9 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

(INTERVJU) Dr. Drago Čepar za Demokracijo: »Iz množice strateških usmeritev, razvojnih ciljev, ciljnih kazalnikov ni videti zavedanja o ogromnosti prebivalstvenega primanjkljaja«

Pogovarjali smo se z dr. Dragom Čeparjem, ki je za knjigo Zbora za republiko in Mohorjeve družbe v Celju Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države prispeval analitični prispevek z naslovom »Demografsko vprašanje kot ključ za prihodnost«.

 

Drago Čepar se je rodil leta 1946 na Barki. Diplomiral je iz matematike, magistriral iz operacijskih raziskav in političnih ved, doktoriral pa iz informacijskih in upravljavskih znanosti. Dvajset let je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, bil je državni sekretar za družino, direktor vladnega urada za verske skupnosti in na ministrstvu za obrambo. Dva mandata je bil član strokovnega sveta Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje in dva mandata ljubljanski mestni svetnik.

DEMOKRACIJA: Gospod Čepar, vi ste se v svojem prispevku za knjigo Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države napisali analizo z naslovom »Demografsko vprašanje kot ključ za prihodnost«. Pri tem ste v uvodu najprej opozorili, da smo si Slovenci »v zadnjih stoletjih prizadevali za lastno državo tudi zato, da bi si z njo zagotovili dolgoročni razvoj in obstoj«.

ČEPAR: Seveda.

DEMOKRACIJA: Pri tem opozarjate na zaskrbljivo dejstvo, da smo imeli kot narod dovolj rojstev zadnjič leta 1980 …

ČEPAR: Za narod žal ni statističnih podatkov ne o rodnosti ne o številu. V zadnjem popisu prebivalstva nismo imeli možnosti izraziti narodne pripadnosti in verjetno je tudi v naslednjem popisu ne bomo imeli. V mojem prispevku gre za prebivalstvo RS, ki vključuje tudi pripadnike drugih narodov. Za dolgoročno enostavno obnavljanje prebivalstva bi morala biti rodnost 2,11 otroka na žensko. To smo zadnjič dosegli leta 1980, ko sta se nam rodila 29.902 otroka. Leta 2019 se nam je rodilo 19.328 otrok, najmanj pa 17.321 leta 2003. Število rojstev se od leta 2014 spet zmanjšuje.

DEMOKRACIJA: Posledično se, kot opozarjate, to pozna v Sloveniji v primanjkljaju ljudi v t. i. delovni starosti. V kolikšni meri?

ČEPAR: Če seštejemo letne primanjkljaje od 1981 do vključno 2018, dobimo skupni primanjkljaj 343 tisoč oseb, ki bi leta 2018 dopolnile 0 do 37 let. Ta primanjkljaj je vsako leto večji. Zaradi premajhnega števila rojstev od leta 1980 je bil na začetku leta 2019 primanjkljaj starih 25 let in več 92 tisoč, v začetku leta 2029 bo znašal 217 tisoč in v začetku leta 2039 že 310 tisoč oseb. Še večji je zaradi izseljevanja. Od leta 2012 do 2018 se je izselilo 37.261 državljanov RS več, kot se jih je priselilo, večina v delovni starosti.

DEMOKRACIJA: Nedvomno to povzroča velike težave slovenskemu gospodarstvu …

ČEPAR: Gospodarstveniki in novinarji so v letih 2018 in 2019 opozarjali, da se v gospodarstvu »bije huda bitka za delovno silo«, da njeno pomanjkanje »ogroža razvoj gospodarstva in prihodnost Slovenije«. V Napovedniku zaposlovanja 2019/II (ZRSZZ) beremo: »S pomanjkanjem ustreznih kandidatov za zaposlitev se sooča skoraj polovica delodajalcev. V skupini velikih delodajalcev se s tovrstnimi težavami srečujeta skoraj dve tretjini delodajalcev.« V 40 odstotkih primerov se na njihov razpis ni prijavil noben kandidat, 21 odstotkov delodajalcev je zaradi pomanjkanja kadrov moralo zavrniti naročila.

DEMOKRACIJA: Ta čas pomanjkanje delovne sile rešujemo s tujimi delavci, s priseljevanjem, a kot vemo, to prinaša s seboj tudi negativne posledice.

ČEPAR: Okrogla miza SLS z naslovom Koliko nas manjka? leta 2017 je imela za takratne predstave znanstvenofantastičen podnaslov: »Ali vlada skriva načrte za priseljevanje več kot 10.000 tujcev letno?«. Leta 2018 je selitveni prirast tujcev znašal 17.169, leta 2019 pa 19.052 oseb, vendar to, kot je videti iz prej povedanega, ni bilo dovolj. A tudi to je le vrh ledene gore, saj bo čez deset, dvajset let in kasneje še nekajkrat slabše, če ne bo takojšnjih odločnih ukrepov.

Tudi če bi želeli s tolikšnim in z večjim priseljevanjem reševati gospodarstvo, bi že na začetku naleteli na hude težave, saj se države, od koder smo bili vajeni dobivati ljudi, praznijo. Tako Romuniji v obdobju od 1989 do 2050 napovedujejo zmanjšanje prebivalstva za 30 odstotkov, Bolgariji za 38, BiH za 29, Srbiji za 24, Hrvaški za 22, Albaniji za 18 in Kosovu za 11 odstotkov. In v tekmi za delavoljne ljudi imamo spoštovanja vredne tekmece − razvite evropske države. Že leta 2025 bo Nemčiji primanjkovalo 5,5 milijona kvalificiranih delavcev; za vzdrževanje svojega gospodarstva potrebuje vsako leto vsaj 380 tisoč dodatnih ljudi.

DEMOKRACIJA: Teh manjkajočih 343 tisoč oseb pa po vaše vpliva tudi na številne druge stvari. Verjetno to pomeni, da je premalo ljudi, ki bi plačevali v različne državne blagajne?

ČEPAR: Dokler so tisti, ki manjkajo, v domačem varstvu, vrtcih in šolah ter jih je treba vzdrževati, je primanjkljaj za javne blagajne blagodejen, zato državna denarnica ne čuti, da manjkajo. Šele ko bi morali pridelovati hrano, ustvarjati dodano vrednost ter z davki in s prispevki prispevati za pokojnine, zdravstvo in druge skupne potrebe, boleče občutimo, da jih ni.

Konec januarja 2020 je bilo v RS 895 tisoč delovno aktivnih oseb. Ko bo vseh teh 343 tisoč manjkajočih doseglo delovno starost, bodo manjkajoči predstavljali 38 odstotkov tega števila. Gospodarski učinek takega primanjkljaja (manjši BDP in priliv v državne blagajne) in posledično padec blaginje (manjše pokojnine, manj sociale, šolstva, znanosti, zdravstva …) je nepredstavljiv. Zato do tega ne sme priti.

DEMOKRACIJA: Kako so se pretekle vlade ukvarjale s tem demografskim vprašanjem? Če vas prav razumem, so ga zavestno bolj ali manj prezrle?

ČEPAR: Pričakovali bi, da bo ta demografska luknja oziroma kadrovska vrzel osrednja tema vladnih razvojnih dokumentov, vsaj tistih iz zadnjih let, ko so ti primanjkljaji dobro znani. Da bodo zato podali konkretne, finančno ovrednotene ukrepe in ocene, kaj od ukrepov lahko pričakujemo in kaj nas čaka, če ne bodo uspešni. Pregled Strategije dolgožive družbe in Strategije razvoja Slovenije 2030 (obe sprejeti 2017) ter Poročila o razvoju 2019 (2019) pa pokaže neverjetno odsotnost pogleda za deset in dvajset let naprej, zavesti o nujnosti takojšnjega ukrepanja. Prebivalstvene probleme omenjajo olepševalno kot oviro za večje izboljšanje in hitrejši razvoj, ne pa kot veliko grožnjo razvoju ter sedanji ravni gospodarske dejavnosti in blaginje. Mogoče ukrepe navedejo le po imenu; ničesar o tem, koliko novih parov delovnih rok naj bi posamezni ukrep prinesel in koliko bi stal, niti kolikšen celotni primanjkljaj bistrih glav in parov rok je treba zapolniti. Iz množice strateških usmeritev, razvojnih ciljev, ciljnih kazalnikov ni videti zavedanja o ogromnosti prebivalstvenega primanjkljaja. Med kazalniki zaman iščemo totalno mero rodnosti, odseljevanje državljanov, priseljevanje tujcev, razmerje med zavarovanci in upokojenci, delež samooskrbe s kadri. Niti iz zgradbe niti iz vsebine dokumentov ni videti zavedanja, da gospodarstvo potrebuje ljudi.

M. Žnidarec je v Delu zapisala: »Prav bizarno je poslušati razlage o viziji razvoja slovenskega turizma, ki pa ne vključuje resne strategije, kako poskrbeti za ključni dejavnik tega razvoja – delavce.« Ta bizarnost je značilna za vladne razvojne strategije gospodarstva in negospodarstva.

DEMOKRACIJA: V knjigi Z lepilom na podplatih – Trideset let slovenske države je svoje razmišljanje prispeval tudi Janez Janša, ki v zadnjih mescih vodi slovensko vlado. Med drugim je zapisal: »Brez slovenskega naroda torej Slovenije ni. Zato Slovenija danes ne spodbuja ilegalnih migracij, ampak jih preprečuje in v okviru mednarodnih naporov pomaga odpravljati njihove vzroke. Blaginjo lastnih ljudi postavlja na prvo mesto, spodbuja rojstvo otrok in pomaga družinam …« Kako ocenjujete aktualno vlado?

ČEPAR: Vladi zaupam. Cenim strokovnost njenih članov, njihov pogum, da so prevzeli krmilo v tem težkem času, iskreno in požrtvovalno prizadevnost ter odločnost, da naredijo res vse, kar se da. Držim se njenih navodil: ne srečujem se z otroki, vnuki, s prijatelji; ne hodim nikamor. Da na primer glava že mesece ni videla škarij, bo verjetno razvidno s fotografije.

DEMOKRACIJA: No, kako pa gledate na silovite napade na desnosredinsko vlado, ki jo sestavljajo SDS, SMC, NSi in DeSUS?

ČEPAR: Za dobro delovanje države je tvorno, spoštljivo, z dejstvi podprto ocenjevanje vladnih ukrepov koristno. Če pa kritike nimajo namena graditi, ampak rušiti; če so splošne in apriorne, žaljive in nestrpne, so škodljive. Osebne grožnje in fizične napade pa je treba odločno zavrniti in preprečiti. Ocenjujem pa, da je zavračanje nepravilnosti in podpora vladi dosti večja, kot to kaže medijska slika; glas številčno zelo majhne manjšine je namreč priključen na zelo močne ojačevalce.

DEMOKRACIJA: Vrneva se nazaj k demografskim problemom, s katerim se sooča slovenski narod in Republika Slovenija. Kako naj sedanja in prihodnje slovenske vlade spodbujajo višjo rodnost domačega prebivalstva? Vi govorite o dveh nalogah za preživetje …

ČEPAR: Da. Prva je z družinsko politiko in drugimi ukrepi spodbuditi odločanje za življenje v mladih družinah in povečati število rojstev, tako da bo čez petindvajset in več let letni primanjkljaj ljudi, ki bodo sposobni in voljni delati, manjši. Države, ki so imele načrtno družinsko politiko, imajo rodnost visoko nad evropskim povprečjem in skoraj dovolj rojstev. Potrdile so, da družinska politika spodbujanja odločanja za življenje ni le socialna politika pomoči potrebnim, ampak najbolj donosno vlaganje v gospodarsko uspešnost in vsakršni razvoj. Druga, tudi nujna naloga pa je zagotoviti dovolj ljudi v delovni starosti za gospodarsko in narodno preživetje v naslednjih 25 letih, ko je primanjkljaj zaradi premalo rojstev že znan.

Potrebni dolgoročni ukrepi bodo zelo vplivali na življenje vseh, zato jih bo mogoče sprejeti le ob veliki stopnji soglasja. To je mogoče doseči s predstavitvijo in z interpretacijo dejstev, da večinsko prepoznamo ta primanjkljaj kot hudo grožnjo razvoju in obstoju. Upam, da bosta k temu prepoznavanju pripomogla tudi moj prispevek v knjigi in ta najin pogovor. In potem naj bi s široko in spoštljivo razpravo dosegli soglasje o potrebnih korenitih ukrepih. Naloga sedanje in prihodnjih vlad ne bo lahka. Treba bo gledati dolgoročno; kot kmet in gozdar danes posadita smreko, da bo kaj posekati, ko njiju več ne bo, tako vlade ne smejo gledati le do naslednjih volitev, ampak stalno udejanjati svojo dolgoročno odgovornost do države in državljanov.

DEMOKRACIJA: In še vprašanje za konec. Na državnozborskih volitvah leta 2011 ste kandidiral na listi Slovenske ljudske stranke za poslanca DZ RS. Če se ne motim, ste dolgoletni član SLS. Verjamete, da se bo ta stranka na prihodnjih državnozborskih volitvah, za katere seveda ne vemo, kdaj bodo, spet vrnila v hram demokracije?

ČEPAR: Moja prva in edina politična ljubezen je stranka Slovenski krščanski demokrati, v katero sem vstopil ob njeni ustanovitvi in nikoli izstopil; prej nisem bil v nobeni stranki. SKD se je združila s SLS v stranko SLS + SKD, ki ima sedaj ime SLS. Kandidiral sem pod imenom SKD in potem SLS na več državnozborskih in občinskih volitvah. Vrnitev SLS v DZ bi pomenila večji vpliv krščanskodemokratske misli in večjo možnost desnosredinske vlade. To mora uspeti!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine