh paleokomunističnih načelih odmiranja države. Pri tem odmiranju pa ne gre le za meje, temveč tudi za zatiranje mej. Nočem, da bi Slovenija ali Hrvaška postali le turistično središče za bogate turiste iz Evrope in ZDA. Rad bi, da obdržita svoje tradicije, ki danes vse bolj bledijo. Res je, da se liberalna represija ne poslužuje tako drastičnih metod, kot je prelivanje krvi, vendar pa sam ne izključujem možnosti, da bo prišlo v prihodnosti tudi do tega.
Biografija
Dr. Tomislav Sunić je hrvaški upokojeni univerzitetni profesor, diplomat, esejist in eden vidnejših predstavnikov miselne šole »nove desnice«. Rojen je bil leta 1953 v Zagrebu. V letih 1983–1992 je kot
politični begunec živel v ZDA, kjer je doktoriral iz politologije, kasneje pa je predaval na Univerzi Santa Barbara v Kaliforniji. Je avtor več knjig, esejev in drugih prispevkov v angleščini, francoščini, nemščini in hrvaščini.
