Piše: Metod Berlec
Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne smo se pogovarjali z zgodovinarko dr. Tamaro Griesser Pečar, ki je avtorica zgodovinske knjižne uspešnice Razdvojeni narod. Pod drobnogled smo vzeli socialistično-partijsko mitologijo, ki jo obuja vladajoča tranzicijska levica skupaj s svojimi sateliti.
Dr. Tamara Griesser Pečar se je rodila 18. marca 1947 v Ljubljani. V šolo je hodila v Ljubljani, Portorožu, Kopru, New Yorku in na Dunaju. Po končani srednji šoli na American International School na Dunaju je študirala najprej na Ameriškem kolidžu v Parizu, potem pa zgodovino in anglistiko na Dunaju. Leta 1973 je promovirala pri prof. dr. Richardu Plaschki z disertacijo Stališče slovenske deželne vlade do Koroške 1918−1920. Po koncu študija se je poročila z žurnalistom dr. Hermannom Griesserjem, s katerim imata dva sinova. Živi na Dunaju. Je avtorica številnih prispevkov in monografij. Marca 2004 ji je papež Janez Pavel II. podelil odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice. Za monografijo Razdvojeni narod: Slovenija 1941−1945, ki je najprej izšla v nemščini, je leta 2005 prejela nagrado Antona Gindelyja na Dunaju, ki jo je podeljeval Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo. Sodelovala je pri več mednarodnih projektih. Leta 2007 je bila habilitirana kot docentka na Univerzi v Mariboru, kjer je do leta 2023 predavala novejšo slovensko zgodovino. Predavala je tudi na Fakulteti za uporabne družbene vede v Novi Gorici. V Študijskem centru za narodno spravo je med letoma 2009 in 2016 uspešno vodila raziskovalni program Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941−1990. Od leta 2017 do konca leta 2021 je vodila programsko skupino, ki je izvajala raziskovalni program Zgodovinskopravni vidiki kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju, ki ga je sofinancirala Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost. Je članica sveta javnega zavoda Študijskega centra za narodno spravo in Zbora za republiko.
Gospa Griesser Pečar, v teh dneh se spominjamo okrogle obletnice konca druge svetovne vojne. Morda za začetek naše bralke in bralce na kratko spomnite, kako se je končala ta svetovna morija pred osmimi desetletji. Brutalna vojna, ki je najbolj prizadela prav Evropo …
Druga svetovna vojna se je v Evropi končala z brezpogojno kapitualcijo sil osi 8. maja 1945. Hitler je naredil samomor 30. aprila in generalpolkovnik Alfred Jodl je 7. maja v Reimsu (Francija) podpisal vdajo Nemčije, ki je začela veljati 8. maja. Ker pa je bila brezpogojna kapitulacija v Berlinu na zahtevo Sovjetske zveze podpisana še enkrat in je začela veljati 8. maja ob 23.01 − 9. maja ob 1.01 po moskovskem času torej −, praznujejo v Rusiji in Belorusiji konec druge svetovne vojne 9. maja. Ni povsem jasno, zakaj velja to tudi v Sloveniji.
Na Japonskem pa so zaradi atomskih bomb, odvrženih na Hirošimo in Nagasaki, kapitulirali in s tem dokončno končali drugo svetovno vojno šele 2. septembra 1945.
No, kmalu zatem se je nad evropsko celino »spustila železna zavesa«, kot je rekel Winston Churchill. V Srednji in Vzhodni Evropi je en totalitarizem zamenjal drug totalitarizem.
Železna zavesa je bila simbol ločitve Evrope v dva močna bloka po drugi svetovni vojni: Zahod (kapitalističen in demokratično oblikovan pod vplivom ZDA) in Vzhod (komunističen in pod sovjetskim nadzorom).
Ta Churchillov govor je označil začetek hladne vojne. Za Vzhod, ki je bil za železno zaveso, je to pomenilo omejitev gibanja, prepoved potovanja iz komunističnih držav na Zahod torej, strog nadzor prebivalstva, ki je bilo podvrženo močni propagandi. Ker je tam vladal enopartijski režim z diktatorjem na čelu, ker ni bilo delitve oblasti, ker so množično kršili človekove in državljanske pravice, vse to velja tudi za Jugoslavijo in Albanijo, je očitno, da je nacionalsocialistični totalitarizem zamenjal komunistični totalitarizem.
V vojaškem smislu je železna zaveza pomenila medsebojno oboroževanje (NATO proti Varšavskemu paktu). Simbol železne zavese je bil berlinski zid. Železna zavesa je začela »padati« leta 1989 z mirno revolucijo v Vzhodni Evropi. Simbolni vrhunec je bil padec berlinskega zidu 9. novembra 1989.
Pojdimo k socialistično-partijski mitologiji, ki jo pri nas obujajo vladajoča tranzicijska levica in njeni sateliti. Ob dnevu upora proti okupatorju smo bili spet priča obujanju mita o ustanovitvi t. i. Osvobodilne fronte slovenskega naroda, čeprav se 27. aprila 1941 glede tega, kot vemo, ni zgodilo prav nič.
26. in ne 27. aprila je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je bila uperjena proti zahodnim silam in proti domači »kapitalistični gospodi«, nikakor pa ne proti okupatorjem. Komunisti so bili takrat nemški zavezniki. Nemčija in Sovjetska zveza sta dejansko začeli drugo svetovno vojno na isti strani. 23. avgusta 1939 sta državi podpisali pakt Hitler-Stalin (boljši izraz kot pakt Molotov-Ribbentrop), ki sta ga podkrepili še po začetku druge svetovne vojne z Mejno in prijateljsko pogodbo 28. septembra 1945. Oba dogovora sta vsebovala tajni protokol, po katerem sta si državi razdelili sosednja ozemlja. Začeli sta s Poljsko. Nemčija jo je napadla 1. septembra, SZ pa 17. septembra. Sledili so napadi na druge države. SZ je Nemčiji pomagala pri oborožitvi, ker je zanjo pridobivala surovine, ki so bile potrebne za nemško vojno industrijo. Sama jih zaradi angleškega bojkota ni mogla uvažati.
Edvard Kardelj, glavni ideolog KPJ in član Centralnega komiteja je še med vojno v partijski šoli na Rogu označil vojno Anglije proti Nemcem med letoma 1939 in 1941 kot imperialistično, nepravično torej. Vojna je postala po njegovem pravična šele z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, ker so se zahodni zavezniki bojevali s silami, ki so bile usmerjene proti SZ.
Se pravi, da je pajdašenje nacionalsocialistov in komunistov trajalo vse do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941?
Seveda, šele ko je Nemčija 22. junija 1941 napadla tudi SZ, je ta zamenjala stran in pristopila na stran zahodnih zaveznikov. Ta preobrat so potem po zahtevi Moskve naredile tudi članice Kominterne. Takrat se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto. Cilj komunistov se ni spremenil. Osvobodilni boj proti okupatorju so zlorabili za svoje načrte prevzemanja oblasti. Osvobodilni boj so izenačili s komunističnim odporom in zastopnike nekomunističnih tokov označili za »kolaboracioniste«. To ponarejanje zgodovine velja delno še danes. Seveda je upor proti okupatorju legitimen, ne pa tudi monopolizacija upora, ki so ga z odlokom sprejeli 16. septembra 1941, ko so vsakogar, ki je deloval proti okupatorju zunaj OF, razglasili za izdajalca in mu grozili s smrtjo. Dejansko so potem že med vojno umorili številne zavedne Slovence.
Kako gledate na to, da skušajo vladajoči po novem skupaj z Zvezo borcev in nekaterimi režimskimi zgodovinarji ustvariti vtis, da so se že med drugo svetovno vojno bojevali za samostojno slovensko državo, pa čeprav vemo, da to nikakor ne drži?
To smo poslušali tudi na letošnji proslavi v Stožicah. Seveda nikakor ne drži. Cilj komunistov je bil prevzem oblasti v celotni Jugoslaviji, slovenski narod jim ni pomenil veliko. Se pa je med vojno za samostojno slovensko državo zavzemal Lambert Ehrlich, ki je program za Združeno Slovenijo med drugo svetovno vojno še nadgradil v spomenici Slovenski problem, v kateri je zahteval združitev vseh Slovencev v samostojno državno enoto, ki se potem lahko enakopravno združi v večjo konfederacijo severnih in južnih slovanskih svobodnih in suverenih narodov od Baltika do Egeja in ki bi Evropo zavarovala pred germanskim in ruskim imperializmom. Prav zaradi nasprotovanja komunistom in njihovim načrtom ga je na zahtevo partijskega vodstva umorila VOS. S svojimi idejami je ogrožal načrte komunistov.
Zgodovinar dr. Bojan Godeša je v nedavnem intervjuju za Dnevnik celo dejal, da med vojno ni bilo revolucije …
Popolnoma nerazumljivo je, da lahko zgodovinar, ki je raziskoval drugo svetovno vojno, izjavi kaj takega. Že na konferenci oktobra 1940 v Zagrebu je Edvard Kardelj napovedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor, samo če bodo imeli možnost speljati revolucijo in seveda če bo to v interesu Sovjetske zveze. Inštitut za novejšo zgodovino, na katerem je Godeša že dolga leta zaposlen, in se je do leta 1989 imenoval Inštitut za delavsko gibanje, je celo objavljal Dokumente ljudske revolucije.
Godeša recimo tudi trdi, da »razen OF ni bilo nobenega odporniškega gibanja« …
Tudi to ne drži. Na tradicionalni strani je bila vrsta različnih vojaških in paravojaških formacij − različnih po sestavi, ampak tudi glede legalnosti. Niso bili samo komunisti tisti, ki so mislili na vojaški odpor proti okupatorju, niti niso bili prvi. Bila je tu organizacija TIGR, ki jo komunistično zgodovinopisje dolgo ni vzelo na znanje. Mesec dni pred ustanovitvijo partizanov pa je bila 29. maja 1941 ustanovljena Slovenska legija. Sledile so druge paravojaške enote kot Sokolska legija in Pobratim oz. Narodna legija. Njihov cilj je bil, da čim več mladih mož pripravijo na trenutek, ko bo zakonita jugoslovanska vlada v begunstvu te slovenske enote poklicala na pomoč. Bili so tukaj četniki, oz. Jugoslovanska vojska v domovini, ki je bila pod poveljstvom vrhovnega poveljnika in vojnega ministra Draže Mihailovića.
Delovale so tudi različne obveščevalne službe. Slovenska informativna služba je bila obveščevalna služba Jugoslovanske vojske v domovini med italijansko okupacijo. Služba Mačkovškove skupine je pošiljala poročila o Sloveniji. Vladimir Vauhnik je ustanovil obveščevalno službo BBZ (Berliner Börsenzeitung), ki je poleg Ljubljane delovala tudi v Zagrebu in Trstu. Vauhnik je sodeloval z britansko obveščevalno službo Secret Inteligence Service …
TV Slovenija je za režimskopropagandne namene posnela »dokumentarni film Dan zmage. V promociji za film je avtor, scenarist in režiser tega filma Zvezdan Martić zatrdil, da »brez tega, kar so partizani dosegli v 2. svetovni vojni, ne bi bilo slovenskega jezika in naše države«. Kako to komentirate?
To je popoln nesmisel. Avtor ne pozna slovenske zgodovine.
No, po drugi strani pa je 3. maja minilo osemdeset let od medijsko povsem prezrtega taborskega parlamenta …
Režimsko zgodovinopisje je žal vsenavzoče. Taborski parlament je bil sestavljen iz nasprotnikov komunizma, pripadnikov predvojnih legitimnih političnih strank. Tega seveda nočejo priznati. Delno pa seveda preprosto prevladuje nepoznavanje zgodovine.
Kako gledate na to, da vladajoči še naprej Kidričevo vlado napačno poimenujejo »prva slovenska narodna vlada«?
Prvo slovensko narodno vlado je po razpadu Avstro-Ogrske 31. oktobra 1918 ustanovil Narodni svet. To je bilo, še preden je bila 1. decembra 1918 ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), 6. oktobra pa je bila ustanovljena Država SHS v Zagrebu, ki je združevala južne Slovane avstro-ogrske monarhije, tudi Slovence torej. Še na dan ustanovitve je bila slovenska narodna vlada potrjena.
Kidričeva revolucionarna vlada pa tudi ni bila prva povojna vlada. To je bila namreč vlada, ki je bila ustanovljena na Taboru v Ljubljani, 3. maja 1945. Prva demokratična vlada pa je bila po osamosvojitvi Peterletova vlada.
Kako komentirate to, da so vladajoči v petek v Stožicah s partizansko ikonografijo spet na veliko proslavljali »dan zmage«?
Kot sem že omenila, praznujejo kot dan zmage 9. maj in ne 8. maj. Poveličevali so OF in partizanski boj in z nobeno besedo niso omenili revolucije in njenih množičnih žrtev. Govorili so o zgodovinopisju in o tem, kako se ta ne sme ponarejati, dejansko pa so to sami počeli. Med drugim smo proti koncu še slišali, da je po padcu berlinskega zidu demokracija izgubila svojo vrednost.
In še za konec. Slovenci smo spomladi 1945 izpod enega totalitarizma prišli pod drugega. Tako se bomo v naslednjih tednih spominjali največjega zločina, ki so ga storili slovenski komunisti nad slovenskim narodom …
Zmaga nad fašizmom in nacizmom maja 1945 v Sloveniji dejansko ni prinesla konca nasilja, sledil je le druge vrste totalitarni režim. Komunistični sistem je prevzel nacionalsocialistično zapuščino. Do konca januarja 1946 so umorili 15.000 Slovencev. Zapori so ostali isti, stanovalce so zamenjali, delno pa so se tam znašli tudi preživeli iz taborišča Dachau, tudi duhovniki. Že takoj po vojni je bilo na božičnem procesu decembra 1945 sojeno dachaucem, ki so se delno prostovoljno vrnili, delno pa jih je »Jugoslovanski narodni komite« proti njihovi volji poslal nazaj v Jugoslavijo. Pa tudi pozneje so sodili nekaterim dachaucem, npr. duhovniku in znanemu slavistu Jakobu Šolarju. Obsojeni na t. i. dachauskih procesih, ki so potekali v letih 1948 in 1949, torej niso bili edini procesi proti taboriščnikom iz Dachaua. Razlikovali so se samo v tem, da so bili tisti, ki so bili obsojeni na teh procesih, najprej sopotniki komunističnih oblastnikov.
