Piše: C. R.
Smuče smo v teh poznopomladnih dneh že zdavnaj postavili v kot ali spravili v klet, a povod za tokratni naš pogovor je bil, da je nekdanji smučarski reprezentant in odličen poznavalec zgodovine smučanja gospod Aleš Guček, nedavno dobil priznanje Smučarske zveze Slovenije za življenjsko delo.
Gospod Guček, smo Slovenci smučarski narod? Kdaj lahko trdimo, da je neki narod smučarski?
Ni kriterijev, tako da jih lahko vsakdo postavi sam. Narod se lahno ima za smučarskega, če so korenine smučanja v preteklosti, če številni prostočasno smučajo, če so tekmovalci v smučanju v svetovnem vrhu in če je veliko gledalcev na tekmah ali pred televizijskimi zasloni. Norvežani so prvi trdili, da so smučarski narod, kar je razvidno, ker dajo dojenčku smučke že v zibko.
Po čem smo Slovenci prepoznavni v smučarskem svetu?
Športni novinarji nabijajo zmaga, zmaga, zmaga, kolajna, kolajna, kolajna, da kar ušesa bolijo. Slovenske smučarske medalje so pomembne za nas. A s temi nismo prepoznavni v svetu, ker jih imajo Norvežani, Avstrijci, Francozi in drugi veliko več. Doma malokdo ve, da nas zaradi petih smučarskih dogodkov uvrščajo na sam svetovni seznam. To nam priznavajo tudi tuji zgodovinarji smučanja, ki imajo malo širše poznavanje kot samo tekmovanja. Bloško smučanje je pojav prvega smučanja v Srednji in Južni Evropi. Bajtarstvo je edinstveno, to je najem pastirskih domov pozimi na Veliki planini do leta 1930. Zibelka smučarskih poletov in razvoj sta v Planici od leta 1934. Samo mi smo izvedli partizanske smučarske tekme na okupiranem ozemlju januarja 1941. Raziskoval sem v Franciji in na Norveškem, kjer je bilo močno partizansko gibanje, a kaj takega niso priredili. Smo prvi na svetu, ki smo po zaslugi Tineta Koširja začeli leta 1950 z alpskim smučanjem slepih.
Omenili ste smučarske polete. Kako je s tem?
Največ po zaslugi športnih novinarjev je v Sloveniji napačno mišljenje. Naziv smučarski poleti je izumil Joso Gorec in ne Stanko Bloudek. Gorec se je spomnil, da je to nova smučarska disciplina, in si od leta 1934 do 1938 prizadeval, da je to priznala Mednarodna smučarska zveza (FIS) na kongresu leta 1938 v Helsinkih.
A vendar je Bloudek zgradil prvo smučarsko letalnico na svetu.
Spet stalna novinarska raca. Bloudek je načrtoval 70-metrsko skakalnico, medtem ko je gradbenik Ivan Rožman načrtoval 80-metrsko. Zgradil je celo 90-metrsko v Planici. Slišimo Bloudek-Rožmanova letalnica, Bloudkova prva letalnica, kar je napačno. Je samo Rožmanova. Bloudkovo pomembno obdobje, kar zadeva letalnice v Planici, pa se začne leta 1936. Napisal sem knjigo Planica, Joso Gorec in slovensko smučanje, v kateri navajam prek 150 virov od ZDA prek Nemčije in Slovenije do Hrvaške.
Kdo je sploh Joso Gorec, o katerem ne vemo nič?
Njega sem poznal, ker je bil očetov prijatelj. On je zamolčan po zaslugi komunistov in tudi njihovih naslednikov. Leta 1948 je bil obsojen na prisilno delo na montiranem procesu. Na srečo je direktor zapora prepoznal njegovo poznavanje kolesarstva, zato ni tolkel z macolo po kamnih, ampak je naredil študijo za Tovarno koles ROG, vodil postavitev tovarne in tudi izšolal delavce v njej.
Kako bi se posmrtno oddolžili Gorcu?
Gorec je bil od leta 1922 generalni tajnik Jugoslovanske zimskošportne zveze s sedežem v Ljubljani. Njegova zasluga je, da je uvedel usposabljanje učiteljev smučanja, povabil tuje trenerje skokov, tekov in alpskega smučanja, pripomogel k šolanju smučarskih sodnikov, tudi prvega sodnika FIS za skoke Anteja Gnidovca – Botra, se dogovoril za popuste na železnici ob nedeljah za smučarje, izpeljal idejo za graditev največje skakalnice na svetu, dejansko letalnice, ki jo je Norvežan Sigmund Ruud imenoval mamutska, dosegel priznanje FIS za novo disciplino smučarski poleti, bil povabljen leta 1946 v Predsedstvo FIS … in še bi lahko našteval. Nihče noče priznati, da je doslej največ naredil za slovensko smučanje in dal velik prispevek smučanju v svetu. Smučarska zveza Slovenije (SZS) bi lahko vpeljala najvišjo nagrado, imenovano po Gorcu. Zasluži si, da bi bil posmrtno imenovan za častnega predsednika Smučarske zveze Slovenije. To je postal Janez Kocijančič, za katerega ne vem, kaj je naredil pomembnega v smučanju, razen da je zasedal vidna odborniška mesta. Najbolj zgovorno piše na spletni strani FIS: Rad smuča in igra tenis. To je vse. Smučarska zveza je večkrat dobila moje predloge za Gorca, a o tem še niso razpravljali.
Omenili ste, da športni novinarji ne poznajo slovenskih smučarskih terminov.
To je preprosto katastrofa. Skandinavci imajo za smuči izraze skie, skip, sloꝺ, skida, skidor, ski, kar so povzeli drugi narodi razen slovanskih z imeni za smuči iz davne preteklosti: rty,irta, irty, arte, smyčok, lyže, lyžva, rtve itd. in Slovenci smuči. Za slovenske izraze so skrbeli Rudolf Badjura, Drago Ulaga, Marjan Jeločnik, Silvo Kristan in nazadnje 15 soavtorjev Slovenskega smučarskega slovarja, ki ga je leta 2011 izdal Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Milka Bokal z inštituta je vodila in koordinirala šestletno ustvarjanje slovarja. O njem so pisali v ZDA in Avstriji ter ga uvrstili kot prvega celovitega s področja smučanja, vrst snega, varnosti na smučišču itd. A na žalost kaže, da so ga avtorji pisali zase.
Zadnje čase poslušamo o smučarskih nesrečah. Kako je urejena varnost na urejenih smučiščih?
Motorni promet in varnost sta od nekdaj zakonsko urejeni. Če bi pretiraval, bi lahko rekel, da umori na smučišču niso bili kaznovani. Mednarodna smučarska zveza je leta 1967 na kongresu v Bejrutu sprejela 10 vedenjskih pravil. Zbor učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije je dosegel, da so že leta 1968 postavili besedilo 10 pravil FIS ob vhodu na žičnico. Pravnik in učitelj smučanja Darko Maver je bil leta 1978 avtor prvega zakona o varnosti na smučišču na svetu. Učitelj smučanja in vodja otroških programov na Smučarski zvezi Roman Šturm in pravnik Tomaž Marušič sta konec 90. let prejšnjega stoletja nadgradila obstoječi zakon. Kongres FIS je bil leta 2002 v Portorožu. Na temo varnost na smučišču je Šturm s SZS pripravil brošuro Veselo in varno na sneg, SZS pa je po letu 2004 na Šturmovo pobudo izdala priročno zgibanko in plakat 10 prvil FIS. Kratko besedilo je poživil Miki Muster s svojimi stripovskimi junaki na smučeh. Po Sloveniji so sta Nemčija in FIS pripravili svoje ilustracije o varnosti na smučišču. Panožna športna zveza v Sloveniji za smučanje je bila nosilec področja varnosti na smučišču. To pristojnost so ji vzeli iz nekih osebnih interesov in to podtaknili politiki s spremembo zakonodaje o nosilcih. Spet smo unikum na svetu, ker nad varnostjo bedi FIS in po državah nacionalne smučarske zveze, policija in sodišča pa so izvajalci represalij.
Se še ukvarjate s smučanjem?
Smučam nič več. Deset let ne brskam več po smučarskih arhivih doma in v svetu, pa tudi ne pišem in ne predavam več. Znam se dostojanstveno starati, česar ne znajo nekateri oveneli politiki in smučarski odborniki, kot da se bo svet sesul, če ne bodo pred mikrofoni in TV-zasloni. Za dušo že 22 let delam Ilustrirani jezikovni smučarski priročnik s čez 28.000 besedami in povezavami v slovenščini, angleščini, nemščini in francoščini s prek 18.000 ilustracijami, fotografijami, skicami, umetniškimi deli itd. Janez Kocijančič s smučarske zveze je odklonil to darilo, prav tako Združenje učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, češ da imajo že slovar. Ta je pomanjkljiv, ker je omejen na alpsko smučanje in le v angleščini. So pa zelo navdušeni nad mojim delom v Avstriji v Muzeju zimskih športov FIS in bo tam na spletni strani.
Kaj priporočate smučarjem?
Vsak naj počne, kar ga veseli, smučanje à la carte torej. Naj pa le gredo V Slovenski smučarski muzej v Tržiču, kjer bodi videli marsikaj dragocenega. Tja ne zaidejo noge visokih odbornikov Smučarske zveze Slovenije, niti ne profesorjev s študenti Fakultete za šport iz Ljubljane.
Če je smučanje naš narodni šport ter je toliko zaslužnih odbornikov in tekmovalcev, je zagotovo nekaj spomenikov.
Slovenija se na ta način ne spomni svojih zaslužnih smučarskih sinov. V tujini je ob vznožju smučišč vse polno kipov smučarskih pionirjev, trenerjev in tekmovalcev. V Sloveniji je en sam doprsni kip Edmunda Čibeja na Predmeji nad Ajdovščino. Tam je v začetku 90. let prejšnjega stoletja vpeljal športno smučanje. Moj predlog, da bi v Planici postavili doprsne kipe Ivanu Rožmanu, Josu Gorcu, Stanku Bloudku ter bratoma Janezu in Ladu Gorišku, je naletel na gluha ušesa. Morda pa bi postavili kip kurentom, ki poskakujejo na tekmah. Ha-ha-ha.
Veliko bi vas lahko še vprašali, a za konec čestitke za priznanje Smučarske zveze Slovenije za vaše življenjsko delo. Hvala za pogovor!
Prosim. Hvala, ker sem lahko stresal drobtine z bogatinove mize. Hvala lepa tudi za čestitko. Ob prejemu kipca bloškega smučarja sem se počutil kot smrkavec, ker je Leon Štukelj dobil priznanje, ko je bil star 99 let, in Franci Čop pri 81. Jaz bom kmalu šele 80. S starim slovenskim smučarskim pozdravom: SMUK!
Biografija
Aleš Guček je bil rojen 19. 11. 1944 v Ljubljani. Gimnazijo in Fakulteto za arhitekturo je prav tako končal v Ljubljani. S kolegi je projektiral največje stanovanjske soseske v Sloveniji. Kot svetovalni inženir za tujino je vodil projekt od ambulante do kliničnega centra za Afriško banko za razvoj, rehabilitacijski center v Kuvajtu, stanovanjsko gradnjo za ministrstvo za Severni Jemen, vodil pa je tudi projekte tujih sovlagateljev v Sloveniji. Bil je vodja razvoja v Petrolu Zemeljski plin ter končal kot direktor razvoja in prodaje v gradbenem podjetju. Smučati je začel s tremi leti, se vpisal v klub leta 1953, bil mladinski in članski alpski reprezentant od 1959 do 1964. Opravil je tečaj za učitelja smučanja v Sloveniji, Franciji in Nemčiji. Vodil je demonstratorsko vrsto in se potem posvetil zgodovini smučanja. Napisal je osem knjig in več kot 125 člankov za domače in tuje medije. O zgodovini smučanja je predaval na FIS in drugih konferencah po svetu. V tujini in doma je prikazoval ljudsko bloško smučanje, tudi pred japonskim princem Akihitom. Z ženo in očetom je zasnoval Slovenski smučarski muzej in sam še Nordijski muzej v Planici.
Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
