Piše: Dr. Metod Berlec
Z novinarjem, TV-voditeljem, urednikom, zgodovinarjem dr. Jožetom Možino smo se pogovarjali o sovražnem govoru in grožnjah na njegov račun, stanju na RTV Slovenija, novem zakonu o medijih in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju.
Dr. Možina, ko sem pripravljal okvirna vprašanja za najin pogovor, sem se spraševal, zakaj se skrajneži spravljajo na vas, vključno z vašimi šefi na RTV Slovenija. Za sabo imate namreč izjemno odmevne nagrajene filme, zelo uspešno monografijo, preverjal sem po spletu − vaši podcasti, npr. ta na AIDEA ima prek 100 tisoč ogledov, medtem ko medijsko forsirani Marcel skoraj trikrat manj, najbolj eminenten levičarski zgodovinar dr. Pirjevec petkrat manj. Se vam ne zdi, da vam zavidajo vaš uspeh oz. prepoznavnost?
Težko komentiram. Imam pa vtis, da se bojijo resnice in ljudi, ki jo verodostojno zagovarjamo.
Očitno vas je zato Svetlana Makarovič na kolesarskem mitingu v času prejšnje vlade vulgarno sramotila in pozivala »jezik za zobe, Možina«. Zmotil jo je vaš komentar na TVS v oddaji Utrip, ko ste razgalili komunistični mit o dražgoški bitki. Kako ste doživeli sramotilni izpad Makarovičeve?
S presenečenjem in še z marsičim, saj v mojem komentarju ni bilo povedano nič novega. Bil je sicer precizen narek tega, kar se je v Dražgošah dejansko zgodilo. S poudarkom na izjavah domačinov. Res, to je bil čas skrajno levičarske radikalizacije in mobilizacije in njen prostaški izpad sodi v ta kontekst. Če si pogledate posnetek, je šlo za ozračje linča in skrajne sovražnosti.
Zakaj so se vas lotili tako primitivno?
Naj vzamem primere iz zgodovine. V ekstremnih krogih se hranijo in povezujejo s sovraštvom do drugače mislečih, ki vedno preraste v nasilje. Najprej verbalno, hujskaško, ampak to je praviloma predstraža, generator fizičnega nasilja. Tako divjanje, kot so ga uprizarjali ob glasnem odobravanju navzočih ekstremistov, je v resnici nevarno.
Zakaj tako nasilništvo, saj bi se lahko s protiargumenti oglasil kak njim bližji zgodovinar, npr. Božo Repe?
Ne bi se mazal s tem oz. bi bilo neuspešno. Tistih nekaj stavkov na račun Dražgoš v oddaji Utrip je preciznih. Lahko se sicer izpostavijo še drugi vidiki dogajanja, vendar mojih argumentov ni mogoče ovreči in to dobro vedo. In potem se primitivno, kot edino znajo, lotijo resnice z ekstremno sramotnim napadom name in s kričanjem, strašenjem, z grožnjami. Zelo bedno.
Zakaj menite, da gre za prekoračitev umetniške svobode?
Besedilo, polno sovraštva, sramotenja, hujskaštva od prve do zadnje vrstice, nima prav nobene povezave z umetnostjo. Ni takega primera. Več doktorjev znanosti, literarnih zgodovinarjev in akademikov je sramotilni izpad Svetlane Makarovič analiziralo in dokazalo, da tu ne gre za umetnost. Nihče na strokovni ravni se ni oglasil njej v prid.
RTV Slovenija je, če se ne motim, kot prva tožeča stranka odstopila od tožbe, čeprav ste bili napadeni zaradi televizijske oddaje Utrip. Je bil ta umik posledica političnih pritiskov?
Brez dvoma, iz reakcij je bilo razbrati, da gre za ukaz od zunaj …
… mimogrede, zakaj pa Utripa ne delate več, saj so bili prav vaši prispevki vsebinsko zelo bogati in daleč najbolj gledani?
Drži. V vašem vprašanju se že skriva odgovor. Predvidevali so, da bi bil zelo kritičen do sedanje oblasti, kar drži, in potem je bil neki breztežen izgovor. Očitno interes gledalcev tu ni pomemben.
Če se vrnem k prejšnjemu vprašaju, zakaj Makarovičevo tako ščitijo?
Gospa je ideološko orodje za »posebne verbalne operacije« skrajne levice. Njo nagradijo, ne pa tožijo. No, saj so ji z ministrstva za kulturo nezakonito izplačali kup denarja, »moji« na RTV, pa so jo brez besedice o njenem hujskaškem sramotenju prijazno gostili v oddaji Marcel. Nekaj, kar je v profesionalnem mediju nemogoče. V »depolitiziranem« pač.
Prihodnja sodna obravnava v tej zadevi naj bi bila decembra. Kakšna so vaša pričakovanja? Bo sodstvo v tem primeru ravnalo nepristransko in profesionalno?
Želim, da bi bilo tako. Ozračje pa je tako zastrupljeno in vsi mogoči, še kak resen pravnik, mi prigovarjajo, da v sedanjem »režimu« obsodba ideološke ikone zdajšnje oblasti ni mogoča. Dvomim, da je sodstvo do te mere spolitizirano, vsi se vendar ne vozijo z vladnim falconom …
Kaj pričakujete?
Da bo obsojena, sicer bomo tudi po tej plati zdrveli v pekel. Kje se bo končalo, če bodo take sramotitve, pozivi k utišanju dopuščeni? Poglejte, preverili bomo, ali smo pred zakonom vsi enaki. Preverili bomo, ali lahko v prihodnosti oseba X gospo Svetlano ali kogarkoli, ki mu ni všeč, sramoti s svinjo …, poziva k linču. Sodišče tu drži v roki usodo, ali bomo kar dopustili kazniva dejanja in še znižali standarde medsebojne komunikacije do izbruha fizičnega nasilja. Jasno je, da tako sovraštvo in hujskaštvo vodi samo tja.
Njeno sramotno besedilo je 13. septembra na javni prireditvi na Graški gori, ki jo je organizirala ministrica za pravosodje Andreja Katič iz SD v vlogi predsednice ZB NOV Velenje, osrednji govornik pa je bil minister Aleksander Jevšek, prav tako iz SD, citiral eden izmed nastopajočih …
To pa je spodbujanje, potrjevanje kaznivega dejanja posebne vrste, sprevrženo in nevarno.
Nekaj dni po umoru Charlieja Kirka se tu poziva k utišanju vas …
To vprašajte ministrico za pravosodje Andrejo Katič. Kot sedaj vidim, Katičeva s tem dejanjem popularizira sramotilno besedilo, ki je predmet sodnega spora proti meni, in s tem pritiska na sodno vejo oblasti ter dejansko pomaga Makarovičevi. Natančno ve, kaj dela, saj je tudi ona sama besedovala, da gre za »satiro«. Pazite, za to raboto so izkoristili tako rekoč otroka –16-letnega Tea Škratka. In še nekaj se kaže. Ministrica Katič je za svoje ideološke interese grobo izkoristila partizansko proslavo na Graški gori, saj je bilo to sramotilno besedilo prek njenega zaupnika uvrščeno na oder mimo predsednika organizacijskega odbora prireditve dr. Franca Žerdina. Ta mi je napisal, da tega nikakor ne bi dovolil. Tudi predsednik Zveze borcev g. Križman se je pisno takoj distanciral od tega izpada. Dr. Žerdin pa se mi je osebno opravičil, obžaloval izpad in izstopil iz organizacijskega odbora. To pove veliko. Ni vse črno-belo. Med člani in v vrhovih Zveze borcev so ljudje z osebno kulturo, častjo in integriteto, česar pa Andreja Katič očitno nima. Povedno je, da se edina ni ogradila od sramotilnega besedila in tudi nastop mladoletnika zanjo ni bil sporen. Ja, je sokriva in soudeležena. To je njen nivo.
Ali se je vodstvo RTV v zvezi s tem kaj oglasilo? Vam je stopilo v bran, kot običajno naredi, ko gre za znane in manj znane levičarske novinarje in voditelje s tega javnega zavoda?
Ah, povsem so se razgalili, dvojna merila in dvojni vaflji, da je še meni nerodno zanje. Jih niti ne razumem. Oglasijo se za vsak napad, celo na negativno omembo novinarja reagirajo, kar je prav. V mojem primeru, ko gre za najhujši napad v zadnjih desetletjih, pa niso sposobni izreči mojega imena. Sramotni izpad na Graški gori, vpletenost ministrice Katič, zloraba mladoletnika, odstop dr. Žerdina … vse to so prikrili. Mora biti ideološko zelo napeto in podrejeno, da tako ravnajo.
Očitno je, da ima t. i. depolitizacija številne negativne učinke na RTVS. V prvi vrsti to, da je pluralnost mnenj v dnevnoinformativnih oddajah močno zožena. V Odmevih so gostje praktično iz samo enega političnega polja. Oddaji, kot sta Utrip ali Zrcalo tedna, pa sta postali negledljivi zaradi levičarskega ideološkega aktivizma. Da o oddaji Marcel sploh ne govorimo …
Bi kaj zagovarjal, a tokrat ne bom. Škoda se dela ugledu medija in javnosti, ki ga plačuje. V času, ko sem bil direktor televizije, smo ravnali drugače in širili prostor na vse nazorske skupine. Čeprav so nas ideološko napadali in skušali onemogočiti strokovnjaki tipa dr. Marko Milosavljević, ki so delali pravo kampanjo proti nam v medijih, so nas takrat gledalci nagradili z višjo gledanostjo. Sedaj pa je žal prav obratno.
Le zakaj moramo ljudje to enoumje plačevati z obveznim RTV-prispevkom, vodstvo RTV pa ne poskrbi za objektivnost, pluralnost in profesionalnost osrednje slovenske medijske hiše …
Tudi enoumje stane, to vemo iz nekdanje države. In iz te izkušnje vemo tudi, da ima enoumje omejen rok trajanja ter prej ali slej propade.
Kako pa komentirate to, da smo priča že prvim sodbam, ki kažejo, da se je bilo Golobovo »čiščenje janšistov« na RTV nezakonito?
To so velike in pričakovane klofute tistim na RTV, ki so sledili sramotni kampanji premierja Goloba o »čiščenju« drugače mislečih. Meni je žal, da niso razumeli, da je pluralna zastopanost programskih delavcev prvi pogoj za uspešen medij, ki je v službi vse javnosti.
Kakšno pa je vaše stališče do novega zakona o medijih, ki je bil sprejet pred kratkim? Ali prinaša več svobode ali več nadzora? Ste razočarani?
Niti ne. Zelo hitro in nazorno bi novi zakon in njegove snovalce opisal z lepim slovenskim pregovorom: Volk dlako menja, nravi nikoli. Če pustimo ob strani spremembe, ki so nujne in nekatere dobre, bode v oči dejstvo, da skuša ta vladna garnitura ustvariti rutiniran obrazec, po katerem bi njim privrženi uradniki nadzorovali, tudi utišali drugače misleče, jih po lastni presoji cenzurirali in podobno. Skratka, s tem početjem bi ogrozili že tako skromno raven pluralnosti v Sloveniji. Ob tem je treba opozoriti, da ima ekstremna levica, ki krmili to vlado, izrazito in dokazljivo dvojne kriterije. Njim je dopuščeno vse, sramotenje, grožnje s smrtjo …, te, ki to počnejo, še nagradijo. V istem dihu pa vijejo roke nad sicer neprimernimi žalitvami na njihov račun, ki so veliko blažje …
Kako komentirate dejstvo, da predsednik vlade Robert Golob toži posameznike, ki so ga označili za fašista, čeprav je sam pred volitvami 2022 prejšnjo koalicijo obtoževal fašistične politike?
Glejte, nihče ni odgovoren za početje svojih prednikov, za svoja dejanja pač. To neprimerno zmerjanje s fašisti vsepovprek je sedaj pripeljalo do absurda in se vrnilo v obraz tistim, ki so s tem začeli in besedo fašizem zlorabljali proti drugače mislečim. Beseda fašizem je sedaj zrelativizirana, »ubita«. Da, začel je Robert Golob. Pred leti pa je s tem začel Milan Kučan, ki je kar povprek tudi sebi neljubo resnicoljubno zgodovinopisje uvrščal med novo obliko fašizma …
To je veljalo tudi za vas …
Vsi bolj izpostavljeni, ki smo imeli drugačne, rekel bi trajno slovenske vrednote, smo bili pogosto označeni za fašiste. Za Primorce, sploh iz tistih družin, ki so zaradi fašizma plačali visoko ceno − tako je z mojo družino po obeh straneh −, so takšne oznake skrajno žaljive.
Kako kot državljan, kot politični analitik ocenjujete delovanje Golobove vlade?
Ah, neverjetna komedija z neizbežnim tragičnim koncem za naše prebivalstvo in za Slovenijo kot državo. Če pustimo aktualno elito ob strani, za njen konec me ne skrbi, pač pa izjemno trpi zdravstvo in s tem večina prebivalstva, gospodarstvo, kmetstvo, ustavlja se promet, nasploh kaže, da so se na žive in mrtve skregali z zdravo pametjo in jo izgnali za devet gora. Mešanica doslej ne videne arogance, ideološke zaslepljenosti, ki meji na hudobijo, sploh pa tisto, kar bi moralo strezniti vse, kaže, da so po večini neverjetno nesposobni. Poglejte kaos na cestah. Reševali bi Gazo, iz svojih oči pa niti trske ne znajo izdreti. Tudi tisti, ki dobro delajo, taki so tudi v tej vladi, so popolnoma prezrti v grmovju neučinkovitosti.
Kako to, da še vladajo?
Poglejte, če bi imeli normalne medije – tipa, ko je Janša na oblasti –, bi bilo te tragikomedije hitro konec. To je glavni problem.
Vrniva se spet k prej omenjeni oddaji Utrip, v kateri ste predstavili drugačen pogled na Dražgoše. Zakaj je ta tema še vedno tako občutljiva?
Pravzaprav ne vem. Še najbolj verjetna, sicer drzna razlaga je, da predstavlja mit Dražgoš (ne Dražgoše kot take) tak, kot so si ga zamislili v času tovariša Tita, nekakšen ideološki tempelj, tudi prostor iniciacije privržencev prenovljenega starega enoumja in pa še krmišče njihovih interesov. Zato mita ne izpustijo iz rok in »streljajo« na vse, ki bi ga ogrozili. Nekdo se je pohecal, da ti veliki borci za delavce okupirajo parkirišče pod vasjo z mercedesi, audiji, beemveji …, skratka, z blagovnimi znamkami nekdanjih okupatorjev.
A šalo na stran. Upor proti okupatorju je visoko etično dejanje, žrtvovanje civilnih oseb proti njihovi volji pa nikakor ne. Namesto objektivnega sprejemanja dogodkov, kakršni so bili, in poklonu žrtev se na njihovih grobovih odvija politično nastopaštvo, namesto vrednot in poklona ubitim vse prepogosto sovraštvo. Moj prispevek k demitizaciji Dražgoš je v resnici minoren brez kakršnekoli ambicije. Naloga novinarja, sploh zgodovinarja, je pač povedati resnico, če jo ve in jo je raziskal. Pa že to jih je tako zatreslo. V razponu časa se bodo dejstva postavila na svoje mesto, v prvi plan bo stopilo trpljenje domačinov, tudi borcev, in mit se bo zrušil sam vase.
In še za konec. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskih medijev? Kaj bi morali storiti, da bi znova pridobili zaupanje javnosti?
Če govorim o informativnih vsebinah in največjih medijih na nacionalni ravni − kot povsod po svetu jim bralce, gledalce in poslušalce nezadržno prevzemajo družbena omrežja, alternativni spletni mediji in podcasti. Zlasti tistim, ki tonejo v enoumje, ni pomoči. Zaupanje v javnosti? Kompleksna tema, a naj povem en primer. Ameriška in globalna mreža CNN, ki velja za levičarsko in izrazito nenaklonjeno predsedniku Trumpu, je prenašala slovesno komemoracijo za umorjenim Charliejem Kirkom. To so kljub ideološkim razlikam opravili z vsem dostojanstvom in vzorno profesionalnostjo. To je zgled, ki ga skrajni mediji pri nas še ne zmorejo.
Biografija
Jože Možina se je rodil v Dobravljah v Vipavski dolini leta 1968. Zaposlen je kot novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov na Televiziji Slovenija. V letih 2006 do 2010 je bil direktor Televizije Slovenija. Po izobrazbi je doktor zgodovinskih znanosti in diplomirani sociolog kulture. Uveljavil se je kot eden najprodornejših raziskovalcev slovenske polpretekle zgodovine, še posebno v televizijskem mediju.
Je avtor dokumentarne serije Pričevalci, voditelj oddaje Intervju in režiser nekaterih najbolj markantnih dokumentarnih filmov v slovenskem prostoru, med drugim: Škof Rožman – zločinec ali žrtev, Dosje Slobodan Milošević, Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, Uročeno zavetje, Čas vojne, Angola: dežela obljub, Skrivnostna celina, Urok Depale vasi, Katastrofa ob jezeru Kivu, Svetloba temnih obrazov, Pedro Opeka, dober prijatelj.
Prejel je številne nagrade v Sloveniji (dvakrat Jurčičevo nagrado, gong popularnosti in gong ustvarjalnosti za posebne dosežke), v ZDA (najboljši režiser dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu), v Kanadi (nagrado za odličnost na področju filmske umetnosti) in v Indoneziji (nagrado za najboljši dokumentarni film, posebno nagrado žirije). Leta 2014 je za svoje dokumentarne filme prejel nagrado Prešernovega sklada. Je avtor knjižne uspešnice Slovenski razkol: okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora, ki predstavlja najmarkantnejšo monografijo s področja polpretekle zgodovine v zadnjih desetletjih.
Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
