5.1 C
Ljubljana
torek, 20 aprila, 2021

Imamo samostojno državo, vendar objem vsemogočne Partije še kar vztraja

Praznujemo trideset let od čudovitega dejanja – plebiscit o samostojnosti. Imamo samostojno državo, ni se pa nam uspelo osamosvojiti iz objema mogočne partije, ki je imela (in še ima) mogočen vpliv nad nami, tako kot posestniški starši nad svojimi otroki.

 

Spopad med nasledniki partije in ljudstvom, katerega del se želi osamosvojiti tudi za tiste, ki zaradi trenutnega ugodja, ki jim ga omogoča še vedno vsemogočna partija s socialnimi bombončki (z našim denarjem), je vedno bolj brezobziren. Komunisti so pri tem neusmiljeni in je žrtve ne zanimajo. Še huje. Več ko je žrtev, bolje je zanjo: tako kot so počeli med revolucijo in krvavo rihto po njej.

Upravičeno nas je lahko strah, da se nam revolucionarna krvava rihta ne ponovi. Njihov besednjak je strašljiv.

V vojnah so bile in so še vedno najemne vojske in propaganda

V zgodovini je bilo veliko vojn. Praktično je zgodovina en sam niz konfliktov med posameznimi državami, skupinami držav (zvez) ali konkurenčnih si političnih skupin znotraj držav. Najpogosteje so se izvajali z oboroženim nasiljem. Za izvajanje vojnih operacij, še posebej pa za nasilno ravnanje s civilnim prebivalstvom so bili (in so še) najeti poklicni vojaki. To so oborožene formacije, ki jih za denar najamejo v spopade vključene strani. Ker pri njih za sodelovanje v spopadih ni ideološkega razloga (domoljubje, verski fanatizem, ideologija), najemniki lahko v spopadu zamenjajo strani (za tistega, ki ponudi več). Ključni pojem je torej plačilo za storitve, kar je lahko izvedeno neposredno z denarjem ali pa s prostim plenjenjem. To je bilo v zgodovini zelo pogosto. Zelo znani so primeri iz italijanskih vojn (npr.: Sir John Hawkwood, 1323–1394) ali iz 30-letne vojne (več o najemniških vojskah).

Ni pa oborožena sila edino sredstvo za dosego zmage med stranema v konfliktu. Zelo pomembno sredstvo je tudi propaganda[1] oz. agresivno pošiljanje sporočil, ki poveličujejo naše in blatijo nenaše v konfliktu. V času pred tiskom se je to izvajalo predvsem s pomočjo govoric, s pripovedovanjem svojim o grozotah, ki jih izvajajo nasprotniki, in s tem ustvarjanjem groze (strahu) pred sovražnikom in močnega sovraštva do nasprotnika. Z izumom tiska se je to nadgradilo z letaki (npr. angleška državljanska vojna 1642–1651), izdajanjem brošur, tiskom ipd. Tudi tu lahko hitro prepoznamo plačance, ki za denar ali pa druge usluge ponudijo svoje storitve eni (ali celo obema) stranema v spopadu. Mediji lahko zaradi svojih finančnih koristi celo sprožijo oborožene spopade (npr. med ZDA in Španijo za Kubo 1998 leta – Hearst, več).

Članek si lahko v celoti preberete TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine