Piše: Bogdan Sajovic
Z dr. Miho Pogačnikom, strokovnjakom za mednarodno pravo, smo se pogovarjali o invaziji ruske vojske na Ukrajino.
Dr. Miha Pogačnik je strokovnjak za mednarodno pravo, nekdanji predstojnik katedre in inštituta za mednarodno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, prvi dekan Evropske pravne fakultete, nekdanji državni sekretar na Ministrstvu RS za zunanje zadeve, nekdanji arbiter liste Sodišča OVSE za spravo in arbitražo, nekdanji v. d. direktorja Službe Vlade RS za zakonodajo, dolgoletni svetovalec slovenskih vlad, mednarodni pogajalec in visoki predstavnik Republike Slovenije za vprašanja nasledstva.
DEMOKRACIJA: Gospod Pogačnik, kako naj razumemo spopad v Ukrajini? Za kakšno operacijo gre?
Pogačnik: Najprej kot nekaj grozljivega, zavržnega in nepotrebnega. Predvsem pa tudi šokantnega. Evropa si v teh časih tega skorajda ni mogla predstavljati. In vendar se je zgodilo. V sami Evropi. Zgodovina mednarodnih odnosov se ponavlja; tudi na evropski celini. Kot pravnik ocenjujem, da gre za vojno v klasičnem pomenu te besede in tudi v mednarodnopravnem smislu. Ne gre za posamičen ali omejen konflikt ali spopad, temveč za polno vojaško agresijo Ruske federacije na samostojno in neodvisno državo Ukrajino. Sitacija v Ukrajini izpolnjuje vse elemente agresije, kot jo opredeljuje resolucija Generalne skupščine OZN št. 3144 in jo priznava svetovna mednarodnopravna stroka. Tako država napadalka, agresor torej, kot napadena država sta članici Združenih narodov. Ruske teze, da gre za nenakšne mirovne operacije z vidika mednarodnega prava in mednarodnih odnosov, ne vzdržijo resne pravne presoje.
DEMOKRACIJA Kakšne so razsežnosti vojne v Ukrajini? Se lahko spopad razširi?
Pogačnik: Agresija Rusije na Ukrajino je z vidika resnosti dogodek s pomenom svetovnih razsežnosti in morda najbolj teman in zaskrbljiv dogodek po drugi svetovni vojni. Verjetno za ves svet, gotovo pa vsaj za Evropo. Vsa mednarodna skupnost ga spremlja, se z njim ukvarja, ga čuti in ga bo še čutila in ga zato poskuša rešiti. Gre za situacijo, ki pomeni konkretno in neposredno kršitev mednarodnega miru in varnosti in ki s svojimi grozodejstvi zajame mnoge druge kršitve pravil mednarodnega prava, zlasti pa ponavlajoče se vojne zločine in zločine proti človečnosti, ki jih spremljajo in lahko tudi potrdijo številni pričevalci in posnetki.
Če pogledamo možnosti ekstrapolacij situacije, potem utegnemo imeti na eni strani težave z možnostjo razširitve vojne v Evropi, denimo na Moldavijo, Gruzijo ali pa baltske države, ne nazadnje v primeru neustreznega dojemanja podpore separatistom morda še na Bosno in Hercegovino, ki je tako rekoč na našem pragu. Po drugi strani je lahko današnja situacija tudi podlaga za nekatere poteze držav v oddaljenih regijah; mislim na problem varnosti in stabilnosti Tajvana ali pa denimo na vprašanje Kurilskih otokov.
S pravnega vidika pa so razsežnosti vojne v Ukrajini tako rekoč vseobsežne. Poleg samih pravnih vprašanj mednarodnga miru in varnosti, vključno s pravico do individualne in kolektivne samoobrambe, gre tu še za vrsto vprašanj vojnega in humanitarnega prava z vsemi vojnimi zločini Rusije. Pa za probleme nevtralnostnega prava, spoštovanja mednarodnih pogodb, pravnih vidikov begunske krize in podobno. Sledila bodo vprašanja mednarodne kazenske odgovornosti, reparacij za povzročeno škodo, mirovna pogajanja, novi dogovori. Vse to je pravzaprav poligon za mednarodne pravnike, čeprav se osebno bolj veselim strokovnega dela pri reševanja sporov v mirnodobnem času. Ampak tudi vojna in posledično vojno pravo sta zajeta v sistem klasičnega mednarodnega prava.
DEMOKRACIJA Kakšne so pravice napadene države in kaj lahko naredi mednarodna skupnost?
Pogačnik: V primeru agresije ima napadena država pravico do samoobrambe, ki pa mora biti nujna, proporcionalna napadu in sporočena Varnostnemu svetu OZN. Vsi ti pogoji so izpolnjeni, saj je ruska invazija vseobsežna. Varnostni svet je situacijo obravnaval, vendar njegovo ukrepanje blokira Rusija, ki ima kot stalna članica pravico veta. Zato se je razprava preselila v Generalno skupščino OZN, ki je z glasovi 141 držav obsodila poteze Rusije.
Ker je prepoved agresije kogentna, brezpogojna in vseobsežna torej, imajo vse države pravico do miroljubnih protiukrepov, ki so lahko raznovrstni. To se lepo kaže v številnih ekonomskih sankcijah, ki jih sprejemajo države. V miroljubne protiukrepe sodijo tudi politični oz. diplomatski ukrepi, ukrepi na področju mednarodnega športa, znanstvenega in kulturnega sodelovanja, omejitve na prometnem, logističnem področju in podobno.
Mednarodna skupnost lahko pomaga Ukrajini tudi z dobavo vojaškega in nevojaškega blaga. Pomoč napadeni državi v oborožitvi in vojaški tehniki je pravno dopustna, npr. tudi v dobavi poljskih letal Mig-29, o katerih je v teh dneh govor.
DEMOKRACIJA Ali lahko druge države pomagajo tudi z vojaško silo?
Pogačnik: Samoobramba je po mednarodnem pravu lahko tudi kolektivna, če napadena država prosi za pomoč. Vsaka druga država lahko tudi z vojaško silo pomaga Ukrajini in to ne bi bila kršitev mednarodnega prava. Ne obstaja pa avtomatična pravna obveznost neposredne pomoči z oboroženimi silami, razen v primeru obrambnih zvez, kakršna je denimo NATO. Vendar Ukrajina ni članica Severnoatlantskega zavezništva. Govorim seveda samo s pravnega vidika. Kaj bi pomenila neposredna vojaška pomoč z varnostnopolitičnega vidika, je drugo vprašanje.
DEMOKRACIJA Kaj pa mednarodna diplomacija?
Pogačnik: Seveda, tudi to je ena od oblik pomoči. Mednarodna skupnost lahko pomaga tudi po diplomatski poti. Tu je vrsta možnosti, ki jih pozna diplomatsko pravo kot del mednarodnega prava. V teh dneh sta najbolj aktualni diplomatski sredstvi t. i. dobrih uslug in t. i. mediacije (posredovanja). Razlika med prvim in drugim sredstvom je, da pri dobrih uslugah tretja država samo prenaša stališča obeh držav v sporu ali spopadu do točke, ko sta sami državi v sporu ali vojni pripravljeni sesti za mizo. To je denimo v preteklih dneh počel izraelski premier. Pri klasični mediaciji pa tretja država ali ugleden posameznik moderira in predlaga tudi vsebinske rešitve. V tem treniutku igra to vlogo Turčija. Turčija ima tudi sicer pomembno vlogo pri reševanju vojne v Ukrajini, saj ni samo vojaško pomembna sila in soseda Rusije, temveč v skladu s konvencijo iz Montreuxa upravlja tudi s prehodom ladij skozi morske ožine, ki so ključne za črnomorsko ladjevje.
DEMOKRACIJA Obstajajo tudi pravni mehanizmi?
Pogačnik: Obstajajo, a so navadno dolgotrajni. Značilnost mednarodnega prava je, da ni neke avtomatične sodne pristojnosti. Za to, da se država znajde pred nekim mednarodnim tribunalom, mora obstajati konkretna pravna podlaga. V primeru Ukrajine in Rusije takšno podlago predstavlja Konvencija o preprečevanju in kaznovanju mednarodnega zločina genocida, ki predvideva pristojnost Meddržavnega sodišča v Haagu. Obe državi sta pogodbenici. Pravzaprav se je prva začela sklicevati na genocid Rusija v zvezi z domnevnimi genocidalnimi ravnanji Ukrajine proti prebivalstvu Donecka in Luganska. Ukrajina pa je vložila konkretno tožbo na omenjeno sodišče in izkoristila možnost zaprosila za izdajo t. i. začasnih ukrepov. Eden od zahtevanih ukrepov je tudi ta, naj sodišče odredi takojšnjo ustavitev ruskih akcij na ozemlju Ukrajine. Meddržavno sodišče ima tudi sivcer kar nekaj relevantne sodne prakse, med drugim je sodilo tudi v podobnem primeru v zvezi z genocidom med BiH, Srbijo in Črno goro.
DEMOKRACIJA Na kakšnih podlagah si je potem Putin to avanturo sploh zamislil?
Pogačnik: Pravnih podlag pravzaprav ni. Gre le za poskus legitimacije invazije z različnimi argumenti. Poleg navedenega sklicevanja na domnevni genocid je tu še poudarek na zgodovinskih ozemljih Sovjetske zveze, ki pa pravno tudi ne vzdrži. Sklicevanje na zgodovinska ozemlja in meje so brez pravne podlage in prinašajo le želje po osvajanju in povezanem trpljenju. Putin ne tako rekoč napovedal, naj Ukrajine kot države ne bi bilo več. To je deklaracija popolnega podjarmljenja; zadnji je tako ravnal Mussolini v Abesiniji.
DEMOKRACIJA: Še morda vaša sklepna misel?
Pogačnik: Ukrajini je treba pomagati čim prej in v največjem mogočem obsegu. S pravnega vidika ni ovire niti za vzpostavitev t. i. no-fly zone, zaprtja zračnega prostora nad Ukrajino, niti za vojaško intervencijo prijateljskih držav. Odločitev o tem je politična z varnostnimi ocenami. Osebno menim, da nam izkušnje iz zgodovine in ravnanje Putina jasno kažejo, da ga je treba ustaviti čim prej. Čim prej bo demokratični svet pokazal odločnost, manj bo nadaljnjih žrtev in tragedij.
