Piše: Gašper Blažič
Izgleda, da bom spet nesramen, ker bom razpravljal o mešanju olja in vode. Kot veste, to dvoje ne gre ravno skupaj.
Tako kot ne gresta skupaj mavričarstvo in palestinska agenda. Namreč, v Palestini imajo za vse tiste, ki radi nosijo mavrične zastave, pripravljen poseben tretma: vožnjo z dvigalom do najvišjega nadstropja, potem pa polet z nevidnim »frčoplanom«. Torej, predstavljati si moraš, da si na njem ali da imaš vsaj padalo. V resnici pa na sebi nimaš ničesar.
No, to je tisto, o čemer govorim – namreč, v mili mi domovini razni levoroki aktivisti (verjetno imajo dve levi roki) združujejo to, kar je v realnosti zelo težko združiti. To pa so neobičajne spolne prakse (z vsemi epsteinovskimi in fotopubovskimi pritiklinami vred) ter podpora menda preganjanemu palestinskemu narodu, ki ga bodo hudobni Izraelci vsak hip iztrebili. In seveda, ko so vladajoči sneli tako eno kot drugo zastavo, namreč mavrično in palestinsko, je sledila protireakcija naših človekoljubnih aktivistov. In seveda tudi gospe predsednice Nataše Pirc Musar, ki dobro ve, kaj so prvorazredne teme, približno tako kot njen slavni mentor Danilo (Ata)Türk. In ve tudi, kdaj se pojavi mavrica. Redko sicer, ampak ob kombinaciji sonca in dežja.
Toda glede na dogajanje v zvezi s t. i. parado ponosa (kjer lahko sodeluje vsakdo, dokler ne dobi kaj po nosu) bi rekel, da oni prisegajo na mavrico samo, ko dežuje Zoranov rum. In takrat tudi kolesa bolje delujejo. Samooklicana kolesarska skupščina že poziva – skupaj s sindikalisti – k oddaji podpisov za referendum proti »politični policiji«. Kar koli že to pomeni.
Sicer pa, vprašajte Marto Kos, ona že ve, kako se tem stvarem streže, ko gre za delovanje v interesu države in njene varnosti. Pardon, varnosti njene avantgarde. Zdaj je moderno delati za Palestino. Glede na to, da slovenski davkoplačevalski penezi za financiranje plač v palestinski javni upravi niso več na voljo, predlagam, da mavričarji razvežejo svoje mošnjičke. Čeprav je tudi to v resnici naš denar …
