Piše: Gašper Blažič
Terapevti na področju psihologije dandanes rastejo kot gobe po dežju. Mnoge generacije Slovencev pa so si zapomnile dolgoletno delo sedaj že pokojnega dr. Janeza Ruglja, ki se je zlasti ukvarjal z alkoholiki. Njegovo delo sedaj nadaljuje naš sogovorec dr. Andrej Perko.
Zavod Mitikas oziroma prostori, v katerih deluje dr. Andrej Perko, so v Mekinjah pri Kamniku, prav pod znamenitim samostanom, kjer so še do nedavnega prebivale sestre uršulinke. Našli smo ga v prijetni pisarni, ki je hkrati knjižnica. Kot pravi naš sogovorec, njegovo terapevtsko delo temelji na aktiviranju človekovih telesnih, umskih in duhovnih moči na podlagi terapevtskega pakta, kar spodbudi procese empatičnosti in (re)socializacije, na podlagi česar prenehajo vzroki za odvisnost. Namen terapevtskega dela je pomagati ljudem v kakršnikoli življenjski stiski; alkoholikom, narkomanom ali kako drugače psihosocialno prizadetim ljudem, posebej mladim, ki želijo svoje življenje urediti, se iztrgati iz objema primarne družine, doštudirati ali pa samo doseči višjo raven svojega delovanja. Skrivnost uspeha terapevtskega procesa tiči v doslednem izpolnjevanju terapevtskega pakta, rednem udeleževanju sestankov skupin in na vračanju sočloveku, kar je nekdo v času stiske prejel od drugih.
Ker smo pred kratkim vstopili v novo leto (pogovarjali smo se v petek, 3. januarja 2025), tudi vam vse dobro v tem letu.
Hvala, enako.
Kot sem zaznal, smo si tudi tokrat voščili predvsem zdravja. Kaj to pove o Slovencih?
To je bolj navada. A kot veste, je zdravje pomembno.
Tako telesno kot duševno.
In tudi duhovno. Mi zlasti to zaznavamo na telesnem področju. Ko je človek bolan, si želi samo eno. Je sicer lepo voščilo, pozabljamo pa na vse drugo.
Na primer?
Telesnost je samo ena dimenzija človeka. Na duhovno dimenzijo pogosto kar pozabljamo.
Morda sem preveč stereotipen, če rečem, da smo Slovenci mahnjeni na bučno proslavljanje novega leta (v primerjavi z nekaterimi državnimi prazniki). Veliko pirotehnike pa tudi alkoholne omame.
Bučno proslavljanje prehoda v novo koledarsko leto je pač značilno za ves svet. Pri Slovencih pa brez alkohola ne gre. Pa tudi omamljanja kot takega. To je folklora. Brez alkohola praktično ni nobenega dogodka.
Ko sem pregledoval vašo bibliografijo, ste tudi sami spregovorili o alkoholizmu. Iz osebne izkušnje.
Drži, v knjigi »Poletje je dalo na glavo klobuk« sva z ženo spregovorila o tem. Zaradi mojega alkoholizma sva že leta 1984 prišla k dr. Janezu Ruglju. Bila sva še mlada, imela sva okoli trideset let. Po nekaj letih urejanja v njegovi skupnosti sem postal njegov koterapevt in kasneje tudi pomočnik. Z ženo sva po dobrih dvajsetih letih želela svojo izkušnjo podeliti tudi z drugimi, kar bi lahko marsikomu pomagalo. Osebna zgodba najbolj nagovarja, bolj kot vsaka strokovna knjiga. Ne bi je izdala, če se ne bi najini otroci strinjali. Zato so jo oni najprej prebrali, preden so dali zeleno luč.
Kje se pravzaprav najprej začne potreba po omamljanju?
Odgovor ni enoznačen. Pri psihoterapiji se pač razmišlja o vzrokih in posledicah. Vzrokov je lahko več, ni samo travma. Smo v obdobju, ko se največ govori o travmah. Odločilne pa so predispozicije nekaterih ljudi. Statistično gledano se desetina populacije na neki način omamlja. Če povem po domače: kolikor je alkoholikov, toliko je vzrokov za alkoholizem. Vsak ima svojo zgodbo. Rezultat pa je na koncu za vse enak: propad. Lahko nekdo živi v strahotnih razmerah, pa ne bo postal alkoholik. Nekdo drug, ki mu je vse dano, pa se lahko zapije. Seveda lahko govorimo o predispozicijah (geni). Vendar se neki genski potencial izrazi šele v okolju, v katerem živimo. In naša družba je, kot mnogokrat pravimo, mokra družba. Dostikrat je mehanizem, ki botruje zlorabi alkohola, stiska posameznika. Ko človek zaide v osebno težavo, trpljenje – sedaj v obdobju depresij in anksioznosti je tega več –, lahko ugotovi, da s kozarcem alkoholne pijače stisko, trpljenje na lahek način prežene. Ko začne zvoniti zvonec trpljenja, avtomatično poseže po kozarcu in tako počasi zdrsne v odvisnost. Ne da bi to hotel. Vsak pa misli, da ima nadzor.
In to se torej dogaja nezavedno.
Da, ampak človek, ki si blaži stisko s pitjem, misli, da ima vse pod nadzorom. Pa ga v resnici nima. Tu nastopijo obrambni mehanizmi, zanikanje, racionalizacija itd. Kot rečeno, statistično bo 10 odstotkov populacije postalo ob zlorabi alkohola zasvojenih, 90 odstotkov pa ne.
So pa tudi rizični poklici. Občutek imam, da je med novinarji tega kar veliko.
Da, odvisno tudi od okolja, čeprav se mi zdi, da je morda sedaj povezave med zasvojenostjo in določenim poklicem malo manj.
Kaj pa denimo alkoholizem v poznih letih, na starost?
Govorimo o starostnem alkoholizmu, zlasti v obdobju prenehanja delovne dobe, ob upokojitvi. Takrat se navadno ozremo nazaj, se sprašujemo, kako smo živeli, kaj puščamo za sabo, je to dobro, slabo, smo pustili zanamcem kak pečat itd. Če obstaja samo praznina, potem mnogi poiščejo uteho v omami, nekateri pa tudi v samomoru. Temu rečemo »bilančni« samomor. No, saj je tudi alkoholizem neke vrste samomor, samo da ni hiter, temveč traja dalj časa.
Kaj pomeni socialno andragoška metoda dr. Ruglja?
Gre za posebno metodo urejanja ljudi v stiski, ki sem jo prevzel od dr. Janeza Ruglja. To je posebna metoda, ki se od drugih metod urejanja ljudi v različnih težavah razlikuje v dveh značilnostih: uporablja okrog petdeset t. i. vzgojnih sredstev, ki jih morajo klienti obvezno izpolnjevati, in je avtoritativno vodena. Je metoda, ki je daleč najbolj zahtevna, a tudi najbolj uspešna.
Verjetno naletite podobno kot v skupnostih tipa Cenacolo tudi na ljudi, ki imajo težave s kockanjem?
Tam se tudi dogaja, da skupnosti oz. komune sprejemajo tudi ljudi z drugačnimi težavami, ne samo z zasvojenostjo z drogo.
V tej metodi, ki sva jo omenila, pa ima osrednje mesto avtoriteta.
Da, gre za avtoritativno vodenje. Morda je klasični psihoterapiji to nekoliko tuje. A vsak, ki išče pomoč pri meni, mora pač sprejeti nekatere obveznosti. Ne gre samo za priporočila. Vsak se mora najprej sam odločiti, ali bo sprejel predpisane zahteve programa in tako vstopil v proces urejanja. Ko vstopijo v program, morajo delovati korektno v skladu z dogovorom.. Psihoterapija je pravzaprav tu le del celotnega sistema zdravljenja. Cilj tega je, da človek spozna, da živi narobe in da se mora obrniti v pravo smer. Potrebno je dolgoletno in trdo delo, da pride do spremembe vedenjskih vzorcev in načina razmišljanja, ki vodijo k visoki kvaliteti posameznikovega življenja.
Za današnji čas je to kar težko predstavljivo, ker ljudje na splošno nočemo biti »ovce«, ki bi sledile nekemu vodji – čeprav to nezavedno počnemo.
Drži. Vendar v takšni stiski si človek sam ne zna pomagati. Mora nekoga poslušati in mu slediti.
Ste eden redkih terapevtov, ki tudi v javnosti odkrito govorijo o Bogu, o duhovnosti.
Kot prvo, sem veren človek. In tudi moje spoznanje je, da človek ne živi samo od kruha. Tako kot je človek socialno, psihološko ter intelektualno bitje, je tudi duhovno bitje. Če neki problem ni psihološke narave, ga ne moreš reševati s psihološkimi sredstvi. In psihoterapija tega ne bo rešila. Tudi sam zato sodelujem z duhovniki. Celo neverni ljudje v moji skupnosti poiščejo v primeru duhovnih ran pomoč pri duhovniku. In marsikateri problem se je tako hitreje razrešil. Večini psihoterapevtov je takšen pogled tuj, vendar sem prepričan, da se s psihoterapijo ne da rešiti vsega.
Prej smo govorili o avtoriteti. Ali imamo Slovenci res zaničljiv odnos do političnih avtoritet ali pa smo naklonjeni samo tistim, ki jim je to »dovoljeno«?
Velikokrat je ta odnos upravičen. Vodilna mesta naj bi zasedali tisti, ki predstavljajo avtoriteto, živijo torej tako, kot govorijo. Da so vredni položaja, ki ga zasedajo. Velikokrat pa pomembne položaje v družbi zasedejo tisti, ki so do njih prišli z nekimi manipulacijami. Španski filozof Gasset je v knjigi »Upor množic« dobro razložil razliko med elito in množico. Elita predstavlja tiste posameznike, ki so s svojim delom in z dosežki upravičeno dosegli vodilna in pomembna mesta v družbi. Množica pa želi te položaje doseči brez truda in odrekanja. Problem današnje družbe pa je, da prav ti ljudje iz množice zasedajo elitne položaje, ki pa jih niso zaslužili z delom, dejanji, s trudom, ampak z manipulacijami in tudi s prevarami. In ko pride takšen človek na oblast, koga bo izbral za sodelavce?
Sebi podobne.
Da, zato imamo, kar imamo. In to se ne dogaja samo v Sloveniji. Odločilen pomen pri tem ima tudi propaganda prek javnih občil.
Se zato pri nas ti »novi obrazi« na oblasti menjajo?
V Sloveniji nimamo kritične mase, ki bi to presegla. Svoje dodaja tudi razdeljenost, ki jo izkoriščajo pripadniki vseh barv. Tragična razdeljenost naših ljudi je predvsem posledica manipulacije politikov, ki jim razdeljenost koristi. Te osnovne, rekel bi kar duhovne rane, Slovenci ne bomo zacelili, dokler se ne zgodi v naši družbi resnična sprava.
S tem ste me spomnili na vaš komentar obiska Tine Gaber v ustanovi za otroke. To ste povezali z narcisistično motnjo.
Drži. To je bila zloraba. Pa ne rečem, da je Tina Gaber narcis, ali pa, da je to njen zdajšnji partner. Za takšno trditev bi bilo treba opraviti obširno kliničnopsihološko diagnostiko. Toda samo vedenje kaže na neke narcistične poteze. Ta notranja potreba po potrjevanju, iskanju občudovanja kaže neko temeljno nezrelost. Taki ljudje ne ustvarjajo ugleda s svojim delom in z dosežki, ampak z razkazovanjem.
To je v končni fazi tudi motnja identitete, odvisnost od drugih.
Nekaj takšnega. Za narcise je značilno, da morajo občudovati nekoga ali pa morajo biti sami občudovani. V psihologiji pravimo, da gre pri narcisih za motnjo »selfa«, ki je fragmentiran, razdrobljen, in takšen človek razdrobljeni self lahko sestavi samo ob drugem – kot sem rekel, tako da ga drugi občudujejo ali pa sam občuduje druge.
Zanimivo se mi zdi, kako je danes formalno cenjeno to, da »misliš s svojo glavo«, dejansko pa prav ti, ki to govorijo, najbolj sledijo trendom.
To je konformizem. In masa, o kateri sem prej govoril, je konformistična. Zanimivo razmišlja filozof Mattias Desmet v knjigi »Psihologija totalitarizma«, ko razglablja, zakaj družba drsi v totalitarizem. Za to so potrebni štirje pogoji. Prvi je osamljenost in danes govorimo o epidemiji osamljenosti. Osamljenost vodi v drugi pogoj, ki se kaže v izgubi smisla. Izguba smisla vodi v depresijo in anksioznost. Človek postaja jezen na ves svet, to jezo pa je treba kanalizirati. V položaju aniksioznosti ni jasno zaznan predmet strahu, ker je človek sam v sebi nezadovoljen. To pomeni, da nekdo, ki ima v rokah moč propagande, takšnega grešnega kozla ponudi. In se jeza množic kanalizira v ta predmet. To smo lahko videli denimo v kolesarskih protestih. In to vodi v totalitarizem. Kajti množica je lahko vodljiva. Današnji zahodni svet je zelo nagnjen k depresiji in aniksioznosti. Nekdaj se je govorilo o konfliktu v smislu Freudovega razlikovanja med superegom in idom. V današnjem času pa prihaja do konflikta med mogočim in nemogočim. Najpomembnejši vrednoti današnjega časa sta denar in uspeh. Človek prej ali slej pride do svojih meja in se v takšnem družbenem ozračju sesuje.
Zakaj moderni čas prinaša tako veliko stisk? Zdi se, da imamo vse, a dejansko nimamo ničesar.
Temu bi Viktor Frankl rekel bivanjska praznota. In to ni materialna polnost. Če je človek materialno preskrbljen, ne pomeni, da bo bivanjsko zadovoljen.
Biografija
Andrej Perko (1953) je Kamničan in vodja terapevtskega zavoda Mitikas. Po končanem dodiplomskem študiju psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je tam tudi magistriral, opravil specializacijo iz kliničnopsihološkega svetovanja in nato tudi doktoriral. Dolga leta je bil koterapevt in sodelavec dr. Janeza Ruglja, zdaj pa nadaljuje njegovo delo. Že več kot trideset let vodi terapevtske skupine ljudi s težavami in stiskami po modificirani Rugljevi socialno-andragoški metodi. Svoja spoznanja je objavil v strokovnih člankih in knjigah Samopodoba ljudi v stiski, Družina na križpotju, Otroci alkoholikov in tiranov, Pijan od življenja ter Večkrat sem ji kupil rože, kot je ona mene pričakala v negližeju. Skupaj z ženo Vereno Vidrih Perko sta dvajset let življenja v skupnosti dr. Ruglja opisala v knjigi Poletje je dalo na glavo klobuk. Njegova terapevtska skupnost šteje več kot sto članov. Je avtor več knjig in številnih člankov. Pred kratkim sta s sinom Urošem izdala knjigo Pozdravljeno, življenje.
